REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Delirij ukrofanatikov

Namesto da bi Evropa pozdravila konec vojne v Ukrajini, se ta zdaj skupaj z ukrajinskim režimom spreminja v še večjo oviro na poti do miru. Ta norost, kot je napovedal Sergej Karaganov, se bo ustavila šele, ko bo zlomljena hrbtenica agresivne evropske politike.

Namesto da bi Evropa pozdravila konec vojne v Ukrajini, se ta zdaj skupaj z ukrajinskim režimom spreminja v še večjo oviro na poti do miru.

Vse več je odločnih pozivov k napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, v zakulisju pa vse več groženj o nujnosti boja proti »ruskim dezinformacijam«.

Ameriška napoved, da sta ukrajinska vojna in varnost v Evropi zdaj problem Evropejcev, je politike Evropske unije spravila v popoln šok.

Še bolj so jih šokirale odločitve nove ameriške administracije, ki Ukrajini odreka možnost vstopa v NATO s sporočilom Kijevu, da je skupaj s Krimom izgubila najmanj štiri pokrajine in da z napotitvijo ameriških vojakov ne bo imela nič, in da niti Evropejcev, če se njihovi vojaški škornji znajdejo na ukrajinskem ozemlju, ne bo ščitil 5. člen skupne obrambe.

Namesto da bi Evropa pozdravila konec vojne v Ukrajini, se ta zdaj skupaj z ukrajinskim režimom spreminja v še večjo oviro na poti do miru. Ta norost, kot je napovedal Sergej Karaganov, se bo ustavila šele, ko bo zlomljena hrbtenica agresivne evropske politike.

Tako se je izkazalo, da je vse, kar so voditelji Evropske unije zadnja tri leta trdili glede vojne v Ukrajini in njene zmage nad »oslabljeno Rusijo«, velika laž.

Ukrofanatiki v evropski politiki so se znašli v deliriju, mešanici jeze, nejevere in zagrenjenosti, včasih celo iskrene žalosti.

A to ni najbolj presenetljivo.

Od politikov se pričakuje, da bodo sprejemali racionalne odločitve, da bodo reagirali razumno, da bodo ločitev EU od Amerike videli kot priložnost za vzpostavitev evropske avtonomije.

Neodvisnost od diktata Washingtona. Končno!

Ampak ne.

Napoved o prekinitvi skladnosti ameriške zunanje politike s tisto, ki jo spodbujajo vojni hujskači iz prestolnic EU in Londona, je sprožila še bolj radikalne izjave o nujnosti stopnjevanja vojne.

Voditelji bloka 27 držav skupaj z Veliko Britanijo še vedno niso obupali nad propadlo, sporno ideologijo, ki so jo zagovarjali Joe Biden in njegovi vazali.

Najnovejša panika zaradi Trumpove grožnje o ukinitvi vojaške pomoči Ukrajini, skupaj z razpravami o tem, ali lahko EU »premosti« ameriško pomoč Kijevu, je odličen primer fenomena, ki ga v psihologiji poznamo kot primer »zanikanja« ali »izogibanja«, ki opisuje težnjo po osredotočanju na manj pomembna ali nepovezana vprašanja kot način, da se izognemo soočanju s primarnim, pogosto še bolj bolečim problemom, ocenjuje Tomaž Fazi, kolumnist UnHerda na Substacku.

Realnost pa je, da bi nadaljevanje vojaške pomoči Ukrajini, kar je načrt, ki ga promovirajo voditelji EU, morda kratkoročno izboljšalo položaj ukrajinskih sil na bojišču, dolgoročno pa bi povzročilo vse večje izgube zaradi zamude pri mirovnih pogajanjih. Po drugi strani pa ima čimprejšnji konec vojne in ponovna normalizacija odnosov z Rusijo med evropskimi državljani vse večjo podporo, saj bi bilo to v najboljšem interesu Evrope, tako v gospodarskem kot varnostnem smislu.

»Zakaj evropski voditelji še naprej zanikajo te temeljne resnice? Spet nam na pomoč priskoči psihologija.

Voditelji bloka 27 držav skupaj z Veliko Britanijo še vedno niso obupali nad propadlo, sporno ideologijo, ki so jo zagovarjali Biden in njegovi vazali.

Obrnitev njihove politike do Ukrajine bi pomenila priznanje njenega katastrofalnega neuspeha, ne samo na vojaškem področju, ampak tudi gospodarsko, hkrati pa se politiki soočajo s političnimi posledicami. Poleg tega bi takšni nemiri Evropejce prisilili, da končno resno vzamejo varnostne pomisleke Rusije, pa tudi dejstvo, da je Natovo zanemarjanje ruskih varnostnih pomislekov sprožilo rusofobno propagando.

Zato evropski voditelji zaidejo v samoprevaro – lažejo sami sebi, da bi se izognili kognitivni disonanci, ki je posledica vedno večjih protislovij med realnostjo in njihovimi lastnimi narativi.

Psihologija nam lahko pomaga razumeti iracionalno reakcijo Evrope na Trumpa. Če so ZDA na NATO vedno gledale kot na vzvod, ki zagotavlja strateško podrejenost Evrope, bi lahko Trumpova grožnja, da bo zmanjšal ameriške zaveze zahodnemu vojaškemu zavezništvu, pomenila priložnost, da se Evropa redefinira kot avtonomen in miroljuben akter.

Težava je v tem, da je bila Evropa tako dolgo vklenjena v klasično razmerje prevlade in podrejenosti, da zdaj, ko Trump grozi, da bo destabiliziral njeno zgodovinsko varnostno odvisnost od ZDA, Evropa ne more izkoristiti priložnosti, da bi se redefinirala kot avtonomna in miroljubna; nasprotno, zdaj poskuša posnemati agresivno zunanjo politiko ZDA – in v nekem smislu 'postati' sama Amerika,« ocenjuje Fazi.

Namesto da bi Evropa pozdravila konec vojne v Ukrajini, se ta zdaj skupaj z ukrajinskim režimom spreminja v še večjo oviro na poti do miru.

Vse večja vojaška krepitev EU krepi prepričanje, da Rusija predstavlja »eksistencialno grožnjo« Evropi, čeprav Moskva nima namena napasti NATO. Temu ne verjame niti Donald Trump.

Vse več je odločnih pozivov k napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, v zakulisju pa vse več groženj o nujnosti boja proti »ruskim dezinformacijam«. Z eno besedo - cenzura.

Vse večja vojaška krepitev EU krepi prepričanje, da Rusija predstavlja »eksistencialno grožnjo« Evropi, čeprav Moskva nima namena napasti NATO.

Temu ne verjame niti Donald Trump.

Ravno v tem je težava – dokler evropski voditelji nadaljujejo z vojaško eskalacijo, je možnosti za diplomatsko rešitev ukrajinskega konflikta vse manj.

Nadaljujejo se priprave na menda »neizogibno vojno z Rusijo« čez leto, dve, pet, sedanji voditelji EU drsijo proti točki brez vrnitve, kjer se lahko grožnje z vojno spremenijo v realnost.

Soočena s kopičenjem evropskega orožja in novimi provokacijami bo Moskva morda menila, da čakanje na mir ne pride več v poštev.

Evropa je tako dolgo vklenjena v klasično razmerje prevlade in podrejenosti, da zdaj, ko Trump grozi, da bo destabiliziral njeno zgodovinsko varnostno odvisnost od ZDA, Evropa ne more izkoristiti priložnosti, da bi se redefinirala kot avtonomna in miroljubna,

Zakaj bi Rusi žrtvovali še na tisoče svojih sinov, če pa lahko zaradi de facto ameriškega umika iz ukrajinske vojne vojno skrajšajo z udarci na glavne centre evropske vojaške mašinerije?

»Če evropske članice Nata še naprej stopnjujejo napetosti, se bo Rusija morda odločila za preventivni napad, namesto da bi tvegala, da bi Natove vojaške zmogljivosti dosegle kritični prag. Tudi v manj ekstremnem scenariju je čedalje bolj agresivna drža Evrope v osnovi nezdružljiva s trajnim mirom v Ukrajini, ki od Evrope zahteva, da prizna varnostne pomisleke Rusije - in na koncu ponovno normalizira odnose z Rusijo. Z drugimi besedami, medtem ko se odstop Trumpove administracije od Evrope in prizadevanje za diplomatsko rešitev lahko zdita kot korak k popuščanju napetosti, obstaja tveganje, da nehote dosežemo ravno nasprotno, namesto da bi omejili vojne ambicije Evrope, umik ZDA spodbuja ključne akterje EU in Nata – zlasti v Vzhodni Evropi –, da zavzamejo še bolj bojevito držo do Rusije,« opozarja Fazi.

Ne pozabimo, »evropeizacija Nata«, za katero trdijo, da je nujna po umiku Amerike, pospešuje militarizacijo celine in demonizacijo Rusije s strani voditeljev EU in Velike Britanije, kar krepi isto politiko, ki je povzročila konflikt v Ukrajini.

Namesto da bi evropski voditelji priznali, da je zdaj čas za diplomacijo, vidijo ameriški umik kot razlog za vojaško eskalacijo v vzhodni Evropi.

Pričakovano najbolj agresivni so Britanci, sledijo jim Francozi, v oljčne vejice pa ne verjamejo niti odhajajoča vlada kanclerja Olafa Scholza niti njena opozicija z izjemo AfD ...

Če pogledamo širšo sliko, sledi, da je ločitev Washingtona od Evrope paradoksalno v nasprotju s Trumpovim ciljem – doseči mir v Ukrajini.

Če voditelji EU ne bodo priznali veljavnosti ruskih argumentov glede varnosti in statusa Ukrajine, bodo možnosti za konec vojne majhne - tveganje večje vojne pa bo še naprej prežalo na stari celini, poudarja Fazi.

Trump in Putin lahko dosežeta okvirni mirovni sporazum v Savdski Arabiji, vendar ostaja nevarnost, da ga bodo kot »žaljivega in nesprejemljivega« spodkopali užaljeni in izključeni Evropejci z orkestracijo kijevskega režima.

V tem primeru se bo vojna nadaljevala, Ukrajina bo izgubila še več ozemlja, Amerika pa bo obrnila hrbet EU.

Če evropske članice Nata še naprej stopnjujejo napetosti, se bo Rusija morda odločila za preventivni napad, namesto da bi tvegala, da bi Natove vojaške zmogljivosti dosegle kritični prag... Bi Trump zaščitil evropske države, ki po njegovem mnenju ne namenjajo dovolj denarja za lastno obrambo in hkrati sabotirajo njegova mirovna prizadevanja? Malo verjetno. Pred nami so torej meseci negotovosti, saj mir v Ukrajini ni tako blizu, kot se je zdelo.

Ameriška pomoč bo najverjetneje usahnila, evropska pomoč pa ne bo zadostovala, da bi zaustavila napredovanje Rusije.

Če se bodo napadi na ruske cilje nadaljevali, za kar vse glasneje navijajo jastrebi, kot je intelektualno podhranjena nemška zunanja ministrica, ni izključeno, da ne bi Rusija udarila celo po nekaterih evropskih članicah Nata, saj je malo verjetno, da bi Amerika s povračilnimi ukrepi proti Moskvi zaradi obrambe prevarantskih držav EU postavila na kocko svojo varnost.

Ameriški profesor mednarodnega prava John Mearsheimer že dalj časa opozarja, da bi se evropski zavezniki Kijeva lahko znašli na udaru ruskih »Orešnikov«, če se bodo še naprej vmešavali v vojno, in da potem ne bodo mogli računati na pomoč ZDA ali zaščito 5. člena Washingtonske pogodbe.

Bi Trump zaščitil evropske države, ki po njegovem mnenju ne namenjajo dovolj denarja za lastno obrambo in hkrati sabotirajo njegova mirovna prizadevanja?

Malo verjetno.

Pred nami so torej meseci negotovosti, saj mir v Ukrajini ni tako blizu, kot se je zdelo.

Ta norost, kot je napovedal Sergej Karaganov, se bo ustavila šele, ko bo zlomljena hrbtenica agresivne evropske politike.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Delirij ukrofanatikov
Evropsko stoletje ponižanja
Cenzura osvobaja?
Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke