Zlomljeni brez boja: Boleče umikanje pol milijona sovjetskih vojakov iz Vzhodne Nemčije

Konec 80. let 20. stoletja je brez enega strela izginila močna zahodna tamponska cona sovjetskega bloka. Ogromna sovjetska grupacija v Vzhodni Nemčiji je bila pripravljena na delo v najhujših pogojih, tudi ob jedrskem napadu, vendar ni zmogla preživeti politike svojih državnih voditeljev. Ob potezah takratne Moskve so se elitne enote sovjetske armade čutile ponižano.

9. maja 1945 je na Rdečem trgu potekala parada ob zmagi v drugi svetovni vojni, 20 dni pozneje pa je iz vrhovnega štaba ZSSR prišel ukaz o ustanovitvi okupacijske vojske na čelu z znanim vojskovodjo, maršalom Georgijem Žukovim. Sovjetske enote s štabom v Potsdamu (pozneje Wünsdorfu) so imele nalogo, da zagotovijo Sovjetski zvezi nadzor nad svojo okupacijsko cono v Nemčiji, kjer je bilo potrebno normalizirati življenjske razmere v pogojih miru.

Stalin verjetno ni načrtoval, da bodo sovjetske in zavezniške čete v Nemčiji tako dolgo. Politični voditelji ZSSR so prvotno razmišljali o morebitni združitvi Nemčije. Po likvidaciji nacizma so bili prvi pretendenti za zmago v Nemčiji komunisti in socialisti, Sovjetski zvezi pa bi dobro del zaveznik v središču v Evropi, za kar so obstajale primerne predispoziciji.

»Tamponska cona« pred Zahodom

Vendar so se nato razmere razvijale v drugo smer. Začela se je hladna vojna in grupacija v Nemčiji je postala tamponska cona na zahodu območja pod sovjetskim vplivom. Od leta 1954 se je uradno imenovala Grupacija sovjetskih čet v Nemčiji, njen status je pravno opredelila pogodba o odnosih med ZSSR in NDR leta 1955.

Nadaljevanje članka si lahko preberete na RUSSIA BEYOND