REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Hitler se v bunkerju – ni ubil? Izpoved Hrvata, katerega bogati dedek je bil gostitelj snidenja pobeglih zločincev

Hitler se v bunkerju – ni ubil? Izpoved Hrvata, katerega bogati dedek je bil gostitelj snidenja pobeglih zločincevAnte Pavelić in Adolf Hitler
Potrditev Hitlerjevega udobnega življenja v Argentini prihaja s Hrvaške, iz ust vnuka Tončija Ćurkovića.

Uradno različico Hitlerjeve smrti, ki pravi, da sta Adolf in Eva 30. aprila leta 1945 storila samomor, so tolikokrat postavile na preizkušnjo številne teorije o njunem begu v Argentino, da so te postale bolj razširjene, kot tiste v učbenikih zgodovine.

Prav takšna potrditev Hitlerjevega udobnega življenja v Argentini prihaja s Hrvaške, iz ust vnuka Tončija Ćurkovića.

»Ante  (Pavelić, vodja ustaške NDH) in Adolf sta bila velika prijatelja. Kot da bi se poznala vse življenje. Včasih sta bila resna, ko sta se spominjala težkih časov, a bili so tudi trenutki, ko sta se šalila in objemala, kot da bila bila brata. Zdelo se je, kot da sta odrasla skupaj«, sta za hrvaški časnik razkrila brat in sestra, ki danes živita v Zagrebu, a imata korenine na nekem dalmatinskem otoku.

Prosila sta, da naj se njuna identiteta ne objavi, v zameno pa sta povedala zgodbo, ki jima jo je povedal, in podkrepil s fotografijami, njun dedek Tonči Ćurković.

Tonči se je v 30-ih letih prejšnjega stoletja preselil v Argentino, kjer je vodil uspešno podjetje, preden se je z družino vrnil na Hrvaško.

Ćurković je namreč eden redkih Hrvatov, ki je bil priča pogostim srečanjem nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja z ustanoviteljem in voditeljem fašističnega ustaškega gibanja in Neodvisne države Hrvaške (NDH) Antejem Pavelićem.

Številne teorije o Hitlerjevem ponarejanju lastnega samomora in poznejšem (povojnem) življenju v Južni Ameriki so sicer omenjale tudi srečanja s Pavelićem, vendar kljub njegovemu stiku z ustaško emigracijo, tega takrat ni nikoli javno omenil.

Ćurković je bil razmeroma bogat trgovec, ki je imel posest na obrobju Buenos Airesa, ko so k njemu pristopili hrvaški izseljenci in ga vprašali: »Ali vas lahko ‘poglavnik’ (Pavelić) prosi za uslugo?«

Da pa sta se nacistični vodja Adolf Hitler in njegova oproda na Hrvaškem Ante Pavelić res srečala in prijateljevala, zdaj prvič potrjujeta Ćurkovićeva vnuka, katerih ded je bil navzoč ob pogostih srečanjih Hitlerja in Pavelića.

Čeprav so nekatere priče trdile, da se je prvo srečanje Hitlerja in Pavelića zgodilo že leta 1953, se Ćurkovićeva vnuka spominjata, da je bil njun dedek trdno prepričan, da sta se prvič srečala šele konec leta 1954, ko je bil tudi sam navzoč ob njunem snidenju.

Ćurković je bil tedaj že razmeroma bogat trgovec, ki je imel posest na obrobju Buenos Airesa, ko so k njemu pristopili hrvaški izseljenci in ga vprašali: »Ali vas lahko ‘poglavnik’ (Pavelić) prosi za uslugo?«

Ćurković je bil seznanjen z dejstvom, da je Pavelić že leta živel v Argentini, ampak z njim ni imel nobenega stika.

Ćurković ni odklonil prošnje, da naj svojo posest občasno prepusti na voljo Paveliću, kako bi se ta lahko »srečal s starim prijateljem.«

Naslednji dan pa se je pojavil težko pričakovan gost. Seveda je šlo za Adolfa Hitlerja, osebno.

Ko je Ćurković potrdil, da se strinja, se je Pavelić že zelo kmalu oglasil pri njemu doma. Dan sta preživela skupaj, naslednji dan pa se je pojavil težko pričakovan gost.

Seveda je šlo za Adolfa Hitlerja, osebno.

Ćurković je svojcem pozneje podrobno opisal, kako je izgledalo to srečanje.

Trdil je, da se Hitler ni kaj dosti spremenil, le da ni imel svojih značilnih brkov in da je imel pri hoji nekaj težav.

Takoj, ko se je prikazal na vratih, je Pavelić skočil, da bi ga toplo objel in mu pomagal priti do mize.

Pogovarjala sta se pozno v noč, se spominjala let med vojno, lastnih otroških dni in družin, pa tudi delala načrte za prihodnost.

Dokument FBI o Hitlerjevem življenju v Argentini

Taki sestanki so se skoraj desetkrat ponovili pri Ćurkovićevih, ob tem sta Hitler in Pavelić gospodarja hiše pogosto povabila, da se jima pridruži pri pogovoru.

Vsi trije so bili kot stari prijatelji, danes pojasnjujeta Ćurkovićeva vnuka in dodajata, da srečanja Hitlerja in Pavelića niso potekala le pri njunem dedku ali Hitlerjevem domovanju, ampak tudi na drugih lokacijah, zlasti v Pavelićevi hiši.

Da se ta zgodba ne sliši povsem noro, potrjujejo pričevanja tudi drugih oseb, ki so bile prav tako navzoče omenjenim sestankom.

Hernan Ancin

Tesar Hernan Ancin je bil med tistimi, ki je povedal eno takšno zgodbo, ko je pričal, da je delal kot mizar za moškega, ki je živel v Argentini pod imenom Pablo Aranjos.

Da je Hitler zbežal iz Nemčije v Argentino in se srečal s Pavelićem, se je spominjal tudi ugledni argentinsko-hrvaški novinar Drago Pilsel, ki je v več intervjujih potrdil, da je v otroštvu slišal take zgodbe, za katere je verjel, da daleč »presegajo območje govoric«.

Prav ta psevdonim pa je uporabljal Pavelić v Argentini.

V enem finskem dokumentarcu je Ancin pričal o enem od srečanj med Pavelićem in Hitlerjem.

»V bistvu se (Hitler) ni niti malo spremenil. Imel je sive kratke lase, po vojaško ostrižene. Toda ni imel zanj značilnih brkov. Ko je prišel k Pablu (Paveliću), je Hitler dvignil stisnjeno pest iztegnjene desne roke. Pablo (Pavelić) mu je pristopil, spustil svojo dlan čez Hitlerjevo pest in ga objel. Nato sta se nasmehnila in rokovala. Vedno sta se tako pozdravljala,« je pripovedoval Ancin, povsem prepričan, da se je to zgodilo leta 1953.

Opisal je tudi, kako sta ga Pavelić in Hitler povabila, da naj se usede k njima in mu ponudila kavo.

»V nekem trenutku je Pavelić Hitlerju povedal, da sem mizar, ki je zaslužen za vse, kar vidi v tej stavbi. Hitler se mi je takrat v šali priklonil, kot da bi me malikoval. Sedel sem ob njem, pila sva kavo, povsem sem prepričan, da je to bil prav on,« navaja Ancin v finskem dokumentarnem filmu Vetrovi kraljestva (Kuningaskunnan Tuuli).

Da je Hitler zbežal iz Nemčije v Argentino in se srečal s Pavelićem, se je spominjal tudi ugledni argentinsko-hrvaški novinar Drago Pilsel, ki je v več intervjujih potrdil, da je v otroštvu slišal take zgodbe, za katere je verjel, da daleč »presegajo območje govoric«.

Hrvati v Argentini so za vse to vedeli in bili temu priča.

Ena od hrvaških prič pa je bil prav Ćurković, trdita njegova vnuka.

Tudi drugi zgodovinarji in avtorji so raziskovali to temo.

Argentinec Abel Basti je objavil kontroverzno knjigo »Hitler v izgnanstvu«, v kateri trdi, da Hitler ni samo prijateljeval s Pavelićem, ampak da mu je logistično pomagal in mu priskrbel lažno identiteto, sredstva in zaupnike, ki so mu pomagali dokopati se Španije.

Podobno pripovedujeta tudi Ćurkovićeva vnuka, ki pravita, da je bil njun stari oče priča zgodbam, v katerih Hitler in Pavelić govorita o prihodnosti svoje ideologije in možnostih za obnovo idej, ki sta jih gojila ...

Čeprav je splošno sprejeto, da sta Hitler in njegova soproga Eva Braun v Berlinu naredila samomor, je vedno več zgodovinarjev, ki dvomijo o tej resnici in predstavljajo svoje raziskave, ki kažejo, da so se dogodki zgodili drugače.

Gerrard Williams in Simon Dunstan, avtorja filma »Sivi volk – pobeg Adolfa Hitlerja«, trdita, da sta Hitlerja in Evo v bunkerju zamenjala dvojnika, ki ju je našel Martin Bormann.

Hitlerja je nadomestil Gustav Weber, ki je bil Hitlerjev dvojnik že od neupešnega atentata v Volčji jazbini, Evo Braun pa neka tretjerazredna igralka.

Dvojnika sta bila umorjena v bunkerju, nakar sta bila uprizorjena njuna samomora.

To potrjuje tudi BBC-jev novinar Thomas Cadett, ki je s Sovjeti vdrl v Hitlerjev bunker v centru Berlina.

»Prišli smo do vznožja lesenega stopnišča, ki so vodila v njegovo sobo, le tri metre od okna, blizu katerega sem stal. Tam, ob vznožju teh stopnic, so odkrili napol zgorelo truplo moškega, ki je čopek črnih las na desni strani obraza in majhne črne brke. Pobliže so ga pogledali, nato pa je njihov zdravnik ugotovil, da gre za slabega dvojnika Hitlerja, in da to ni Adolf Hitler,« je leta 1945 povedal Cadett.

Nekaj dni prej, 28. aprila leta 1945, so se sredi noči Hitler, Eva Braun, Bormann in še sedem drugih pomembnih SS-ovcev izmuznili iz bunkerja skozi skrit predor.

Na koncu predora jih je čakal Hermann Fegelein, mož Evine sestre Gretl Braun.

Pred tem pa je s Himmlerjevo pomočjo priskrbel letalo Junkers Ju-52, ki je skupino čakal na letališču Hohenzollerndamm. Tja so jih prepeljali trije tanki in dva polgoseničarja.

Associated Press in Reuters sta leta pozneje, natančneje leta 1947, govorila s pilotom Petrom Baumgartom, ki je trdil, da je dočakal Hitlerja na letališki stezi in nato poletel skupaj s Hitlerjem, Evo in njenim zetom iz Berlina do letališča Tonderu na Danskem.

Skupina se je nato vkrcala na drugo letalo, ki jih je odpeljalo v Travemünde na nemški obali.

Od tam jih je drugo letalo prepeljalo v Reus v Kataloniji, območje, ki je bilo pod nadzorom Francovih sil. Iz Katalonije so jih potem prepeljali na Kanarske otoke, od koder so s podmornico razreda IX. krenili proti Argentini.

Nacisti so se proti koncu vojne namreč že dobro zavedali, da obstaja možnost njihovega popolnega poraza, zato so se začeli nanj pripravljati.

Večina zlata je bila poslana v Argentino zaradi Bormannove operacije »Vatrena zemlja«, ki je imela nalogo zagotoviti varno zavetje nacističnim voditeljem v Patagoniji v Argentini.

Prvi je to dojel prav Bormann, ki je leta 1943 sprožil operacijo »Orlov let«, s pomočjo katere so nacisti iz Nemčije pretihotapili zlate palice, dragulje in druge dragocenosti v skrivališča po vsem svetu, predvsem pa v Južno Ameriko.

Večina zlata je bila poslana v Argentino zaradi druge Bormannove operacije - operacija »Ognjena zemlja«, ki je imela nalogo zagotoviti varno zavetje nacističnim voditeljem v Patagoniji v Argentini.

Williams in Dunstan sta dokaze za to odkritje našla v različnih dokumentih, pa tudi v dejstvu, da so se argentinske rezerve zlata močno povečale v zelo kratkem obdobju …

Tako so argentinske rezerve zlata poskočile s 346 ton leta 1940 na 1173 ton v letu 1945, kar ustreza vsoti v višini 1,4 milijarde dolarjev.

53 dni po odhodu s Kanarskih otokov sta se Hitler in Eva izkrcala na obali Argentine.

V času svojega življenja v Južni Ameriki sta se večkrat selila, da bi se na koncu naselila ob vznožju Andov.

V palačo Inalco, ki je bila izbrana zaradi svoje nedostopnosti, sta se preselila leta 1947. Območje, ki se je raztezalo med San Carlos de Bariloche in Villa La Angosture v provinci Rio Negro je močno spominjalo na Bavarsko, a palača Inalco na - Berghof.

Po vojni menda niti Stalin ni verjel, da je Hitler mrtev. To je povedal tudi ameriškemu predsedniku Trumanu.

Kljub temu so Sovjeti dolga leta hranili domnevne posmrtne ostanke »Hitlerja in Eve« kot dokaz.

Tudi ameriški predsednik J.F. Kennedy je bil prepričan, da je Hitler preživel drugo svetovno vojno - to je namreč zapisal v svojem dnevniku, ki je bil prodan na dražbi.

Nedaleč od meje s Čilom, na najbolj oddaljenem koncu jezera Nahuel Huapi, je bila palača Inalco skrita pred očmi tujcev, do nje pa je bilo mogoče priti le z ladjo ali letalom, ki lahko pristine na vodi.

Celotno dolino so poimenovali »Dolina Adolfa Hitlerja«, medtem ko so okolico naselja imenovali Deutschland (Nemčija), Heimat (Domovina) in Waterland (Očetnjava).

Williams in Dunstan sta tudi trdila, da je Eva leta 1954 zapustila Hitlerja in se preselila v majhno mesto Neuquén, kjer prebivalci še danes vedo povedati, kje se je nahajalo njeno domovanje. Svoje ugotovitve utemeljujeta s pričanjem odvetnika, ki je vodil postopek ločitve, ki še danes živi v Buenos Airesu.

V »Hitlerjevi dolini« je od leta 1947 živel tudi führerjev zdravnik, Otto Lehmann.

Njegove spomine je ohranil Heinrich Bethe, mornar z ladje Admiral Graf Spee, s katerim je doktor Lehmann domnevno negoval bolnega Hitlerja.

Bethe je spomine izročil kapitanu Manuelu Monasteriju, s katerim je prijateljeval v 70. letih prejšnjega stoletja.

Hitler je najverjetneje zbolel za Parkinsonovo boleznijo in to že od 30-ih let 20. stoletja.

Monasterijeva knjiga iz leta 1987 »Hitler murió en la Argentina« (Hitler je umrl v Argentini), vključuje nekaj Lehmannovih opažanj in Bethejevih spominov.

Hitler je najverjetneje zbolel za Parkinsonovo boleznijo in to že od 30-ih let 20. stoletja.

Simptomi so se mu poslabšali po letu 1950, in nato še posebej po letu 1955, po selitvi v mesto La Claro.

Politika mu ni bila več pomembna, zaprl se je vase in ni več imel stikov z zunanjim svetom.

Lehmann je opisal, kako je od leta 1955 do 1961 Hitler nenehno fizično in psihično propadal, njegov obraz pa je bil delno ohromljen.

12. februarja 1962 opoldne se je takrat 72-letni Hitler zrušil v kopalnici.

Tri ure pozneje je doživel možgansko kap in čez noč padel v komo.

Umrl je 13. februarja ob 15.00 uri, je naposled zapisal dr. Lehmann.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek

Imate zanimive informacije? Stopite v stik z našimi novinarji.

Sorodni članki

Več člankov od avtorja

Najbolj brano od avtorja

Najbolj brano Insajder.com

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke