Klofuta suverenosti

Opozicijski mediji se s personalno zasedbo nove vlade še niti niso zares začeli ukvarjati, že je tu prvi potresni sunek zanjo, ki ga je sprožila izjava Luke Mesca v Tarči. Odločitev Akrapoviča, da bo svoje prosta sredstva s finančnim manevrom zavaroval pred možnostjo zanj neugodnih davčnih sprememb, je označil za davčno utajo. Razburjenje je bilo veliko. Sploh po tem, ko se je izkazalo, da je Mesec le strankarsko poantiral določilo koalicijske pogodbe. S protestom, po besedilu sodeč, na hitro napisanim, se je oglasila GZS, predsednik vlade je sprejel njeno delegacijo in miril ozračje, češ, kritike so preuranjene, saj vlada še ni napovedala nobenega ukrepa.

In tako smo vsi skupaj in vsak posebej spotaknjeno skočili v nove čase, ki jih prinaša Šarčeva manjšinska vlada. 100 dni političnega miru bo za novo vlado ostala le pobožna želja. S čimer pravzaprav ni nič narobe, saj je javna odzivnost v Sloveniji prejkone zaspana. Seveda je opozicija z SDS na čelu k alarmiranosti GZS in nato Kluba slovenskih podjetnikov pristavila svoj lonček in obtožiti vlado, da je talka 'ekstremistične' Levice, vendar ji je to uspelo samo deloma.  

Veter iz njenih jader sta SDS odnesla dva dogodka. Prvega je zakuhala kar SDS sama z rasistično zasnovano naslovnico revije Demokracija, ki je z SDS tesno povezana. Ta nov kamenček v nizu ksenofobno rasističnih ekscesov tako ali drugače povezanih s to stranko razblinja še zadnje dvome o tem, ali jo je potrebno postaviti ob bok vsem tistim skrajno desnim strankam v EU, ki čedalje bolj brezsramno zapuščajo idejo moralne enakovrednosti vseh ljudi – enega od temeljev razsvetljenske civilizacije - in se priklanjajo ideji hierarhije ras ali kultur.

Resnici na ljubo se SDS tega očitka niti ne poskuša več otresti. V razcepu znotraj evropske Ljudske stranke med silami kontinuitete, ki jih predstavljata Merkel in Macron, na eni strani in silami preloma, ki jih predstavljata »suverenista« Orban in vodja Severne lige Salvini, ni dvoma, da je SDS povsem na liniji svojega sponzorja Orbana, ki želi spodnesti Merklovo in je to simbolno v resnici že storil, ko je v Milanu ob srečanju s Salvinijem za njunega glavnega antagonista razglasil Macrona.  

A naslovnica grabežljivih, izključno temnopoltih rok na golem telesu belke v strankinem glasilu ne bi prevagala nad spopadom kapitala in opozicije na eni in 'socialistov' v vladni koaliciji na drugi strani. To je uspelo šele šokantni novici, da meni nič tebi nič v naših gozdovih eksercirajo paravojaške enote, ki v kamero povedo, da so država v državi, da imajo svoje ljudi v organih pregona Slovenije in da se ne bodo pustile razorožiti.

Takšne klofute slovenska suverenost ni doživela od napada vojske SFRJ.  Nihče nam niti namignil ni, da bi v naših gozdovih poleg gobanov lahko srečali sopihajoče dedce v maskirnih oblekah s puškami v rokah. In temu primerno se tudi vedemo – vsi skupaj in vsak posebej hlastamo za sapo. Tudi stranke, ki v trenutku, ko to pišem, fenomen zgolj medlo obsojajo ali pa se o njem še niso izrekle. Neodzivnost pri nas, kot rečeno, ni greh. No, Janša se je izrekel in pojava ni obsodil, pač pa ga je v čivku razglasil za »trik« prislovičnih stricev iz ozadja. Njegova neobsodba zasebne vojske je v teh okoliščinah enaka solidariziranju z njimi in prikliče v spomin nekdanji odnos Orbana do zdaj prepovedanih paravojaških enot blizu stranke Jobbik ali Salvinijev odnos do (neofašističnih) lokalnih straž, ki se pojavljajo ponekod po Italiji, prav minule dni tudi v Trstu. V evropskem okviru dvomov o pozicioniranju SDS ni.

A če odmislimo ta referenčni okvir in svoj pogled zožimo na dogajanje v Sloveniji, se zdi, da imamo opraviti z legitimnim političnim spopadom, kdo bo koga uspešneje razglasil za ekstremnega in na ta način zasedel sredino političnega prostora: bosta SDS in SNS z občasno pomočjo NSi in zdaj tudi nekaterih podjetnikov za ekstremno razglasila Levico in prek nje celotno vladno koalicijo, ali bo ta, nasprotno, za ekstremno uspela predstaviti SDS pod Janševim vodstvom. Ekstremizem Levice njeni kritiki vidijo v njeni nastrojenosti proti kapitalu, ekstremizem SDS (in SNS) pa drugi kritiki v njeni podpori rasizmu. Mnogi menijo, da gre v tem spopadu za merjenje moči dveh skrajnih pogledov, med katerima ni mogoče moralno presojati.

S to oceno se nikakor ne strinjam. Če ju presojamo s stališča človekovih pravic, ki so jedro modernih ustav, gre za dve moralno zelo različni skrajnosti. Pogledom Levice lahko očitamo, da so butasti ali naivni, težko pa jim očitamo, da so po svoji naravi neskladni z idejo človekovih pravic.

Celo  nacionalizacija, s katero nekateri v tej stranki občasno koketirajo, ni nujno neskladna. Da o višjih davkih na kapital, ki so ta hip na tapeti, ne izgubljamo besed. Na drugi strani pa je rasizem v ostrem nasprotju z idejo enakega dostojanstva vsakega človeka. Politični izid tega spopada je negotov, moralni ni. Politični izid je odvisen tudi od moči, ki jo ima med političnimi akterji – vključno z državljani Slovenije – moralna presoja.