Mineva desetletje od smrti Ingmarja Bergmana

Na današnji dan mineva desetletje od smrti priznanega švedskega cineasta Ingmarja Bergmana. V zgodovino se je zapisal s filmi, kot so Sedmi pečat (1956), Persona (1965), Prizori iz zakonskega življenja (1974) ter Fanny in Alexander (1982), posvečal pa se je tudi gledališču.

Bergman se je rodil 14. julija 1918 v Uppsali severno od Stockholma. Prvi film, ki ga je podpisal kot režiser, je bil Kriza iz leta 1946, prvi mednarodni uspeh pa je doživel leta 1955 s komedijo Nasmeh poletne noči.

Od konca 50. let minulega stoletja so njegovi filmi postajali vse mračnejši. Loteval se je tematik, kot so zakonske težave, odnos med materjo in sinom, razklanost posameznika ali odsotnost boga. V svoja dela je vključeval tudi lastne intelektualne in duhovne dileme.

Več kot tri desetletja je Bergman ustvaril povprečno po en celovečerni film na leto. Nekoč je dejal, da je zanj snemanje filmov "instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen".

Bergman je rad delal z igralkami in nekatere so svoje najboljše vloge odigrale prav v njegovih filmih. Med njimi so bile Maj Britt Nilsson, Harriett Andersson, Eva Dahlbeck, Ulla Jacobsson in Liv Ullmann. Z mnogimi igralkami se je zapletel tudi zasebno, sicer pa je bil poročen petkrat, v zakonih pa se mu je rodilo devet otrok.

Njegov film Fanny in Alexander je prejel štiri oskarje, vključno z nagrado za najboljši tujejezični film. Med Bergmanova slovita dela sodijo tudi filmi Divje jagode (1957), Molk (1962), Kriki in šepetanja (1971) ter Jesenska sonata (1978). Zadnji igrani film, ki ga je posnel, je bil Sarabanda iz leta 2003, nadaljevanje zgodbe Prizorov iz zakonskega življenja.

Za filmskega velikana so ga šteli tudi drugi ugledni kolegi, kot so Woody Allen, Martin Scorsese, Robert Altman, Francis Ford Coppola, Akira Kurosawa in Wim Wenders.

Doma na Švedskem pa si je Bergman šele v zadnjem obdobju ustvarjanja pridobil veljavo velikega filmskega mojstra. Ustanovili so tudi po njem poimenovano nagrado, namenjeno mladim filmskim talentom.

Bergman pa se ni posvečal le filmu, temveč je bil vse življenje zavezan gledališču. Za odrske deske je zrežiral vrsto dram, predvsem igre Augusta Strindberga, svojega vzornika iz mladosti.