Sovražil komuniste, a popival s Stalinom: Churchill in Sovjetska zveza

Sir Winston Churchill, milo rečeno, ni bil največji ljubitelj Sovjetske zveze, a se je hkrati zavedal, da lahko zavezniki le skupaj porazijo Hitlerja. Za dobre odnose je enkrat celo pil s Stalinom.

Vsak, ki pozna zgodovino 20. stoletja, pozna tudi Winstona Churchilla, premierja Velike Britanije v letih 1940-1945 in 1951-1955. V zgodovino se ni zapisal le zaradi rezultatov dela v politiki, ampak tudi zaradi vplivnih govorov. »Proti njim se bomo borili na plažah,« in »To je bilo njihovih pet minut slave,« so bile besede, ki so dajale navdih Veliki Britaniji v najhujših časih druge svetovne vojne in pomagal prebivalcem, da so zdržali nemški Blitzkrieg.

Toda že dolgo pred prihodom nacistov na oblast v Nemčiji je imel Churchill drugega sovražnika številka ena. Bil je zelo konservativen politik in je že od leta 1917 sovražil boljševizem, Vladimirja Lenina pa je označil za »kulturo tifusa«, ki se je pretihotapila v Rusijo.

Tudi komunisti niso imeli pretiranih čustev do Churchilla. Lev Trocki ga je označil za »prvaka kapitalističnega nasilja«, ki je bil pripravljen zadušiti proletarske množice, ki so se borile za svobodo.

Churchill je stalno kritiziral ZSSR in šele tedaj, ko se je pojavil močan skupni sovražnik, sta nasprotni strani združili moči.

»Če bi Hitler napadel pekel …«

Na začetku druge svetovne vojne, med leti 1939 in 1941, je bil Churchill, od leta 1940 britanski premier, previden v svojih komentarjih o ZSSR. Nihče ni vedel, na čigavi strani bo na koncu Moskva. Oktobra 1939, kmalu po sovjetski ofenzivi na Poljsko, je Churchill izrekel enega od najbolj znanih komentarjev o Rusiji: »Ne morem napovedati, kaj bo storila Rusija. To je uganka, zavita v skrivnost znotraj enigme.«

V dveh letih se je situacija razčistila. 22. junija 1941 je nacistična Nemčija napadla ZSSR in od takrat sta bila London in Moskva v skupnem čolnu. Churchill, odločen mož kot je bil, je takoj podprl Sovjete. Razlogi so bili jasni. »Če bi Hitler napadel pekel, bi lahko v parlamentu rekel vsaj nekaj dobrega o hudiču,« je nekoč rekel svojemu tajniku.

Nove vezi

V javnosti je Churchill izbral bolj spoštljive besede. V svojem nagovoru narodu 22. junija je dejal: »Nihče ni bil bolj konsistenten nasprotnik komunizma zadnjih petindvajset let … Toda vse to se razblini pred predstavo, ki se pred nami odvija sedaj […] Nevarnost Rusije je tako naša nevarnost in nevarnost Združenih držav, tako kot je poslanstvo vsakega Rusa, ki se bori za zemljo in dom, tudi poslanstvo svobodnih ljudi in narodov v vsakem kotičku sveta.«

Takrat so bili mnogi britanski politiki in vojaški oficirji skeptični do sovjetske obrambe, prepričani so bili, da bo ZSSR zdržala največ šest mesecev. Churchill pa se s tem ni strinjal: »Stavim, da se bodo čez dve leti Rusi še naprej borili, in to zmagoslavno.« Čas je pokazal, da je imel prav.

V manj kot mesecu dni sta VB in ZSSR podpisali anglo-sovjetski sporazum, v katerem sta se zavezali k medsebojni pomoči proti Hitlerju. Kljub temu so napetosti med strankama ostali – glavni spor se je nanašal zlasti na vprašanje odprtja druge fronte v Evropi.

Naporno zavezništvo

Za razliko od Franklina D. Roosevelta za Churchilla Stalin nikoli ni bil primeren pogajalski partner. Ko je premier avgusta 1942 odpotoval v Moskvo, da obvesti Stalina o britanskih načrtih, da Nemčijo napadejo raje v Afriki kot Evropi, je sovjetski voditelj najprej obsodil zaveznike zaradi strahopetnosti in neizpolnjevanja obljub.

Voditelja sta našla skupni jezik šele tretji dan pogovorov, ko sta sedela sama v sobi in močno pila. Visoki britanski diplomat Sir Alexander Cadogan se spominja: »Našel sem Winstona in Stalina … sedela sta, vmes je bila močno obložena miza: vse vrste hrane in nešteto steklenic.«

Churchill naj bi pil kavkaško vino, medtem ko je Stalin ubogega Cadogana prisilil piti nekaj »precej brutalnega«. Naslednji dan naj bi Churchill zapustil Moskvo z glavobolom, a tudi z zadovoljstvom: Stalin je pristal, da bo počakal na odprtje druge fronte.

Medeni tedni so mimo

»Med vojno je izrekel nekaj pohval na Stalinov račun, zlasti leta 1942,« priznava zgodovinar Richard M. Langworth, ki velja za dobrega poznavalca Churchilla. Po obisku Moskve je britanski premier denimo rekel, da je Stalin »velik in krepak vojaški šef«, za katerega je lahko ZSSR srečna, da ga ima v času vojne.

Toda to nikoli ni pomenilo, da bi bil Churchillu Stalin všeč ali da bi spremenil svoje poglede na komunizem. »Nikoli ne pozabite, da so boljševiki krokodili … V njih ne morem začutiti niti malo zaupanja in zanesljivosti,« je leta 1942 napisal Anthonyju Edenu.

Marca 1946, nedolgo po koncu vojne, je Churchill, zdaj že poraženec volitev in bivši premier, v Foltonu, Missouri, imel svoj legendarni mirovni govor. Izrazil je »simpatije in dobro voljo« Britancev do Rusije, toda hkrati opozoril pred širjenjem sovjetskega vpliva v Evropi: »Od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu, nad celino se je spustila železna zavesa.« Govor vplivnega politika je imel pomembno simbolno vlogo – nekdanji zaveznici sta postali sovražnici. Začenjala se je hladna vojna.

Članek omogoča: RUSSIA BEYOND