Kleptolažnivci

Kako globoko mora pasti nek minister, predno spozna, da poti nazaj več ni in da je čas, da odstopi?

Odgovor na to vprašanje je odvisen od marsičesa – predvsem pa od etičnih standardov predsednika vlade, v kateri sedi takšen minister.

Poglejmo samo nekaj primerov. Marjan Šarec ni bil brez napak, kot se za novinca v visoki politiki sicer pričakuje, toda da bi kradel ali pa podpiral kraje in podobne nečednosti, tega se mu vsekakor ne da očitati.

Tega pa seveda za sedanjega predsednika vlade ne moremo reči.

Čeprav Janez Janša te dni krčevito brani svojega gospodarskega ministra in predsednika SMC Zdravka Počivalška, je nedvomno res, da je za delo vlade objektivno odgovoren le on. Torej – Janez Janša.

Razkritja v oddaji Tarča so namreč pokazala, da je bil cel posel okoli nabave mask in respiratorjev voden netransparentno, z vmešavanjem različnih stricev iz ozadja, nameščanjem poslov družinskim članom, kupovanjem neuporabne ali komaj uporabne opreme ...

Vlada je takoj – kako priročno - potegnila na plano dve mnenji zdravnikov (iz bolnišnice, kjer je direktorico nastavila SMC), češ da je vse v redu, tretjega zdravnika, ki je v imenu strokovne komisije ocenil izbrane ventilatorje za slabe pa je Zdravko Počivalšek brez kančka slabe vesti takoj poskusil diskreditirati tako, da ga je označil za LMŠ-jevca.

Toda v omenjeni obrambi gospodarskega ministra nekaj hudo smrdi. Zakaj se namreč Počivalšek sedaj sklicuje na neka druga mnenja in ne na mnenja strokovne komisije, ki jo je imenovala vlada v kateri sedi?

Že samo to pomeni kršitev zavez ter navodil vlade in kaže na to, da si je Počivelšek v silni želji, da dobi »pravo« strokovno mnenje, ki mu seveda ustreza, takšno pač poiskal v celjski bolnišnici, kjer je imel dobre zveze. Morda bi podobno mnenje lahko pridobil še kje, toda vse to je povsem zavržno.

Spodkopal je delo komisije lastne vlade in že zato bi si zaslužil brco v zadnjico.

Ampak Janša, ki mu usoda aktualne vlade visi tudi na podpori poslancev SMC-ja, si tega seveda ne more privoščiti, ob tem pa je celotna šalamastika s podjetjem Geneplanet menda tudi »SDS-ova zgodba«, kot je Ivanu Galetu pomenljivo povedal sam Zdravko Počivalšek.

Dodajmo k temu še nekaj podrobnosti, na primer dejstvo, da večine ponudb za dobavo opreme sploh niso pregledali, da so zavrnili bolj poceni opremo od kitajske vlade, kar je s pridom izkoristila sosednja Hrvaška (ki je prek Pekinga nabavila cenejše respiratorje!), da je imelo podjetje Geneplanet očitno poseben, privilegiran položaj pri nabavah ...

Ne gre spregledati niti dejstva, da je ta vlada vztrajala pri nabavah preko slovenskih posrednikov, kar je bilo očitno dražje in celo v nasprotju z evropsko zakonodajo.

In ob vsem skupaj se je Zdravko Počivalšek v kamere režal in še večkrat popolnoma odkrito zlagal. Na primer o tem, da so njegove zanič respiratorje že pred tem bolnišnice kupile same, in to Klinični center v Ljubljani in bolnišnica v Celju.

Že samo to zadnje je dovolj, da se na odgovornost pokliče tudi predsednika vlade in ne zgolj Zdravka Počivalška.

Ampak to, kar čudi, niso samo vse te nepravilnosti, ki so bile ob nastopu Janševe vlade nekako že kar pričakovane.

Od nekoga, ki ima toliko masla na glavi že iz časov trgovine z orožjem pred in po razglasitvi neodvisnosti Slovenije in nato še v času afere Patria, bi bilo res iluzorno pričakovati, da bo več stomilijonske posle pri nabavi zaščitne opreme vodil transparentno in v korist javnega dobra oziroma državne blagajne.

Že ko je Janša vodil orožarske posle, je država ostala brez dobrega dela orožja, ki ga je Sloveniji »v varovanje« pustila JLA, vendar državna blagajna od tega ni imela praktično nič.

Le zakaj bi bilo torej tokrat drugače, še posebej zato, ker se je Janša uspešno izvlekel iz prav vseh s spornimi zadevami povezanih sodnih postopkov?

Toda šokantno je nekaj drugega – kako malo časa je minilo od trenutka, ko so v Sloveniji glede odgovornosti ministrov veljali povsem drugačni standardi.

Spomnimo se samo »primera Prešiček.«

»Jaz sem energična oseba, zelo zahteven. Ko gre za naloge, ki jih je treba opraviti, mogoče tudi glasen. Ampak ne trpinčim brez razloga, ne zmerjam, ne mečem ključev,« se je tedanji minister kulture Dejan Prešiček januarja leta 2019 pobahal na RTV Slovenija.

Omenjena izjava je bila še zadnji žebelj, ki si ga je sam zabil v politično krsto. Takoj zatem ga je sindikalist Matevž Smerkolj v odzivu na te besede, seveda – in povsem logično -, vprašal: »Če trpinčite z razlogom, je pa v redu?«

Prešičkova izjava je že zvenela kakor priznanje, da rad trpinči, ni mu poslej pomagalo niti neprepričljivo zanikanje. Usoda ministra Prešička je bila zapečatena, še posebej potem, ko je priznal, da je zlorabil tudi službeno vozilo za zasebne namene.

Prav tedaj smo opozorili na podobne primere, kjer so ministri odstopali ali bili kaznovani zaradi zlorab službenih vozil na primer v Vietnamu ali Indiji.

To je bilo v času, ko je Marjan Šarec za ministre v svoji vladi postavil bistveno višje kriterije.

Zakaj? Zato, ker mora minister voditi s primerom.

»Minister mora voditi s primerom. Če se oseba, ki nekaj vodi, obnaša na ta način, potem drugi čutijo obveznost, da mu sledijo. Takšna oseba zato izgubi avtoriteto, potrebno za nadzor drugih,« je dejal sodnik v Indiji ob izreku kazni ministru, ki je zlorabil službeno vozilo.

Šarec se je ob kršitvah svojih ministrov – vse dokler ni iz nejasnih razlogov ob koncu svoje vladavine spregledal kršitve predsednice stranke upokojencev DeSUS Aleksandre Pivec in s tem naredil resno napako – držal teh načel.

In Janša? Če bi uporabil vsaj standarde, ki veljajo v Vietnamu ali Indiji, potem verjetno ne bi imel težke izbire.

Tudi če meni, da so ti standardi za presojo njegovih ministrov neprimerni, bi se lahko spomnil tudi na princip individualne odgovornosti, ki velja v britanski vladi in ga posnemajo številne vlade po svetu.

Vsak britanski minister je namreč odgovoren za prav vse nepravilnosti, korupcijo, zlorabe in slabo obnašanje, celo če za takšna ravnanja svojih podrejenih sploh ni vedel.

Kajti njegova dolžnost je bila, da to ve, odgovoren pa je tudi za zaposlitev vseh, ki tam delajo. V primeru ugotovljenih nepravilnosti ima zato obveznost, da odstopi.

Težava je, ker bi po teh, evropskih in najvišjih standardih moral po vsem kar smo izvedeli o nabavah zaščitne opreme svojo odstopno izjavo podati tudi predsednik vlade.

Minister Počivalšek je res tisti, ki je pritiskal, privilegiral določene posrednike ter nabavljal neprimerno opremo in je zato najbolj odgovoren za vse razkrite nepravilnosti. Toda predsednik vlade je imel dolžnost, da njegovo delo nadzira, zato je za te nepravilnosti objektivno odgovoren celo, če za njih ni vedel.

Ampak Janševa težava seveda ni v tem, kar je vedel ali ni vedel on sam. Njegova težava je v tem, kar Počivalšek ve o Janši.

In po drugi strani Janša oziroma SDS seveda ne more vladati brez Počivalška.

Pri ljudeh, ki so brez etike in morale je to seveda dovolj, da ne bodo odstopali, pač pa se bodo svojih položajev oklepali do zadnjega.

In tako je bilo dovolj samo leto in nekaj mesecev, da smo od najvišjih standardov odgovornosti ministrov v času Šarčeve vlade januarja 2019 prišli do stanja, ko nam maja 2020 vladajo kleptokratski lažnivci, ki ne odstopajo za nobeno ceno.