Kako je Hitler postal nacist šele po zavrnitvi prošnje za članstvo v socialistični stranki

Zgodovinar Thomas Weber je odkril nove dokumente o tem, ki kažejo, da je Hitler pričel socialiste sovražiti šele potem, ko so zavrnili njegovo prošnjo za članstvo v stranki in sodelovanje pri strankarskem časopisu.

Naša zgodovina bi bila danes morda drugačna - če neka politična stranka ne bi zavrnila prošnje za članstvo Adolfa Hitlerja. Na to opozarja Thomas Weber, profesor zgodovine na Univerzi Aberdeen, ki je naletel na doslej neobjavljen dokument, ki kaže, da je leta 1919 tedaj na novo ustanovljena Nemška socialistična stranka leta 1919 Adolfu Hitlerju zavrnila prošnjo za članstvo. Še več, odgovorili so mu tudi, da ne želijo, da bi postal njihov član in da prav tako ne želijo, da bi pisal prispevke za njihov časnik. 

Groba zavrnitev revnega Adolfa Hitlerja

Weber je prepričan, da bi zgodovina v primeru, če bi Hitler postal član Nemške socialistične stranke, lahko ubrala drugačno pot. Čeprav je bila tudi Nemška socialistična stranka po politični opredelitvi skrajno desničarska, je bila ta stranka v tistem času bolj uspešna in večja kot Nacionalsocialistična delavska stranka. V okviru te stranke bi zato Hitler imel manj pomembno vlogo, zato je "malo verjetno, da bi kadarkoli prišel na oblast." 

"Še leto dni pred tem namreč Hitler ni kazal nikakršnih voditeljskih sposobnosti in je bil povsem srečen, da je lahko izpolnjeval ukaze drugih, ne da bi sam ukazoval. Po grobi zavrniti s strani Nemške socialistične stranke pa se je Hitler včlanil v Nacionalsocialistično delavsko stranko (NSDAP) in leta 1921 postal njen voditelj. Leto dni zatem je bila Nemška socialistična stranka razpuščena. "O tej zgodbi se doslej ni poročalo. In to pojasnjuje njegovo obsesivno obnašanje glede Nemške socialistične stranke v naslednjih nekaj letih," pojasnjuje Weber. Vsi drugi starejši člani prvotne nacistične stranke so si namreč v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja želeli združitev svoje stranke s socialistično stranko. 

"Če ne bi bilo Hitlerjevega vztrajnega zavračanja te združitve - v nekem trenutku je celo izstopil iz stranke zaradi tega vprašanja - in če bi Nemška socialistična stranka absorbirala nacistično stranko, bi zgodovina lahko ubrala drugačno pot...S tem spoznanjem o zavrnitvi Hitlerja pa postane Hitlerjevo obnašanje v tistem času, ki ga nihče ni uspel prepričljivo pojasniti - končno tudi smiselno," opozarja Weber. 

Dokument izvira iz pričevanja o ravnanju Hansa Georga Grassingerja, predsedujočega Nemške socialistične stranke. To pričevanje je Weber našel v arhivu Inštituta za sodobno zgodovino v Münchnu. "To so enostavno spregledali. Problem je v tem, da imajo veliko gradiva," je pojasnil Weber. 

V pričevanju je zapisano naslednje: "Jeseni leta 1919, enkrat septembra, se je Hitler pojavil v uradu založniške hiše, da bi videl Grassingerja in predlagal, da bi pisal za časopis ter se pridružil delu Nemške socialistične stranke. V tistem času ni imel nobenega denarja in je Grassingerja tudi vprašal, če mu lahko ta tudi posodi kaj denarja. Toda Grassinger mu je dejal, da zanj v časopisu ni nobenega dela in da ga prav tako ne želijo imeti kot člana stranke." 

Webrove raziskave bodo objavljene v njegovi naslednji knjigi z naslovom "Postati Hitler: oblikovanje nacista", ki bo objavljena čez mesec dni v založbi Oxford University Press.  Thomas Weber je sicer pred tem objavil že eno knjigo z naslovom "Kako je je Hitler postal nacist", vendar je sedaj odkril še nove dokumente, ki bistveno dopolnjujejo zgodovinska dejstva o zgodnji politični karieri Adolfa Hitlerja.

Adolf Hitler - spreten in maščevalen politik

"Doslej je obstajala neka tendenca, da bi Hitlerjevo obnašanje v času od pridružitve nacistom in vse do sredine dvajsetih let pojasnjevali kot ravnanje neuravnovešene primadone, ki naj bi ravnala popolnoma iracionalno in ki - ob tem da je bil sicer dober govornik - ni imel veliko talentov kot politik. V moji knjigi pa dokazujem, da je ta zgodba popolnoma napačna in da je bil Hitler dejansko spreten in prepričljiv politik, ki...nikoli ne bi pozabil ali odpustil nikomur, ki ga je zavrnil - in se mu je nato maščeval vse življenje." 

Weberjeva prva knjiga vsebuje podatke o prvi svetovni vojni, ki je doživela tudi televizijsko uprizoritev. Weber je objavil doslej neznana pisma in dnevnike veteranov Hitlerjevega regimenta, ki so omajale pogoste trditve o domnevnem Hitlerjevem pogumu v času prve svetovne vojne. Dokumenti so pokazali, da je Hitler v prvi svetovni vojni kot kurir pošto prenašal med višjimi poveljstvi in je bil zato od tri do pet kilometrov oddaljen od fronte. Eden od vojakov ga je zato, kot je poročal britanski Telegraph, opisal kot "svinjo iz zaledja." Iz Hitlerjevega regimenta se je samo dva odstotka vojakov pozneje pridružilo nacistom, na svoji obletnici pa naj bi Hitlerja sprejeli "hladno." 

Na podoben način je Adolf Hitler je v svojem delu Mein Kampf predstavil lažno podobo o tem, zakaj in kako se je navdušil za politiko oziroma postal nacist. V resnici se je potem, ko se je kot vojak po prvi svetovni vojni vrnil s fronte, nekaj časa celo spogledoval z nemško levico in zagovarjal zavezništvo z Rusijo. Kot je že v intervjuju za nemški častnik Die Welt pojasnil Weber, se Hitler za pot v politiko ni odločil tako, kot je opisal v knjigi Mein Kampf, ki jo je napisal med letoma 1923 in 1924. 

Tam je zapisal, da se je za pot v politiko odločil 10. novembra 1918, torej na dan, ko so nemški socialdemokrati strmoglavili cesarja Viljema II. z oblasti in dan pozneje podpisali kapitulacijo. Weber pa je že v svoji prvi knjigi s to problematiko razkril, da je bil Hitler takrat politično še dokaj neopredeljen in da je politično omahoval. Še več, takoj po vrnitvi s fronte je bil naklonjen levici in revoluciji. V času münchenske sovjetske republike, ki se je zgledovala po Leninovi oktobrski revoluciji, je bil celo izvoljen v enega od vojaških sovjetov oziroma svetov. 

Weber je v prvi knjigi pojasnjeval, da so k Hitlerjevemu zasuku k nacizmu botrovali predvsem oportunizem in politični razlogi. Potem. ko je namreč 1919 je namreč propadla münchenska sovjetska republika je moral Hitler, če je hotel ostati v vojski - zamenjati strani. Na drugi strani naj bi bil razočaran nad socialdemokrati, ker so ti podpisali Versajsko pogodbo in jo pozneje tudi ratificirali v nemškem parlamentu. Toda novi dokumenti kažejo, da je bila v ozadju še bolj osebna zgodba -  zavrnitev s strani Nemške socialistične stranke, ki jo Hitler socialistom nikoli ni odpustil.