Cenzura osvobaja?

»Samo ameriški državljani imajo pravico do svobode govora. Evropejci in državljani drugih držav te pravice nimajo, saj Amerika trdi, da ameriški zakon o vohunjenju še vedno velja za vse njih, ne glede na to, kje so. Zato Evropejci v Evropi morajo spoštovati ameriški zakon o tajnosti brez kakršne koli zaščite, kar zadeva vlado ZDA. Američan v Parizu lahko pove kakšno besedo o skritih načrtih ameriške vlade, če pa to stori Francoz, bi bil to v očeh Washingtona neubranljiv zločin. Lahko ga celo deportirajo (v Ameriko), tako kot so želeli narediti z mano.«

S temi besedami je Julian Assange v svojem pričanju pred Svetom Evrope opozoril na katastrofalno stanje »svobode javnega govora«, ki trenutno vlada v »evropskem vrtu«, kot je nekdanji zunanji minister EU Josep Borrell označil Evropsko unijo.

“Only US citizens have free speech rights. Europeans and other nationalities do not have free speech rights. But the US claims its Espionage Act still applies to them regardless of where they are. So Europeans in Europe must obey US secrecy law with no defenses at all as far as… pic.twitter.com/8ApSEMeR1D

— THE TRUST FALL: JULIAN ASSANGE - Documentary (@thetrustfalldoc) October 18, 2024

Assangeova ocena razkriva natančno, čeprav šokantno dejstvo – da prebivalci države, ki izvaja cenzuro v svetovnem merilu, z grožnjo dolgoletnih zaporov za tiste, ki razkrijejo njene skrivnosti, še vedno uživajo večjo svobodo javnega govora v primerjavi z državljani držav, ki so odvisni od volje Washingtona.

Čeprav bi se situacija lahko kmalu spremenila.

Demokrat in nekdanji ameriški zunanji minister John Kerry je že pozval k razveljavitvi prvega amandmaja ameriške ustave. Kerry je začel križarsko vojno proti prvemu amandmaju (ki zagotavlja svobodo govora) pod pretvezo lažjega zatiranja »dezinformacij«.

Kaj pomeni dezinformacija, ni jasno, evropska digitalna direktiva pa besedo omenja kar devetkrat, a ne pojasnjuje, kaj vključuje. Ohlapne, nejasne definicije različnih »miselnih zločinov« so bile vedno glavno orodje vseh diktatur.

Čeprav marsikomu še ni jasno, so bile ameriške volitve pomembne tudi za svobodo govora daleč onkraj ameriških meja. Torej tudi v Evropi.

Paradoksalno je, da se je izkazalo, da so največja grožnja svobodi misli in govora pravzaprav demokrati in t. i. liberalci, tako ameriški kot evropski. Z vsem srcem propagirajo pregon »dezinformacij in sovražnega govora«, tudi ko gre za mnenje, ki je pravilno, a jim ni všeč, vse z namenom izvajanja cenzure medijev in družbenih omrežij na svetovnem prizorišču.Medtem pa je cenzura zlasti v Evropski uniji dobila nov zagon. Bolj kot se zaostrujejo razmere na fronti v Ukrajini, bolj želijo evrokrati zadrževati neprijetne informacije, ki razkrivajo propad zahodne strategije v proxy vojni ZDA in ameriških vazalov proti Rusiji.

Tudi najbolj znani predstavniki ameriških republikancev in evropskih konservativcev niso brez napak, a imajo glede tega vprašanja nasprotno stališče od svojih političnih nasprotnikov. Elon Musk je denimo nedavno opozoril na namero EU, da bo kaznovala vsa njegova tehnološka podjetja (»SpaceX«, »Tesla« in druga) zaradi njegovega odpora zahtevam Bruslja po samocenzuri platforme X, katere lastnik je. Grožnja ni naivna, saj je bil »Apple« nedavno kaznovan z 18 milijardami evrov kazni. Mike Solana, odgovorni urednik portala piratewires.com, ocenjuje, da so zahteve po cenzuri uvod v »drakonske ukrepe« za omejevanje svobode misli in govora.

Prav od predsedniških volitev v ZDA je bilo na meji sprevrženosti zato odvisno, ali se bodo Združene države kot največji cenzor spremenile v nasprotnika ali zastavonošo »evrocenzure«.

»V nasprotju z Bidnom se zdi, da je Trumpu vseeno. Ker: 1) je obseden s trgovino in 2) zdaj ima veliko podporo tehnoloških podjetij. Kaj to pomeni? Če zmaga na volitvah, kupite pokovko. Tam bo trgovinska vojna,« je poudaril Solana. Skratka, novinarji po vsem svetu bi v primeru zmage demokratov (p)ostali, ko gre za razkrivanje najtemnejših skrivnosti in zločinov ZDA, glinasti golobi za ameriške organe pregona. Optimisti pa so upali, da bi se taista Amerika, glede na izid volitev 5. novembra, lahko uprla vseevropski cenzuri in »miselni policiji«, o kateri sanja Evropska komisija pod taktirko Ursule von der Leyen.

Če kdo dvomi, da EU drvi proti enoumju in meni, da je Evropa še vedno oaza svobode, naj preuči, kaj se dogaja v Veliki Britaniji. Tamkajšnja policija je nedavno vdrla v stanovanje novinarja Asa Winstanleyja, kritika zahodne politike do Palestine, in mu zasegla vse elektronske naprave. Preiskujejo ga po členih zakona o terorizmu, saj se v Veliki Britaniji vsaka kritika Izraela in podpora Palestincem lahko označi kot »podpora teroristom«.

Vse to pa se dogaja v trenutku, ko mediji slavijo zmago »revolucionarjev« oziroma resničnih teroristov, na glave katerih so bile razpisane večmilijonske nagrade in so bili še nedavno vodilni pripadniki Al Kaide in Islamske države.

Kako pogubno je vse skupaj in kako se naš vsakdan razlikuje od podobnih mračnih obdobij evropske zgodovine, priča ena od zadnjih kolumen Craiga Murrayja.

Murray priznava, da je v preteklosti, ko je veljal za enega najboljših britanskih diplomatov, iz zunanjega ministrstva kljub svojim drugačnim prepričanjem redno pošiljal pisma, v katerih je zagovarjal takratni južnoafriški režim apartheida. Osebno se z vsebino omenjene uradne pošte ni strinjal, vendar je kot vnet aparatčik zunanjega ministrstva v Londonu svoje naloge opravljal brez vprašanj. Takrat je Združeno kraljestvo vodila vlada premierke Margaret Thatcher, ki je v Nelsonu Mandeli videla »terorista«, pravično obsojenega pred sodišči Južne Afrike.

Zanimivo je, piše Murray, da so tudi pod taktirko »jeklene lady« nekateri ministri, ki so odločali o vsakdanji politiki, kot sta Linda Chalker in Malcolm Rifkind, kljubovali apartheidu.

»Thatcherjeva je vztrajala, da je Mandela terorist, Afriški nacionalni kongres pa teroristična organizacija ... Čeprav je zakon o terorizmu stopil v veljavo šele 15 let kasneje. Thatcherjeva je v Mandeli videla terorista že leta 1985, čeprav takrat še ni bilo pravnega akta, ki bi organizacijo označil za teroristično,« opozarja Craig Murray in spominja, kako je ne glede na to britansko ministrstvo za zunanje zadeve prejelo na tisoče pisem Britancev, ki so protestirali proti Mandelini zaporni kazni in izražali podporo Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC).

»V skladu z današnjo zakonodajo bi lahko katerega koli od tistih ljudi, ki so pisali vladi Thatcherjeve v podporo Afriškemu nacionalnemu kongresu ali se zavzemali za izpustitev Nelsona Mandele, aretirali po členu 12 1 (a) zakona o terorizmu. To je posledica, ko pustiš državi, da predpiše, koga moraš imeti za terorista, in kazni za tiste, ki jih podpirajo. Leta 1985 je bilo uradno stališče britanske vlade, da so bili ANC teroristi in da so zagovorniki apartheida v Južni Afriki 'dobri fantje'. Toda država, kot vidimo na primeru Mandele, se lahko tudi zmoti. V tem kontekstu vidim tudi prepoved vstopa v Veliko Britanijo vnuku Nelsona Mandele, ker sta ga Starmer (britanski premier) in Cooper (minister za notranje zadeve) zaradi njegove podpore Palestini prepoznala kot 'terorističnega simpatizerja'. Višek ironije je, da Britanija 40 let po Thatcherjevi kazensko preganja in ​​zapira državljane, ker so si drznili reči, da se država moti,« opisuje zgodovinski padec svoje domovine Craig Murray.

»Zakon o terorizmu, ki ga zlorablja izraelski lobi, da bi nasprotnikom genocida prepovedal podpiranje Palestincev, je slab zakon. Lahko vas obsodijo da 14 let gnijete za rešetkami, če 'podpirate' organizacijo, ki je v Združenem kraljestvu prepovedana. Panične cionistične 'elite', ki vodijo glavno besedo v zahodnih državah strahopetno napadajo in sankcionirajo drugače misleče. Toda podpora ljudstva se jim kruši pod težo dokazov o strašnih izraelskih grozodejstvih, zato se zatekajo k metodam fašizma,« ugotavlja znani publicist.

Sporno zakonodajo, podobno kot britansko, sprejemajo tudi članice EU.

Živimo v času, ki nevarno spominja na obdobje boja proti apartheidu v Južni Afriki, le da nam danes represivni, cenzorski aparat sledi elektronsko, na vsakem koraku.

Omejuje medijsko poročanje, preži na vsako besedo in brez naše volje in vednosti briše v stavke prevedene misli, zapisane na telefonih in drugih napravah, ker naj bi bile »neprimerne« in »v nasprotju s pravili skupnosti«.

Predvsem pa nas prepričuje, da gre za skupno dobro.

Ker cenzura, menda – osvobaja!