»Vojne in varovanje narave ne gredo skupaj: Zeleni prehod ob dolgotrajni militarizaciji EU ne bo mogoč!«

Uroš Lipušček, član slovenskega PEN-a in kandidat za evropskega poslanca je bil v bogati karieri predvsem novinar in urednik.

Prepotoval je kontinente, naredil na stotine intervjujev in reportaž, pisal knjige, bil rektor, sodeloval na številnih konferencah in poročal iz vseh velesil in številnih zaveznic teh držav, ki danes krojijo usodo našega sveta.

Ob tem si upa glede zunanje politike pogosto nasprotovati tudi splošno sprejetim neresnicam, kar je v Sloveniji še vedno nekaj zelo redkega in izrednega.

A namesto pohval Lipušček, ki je na evropskih volitvah neodvisni kandidat, ki se je v tekmo podal s podporo Dobre države in DeSUS-a dobiva vse več medijskih polen pod noge.

Le zakaj? Oćitno zaradi kritičnih ocen, ki se precej razlikujejo od frazarjenja, ki ga lahko slišimo iz ust največjih strank in njihovih kandidatov.

Ti so si podobni kot jajce jajcu in kljub svojim medsebojnim sporom v resnici ponujajo isto - nadaljevanje sedanje militaristične usmeritve Evrope, ki je dejansko največji problem EU.

O tem, kako drugače gleda na Evropo in svet ter zakaj bi bilo prav, če bi ga ljudje podprli tudi na evropskih volitvah, je Uroš Lipušček spregovoril tudi v intervjuju za Insajder.com.

d16.jpg

Ali je res, da so vašo listo na POP TV »izključili« iz pojavljanja v debati 3.9.? S kakšnimi argumenti?

Res je. Bojkot se očitno nadaljuje. Naš mirovni program je čas je za razum (politiki vseh vrst urazumite se tako tuji kot domači). In čas je za mir. To geslo je seveda navzkriž s sklepom evropskih političnih veljakov, da se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, čeprav je jasno, da kljub novim pošiljkam orožja, Ukrajina ne more zmagati.

Ni mi jasno, kako tega dejstva vsaj evropski  politiki ne dojamejo. Več orožja pomeni več smrti na obeh straneh in več razdejanja. Potrebno je ustaviti vojno in se začeti pogajati. Tega ne dojame niti naša politična elita.

Po mojem mnenju je to stališče, ki ga  mirovniki zagovarjamo že od začetka vojne, zelo moteče, saj je v nasprotju s trendom  zaostrovanja tega konflikta do ruskega poraza, kot izjavljajo najbolj radikalni evropski politiki.

Naši mediji so brez dvoma pod močnim pritiskom, da ne prestopijo rdeče črte tako imenovanega  politično korektnega poročanja. Po mojem so to vzroki tako za bojkotiranje s  strani  RTV SLO kot tudi televizije Pop.

Formalni razlog naj bi bile ankete Mediane, ki nas  uvrščajo  na predzadnje  mesto. Ena anketa  absolutno  ne more biti merilo. Zato bomo protestirali pri vodstvu POP-a.

Poleg tega na RTV-ju dajo neparlamentarnim strankam na  razpolago samo tretjino časa, kot ga namenijo parlamentarnim strankam. To je brez  dvoma  kršenje načela enakosti, ki je zapisano v naši ustavi.

Ko sem bil odgovorni urednik informativnega programa na televiziji SLO, sem poskušal to diskriminancijo odpraviti, vendar so bile  vse parlamentarne stranke proti, ker s tem ščitijo svoj politični monopol.

pop.jpeg

Kako to ocenjuješ? Gre za poskuse utišanja političnih glasov, ki so moteči za sedanjo politično in medijsko elito?

Točno tako. Očitno se bojijo, da  bodo v javnosti pod vplivom našega mirovnega sporočila, začele naraščati zahteve, da je potrebno  kar zadeva Ukrajino spremeniti politični kurs, ki ga diktirata Nato in predvsem tako imenovana Weinmarska trojka, to je Nemčija, Francija in Poljska.

Zgodovinska tragedija je, da se dve največji slovanski državi tepeta na smrt zaradi tujih interesov.

Naši politiki so sicer v zadnjem začeli  govoriti o nujnosti miru, nisem pa povsem prepričan, da tega niso storili predvsem zaradi volitev.

Upam, da nismo na pragu dolgoletnega konflikta, podobnega tridesetletni vojni, ki jo je Evropa v zgodovini enkrat že doživela.

Kaj bi morala Slovenija narediti glede Palestine in Gaze? Ali ni to čakanje na priznanje že kar dolgo, saj celo Jugoslavija ni imela težav s priznanjem Palestine, Palestina pa je že pred desetletji priznala Slovenijo?

Slovenija bi morala priznati palestinsko državo, takoj po osamosvojitvi, saj smo  prevzeli  večino mednarodnih pogodb bivše države. Očitno smo odlašali zato, ker je bil izraelski lobi, ki je v ZDA izredno močan, takrat naklonjen diplomatskemu priznanju Slovenije.

Vse kasnejše vlade se zaradi tega niso  hotele zameriti ZDA kot največji skrbnici države Izrael.

Kot  sem bil dopisnik v ZDA, sem se večkrat srečal s predstavniki svetovnega židovskega kongresa, ki so nam bili takrat zelo naklonjeni. 

Še vedno  na primer niso pozabili, kako je pokojni slovenski diplomat Edo Brajnik, preko Jugoslavije v času hladne  vojne » švercal« Jude  iz Sovjetske zveze v Izrael.

Kako je mogoče, da tako malo ljudi v Sloveniji razume, za klaj gre v resnici v Ukrajini? Zakaj je še vedno tako popularna zgodba o »neizzvani agresiji Rusije« in podobne razlage?

Zgodbo o neizzvani agresiji je demantiral sam generalni sekretar Nata Stoltenberg, ki je v pogovoru  s člani uredništva Washington posta izjavil, da je bilo širjenje Nata na območje bivše Sovjetske zveze eden od glavnih vzrokov za vojno v Ukrajini.

To izjavo je podkrepil tudi s priznanjem, da se vojna ni začela z ruskim napadom 22. februarja 2022, ampak z dogodki na Majdanu v Kijevu.

Šlo je za  ponovitev scenarija, ki je pripeljal v Iranu 1953 leta do zamenjave predsednika iranske vlade Mosadeka, ki sta jo izpeljali ameriški in britanski obveščevalni službi.

Številni ameriški pa tudi drugi zahodni analitiki ocenjujejo, da se na plečih Ukrajine odvija boj za nove interesne sfere, oziroma da je cilj ZDA, da bi s posredniško vojno  v Ukrajini  bistveno oslabila Rusijo.

Glavni cilj je seveda Kitajska, ki je edina država, ki lahko ogrozi ameriško oziroma zahodno globalno hegemonijo.

Uroš Lipušček

Rešitev krize v Ukrajini bo mogoča le v neposrednem dialogu med   ZDA in Rusijo ob asistenci Kitajske in Evrope. Čas zato očitno še ni prišel. 

V času do ameriških predsedniških volitev lahko pride do hudih zapletov in razširitve vojne, posebej, če bo ukranjinska vojska klonila pod vse večjim ruskim pritiskom.

Mislim, da niti Rusiji, niti Natu vsaj doslej ni bilo do vojaške konfrontacije, ki bi lahko esaklirala do atomske vojne.

Vendar, nikoli ne reči nikoli… Na pravkar  končanem sestanku v Parizu sta se namreč Macron in Sholz pridružila izjavi Stoltenberga, da ukrajinska vojska lahko napada vojaške cilje v Rusiji z njihovim orožjem.

To napoveduje nadaljnje zaostrovanje vojne  in nevarnost, da preraste v odkrit spopad med  Natom in Rusijo. Počasi se obe strani pogrezata v odkrito vojno.

Kaj bi vi, če bi bili izbrani, v Evropskem parlamentu naredili drugače?

Hm, to je zelo težko vprašanje. Eden od  720 poslancev parlamenta  lahko stori bolj malo. Povezal bi se s skupino neodvisnih poslancev.

Skupaj bi si prizadevali, za konec vojne in vzpostavitev nove varnostne strukture v Evropi, ki bo zagotavljala varnost vsem državam.

Brez sodelovanja Rusije, mir, napredek in stabilnost Evrope ne bodo mogoči.

To  je pred več kot sto leti ugotovil že  nemški železni kancler Bismarck. Niso ga poslušali.

Njegovo izročilo je še danes veljavno, vendar je na žalost tudi v Nemčiji pozabljeno.

Kako glede teh ključnih vprašanj ocenjujete dosedanje ravnanje poslancev EP iz vrst parlamentarnih strank – so v EP naredili kaj koristnega ali so tlakovali pot politiki, ki EU vodi v pogubo?

Mislim, da so sledili, razen v redkih izjemah, ukazom, ki so jih dobili od central njihovih skupin v parlamentu.

Naj navedem samo najnovejši primer.

Nedavno je vseh 8 naših poslancev podprlo resolucijo , ki poziva vse države članice, naj Ukrajini dobavi  rakete dolgega dosega in se zavzelo, da bi vse države članice poslej namenjale za vojaško pomoč Ukrajini  0.25 % svojega družbenega produkta.

Ali so za to  potezo, ki v naših medijih skorajda ni bila omenjena, dobili pooblastilo slovenske vlade oziroma parlamenta? 

Vsaj javno to ni bilo objavljeno.

Namesto za zdravstvo in druge  socialne dejavnosti bomo torej, če bo ta resolucija uresničena - na srečo resolucije nimajo zavezujočega pomena - dajali denar za nadaljevanje vojne v Ukrajini očitno do zadnjega Ukrajinca.

Je razvoj EU sploh mogoč, če se ne bo končala ukrajinska vojna, ki golta desetine milijard evrov?

Težko. Vojna v Ukrajini je namreč mlinski kamen privezan okoli vratu EU, če se tako izrazim. Vojna se bo enkrat končala, posledice pa bodo hude. ZDA  bodo zelo verjetno pobrale šila in kopita, tako kot v Afganistanu,  EU pa bodo prepustili obnovo Ukrajine.

Previdno se že napoveduje, da bodo države članice morale uvesti posebne dajatve za obnovo Ukrajine.

Kako bi morala EU urediti vprašanje migracij, kaj je narobe danes?

Migracije so bile in bodo. Zaradi  vse nižje rodnosti v Evropi, bo po oceni inštituta za globalni razvoj leta 2050 v EU primanjkovalo 44 milijonov delavcev. Če bomo hoteli obdržati našo  življenjsko raven se bomo morali sprijazniti  s prihodom migrantov. Takrat bo skoraj vsak 5 prebivalec Evrope migrant.

Tako  obsežne migracije v Evropi ni bilo že od razpada rimskega imperija pred več kot  tisoč leti. Brez dvoma se bo Evropa, hočemo ali ne, nepovratno spremenila. To je poleg vojn, ki nam grozijo, največji izziv za celotno Evropo.

plakatf.jpg

Kaj pa »zeleni prihod«, potrebujemo več jedrskih elektrarn ali več vetrnic in solarnih elektrarn? Morda kaj tretjega?

Lepo bi bilo. če bi izdelali fuzijske reaktorje, ki ne bodo onesnaževali okolja. Toda do tam je še daleč. Jedrske centrale pa so zelene samo do trenutka, ko ne pride do nesreče.

Zeleni prehod v trenutku, ko najvišji evropski politiki napovedujejo dolgotrajno militarizacijo EU, ne bo mogoč, vsaj v obsegu, ki ga načrtujejo.

Vojne in varovanje narave ne gredo skupaj.

Vojaška industrija, ki jo z velikim žarom napoveduje predsednica evropske komisije Ursula von den Lajen, je namreč največja porabnica fosilnih goriv.

Mislim, da bi morali začeti razmišljati o  manjši porabi energije na enoto proizvoda.

Morali bi graditi avtomatizirane in robotizirane tovarne, tako na Kitajskem.

Če tega ne bomo sposobni, bo EU zaostala. Namesto v orožje bi morali denar usmerjati v  raziskave. Na žalost za to potrebujemo nove voditelje z dolgoročno vizijo. Zaenkrat jih še ni na obzorju.

Ali ni problem tudi to, da sta EU in Slovenija celo pri gradnji jedrskega objekta zaradi geopolitičnih napetosti pravzaprav onemogočeni za oceno ponudb te tehnologije in morebitnih ponudb Kitajske in Rusije? Ali ni v tem primeru izrekanje o jedrski energiji zavajajoče in Slovenijo potiska na pot brez prave izbire?

To je zelo zapleteno vprašanje. Poleg zagotovitve varnega delovanja in vprašanja ali smo sami sploh  finančno sposobni plačati ta projekt, je največji problem odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov.

Strokovnjaki trdijo, da je Slovenija premajhna  za  skladiščenje takšnih odpadkov, ki bodo na globini najmanj 500 metrov ležali več tisoč let.

Absolutno je nesprejemljivo, da bi zanamcem zapustili ta problem.

Tisti, ki bo gradil ta objekt bi moral zato, kot pravijo strokovnjaki, zagotoviti  tudi odvoz visoko radioaktivnih odpadkov.

Švedska in Finska imata na primer takšna skladišča. To vprašanje ni celovito rešeno niti v ZDA.

Sosednji Madžari, ki z Rusi gradijo podobno jedrsko centralo, so na primer dosegli z njimi dogovor o odvozu visoko radioaktivnih odpadkov.

Kot sem slišal od naših strokovnjakov, so na to temo pred leti potekali neformalni pogovori tudi z ruskimi predstavniki.

Glede na to, da  smo glede vojne v Ukrajini zavzeli radikalno protirusko stališče, je po mojem zelo malo verjetno, da bi bil takšen dogovor še mogoč.

lipuscekdvojna1.jpg

Bi podprl več večinskega odločanja v EU, kar predlaga tudi slovenska diplomacija?

Če se v EU odpovemo načelu soglasja, bomo izgubili kakršnokoli možnost da vplivamo na politiko EU.

Velike države članice seveda stremijo k večinskemu principu. EU mora ostati neke vrste konfederalna tvorba.

Uniformnost v Evropi zaradi zgodovine, vojn, in različnih kultur in jezikov ni mogoča.

Evropa brez načela soglasja bi postala avtokratska tvorba, v kateri bi bila ogrožena demokracija.

Sem pa na primer zato, da uvedemo enotno davčno politiko, s čimer bi preprečili

špekualcije in utaje davkov, enotno minimalno plačo in socialne transferje ter zdravstveno varstvo.

Predvsem pa bi morali zagnati skupne evropske znanstvene in tehnološke projekte.

Imamo samo en takšen pozitiven primer sodelovanja. To je Airbus, v katerem sodeluje več držav.

Kaj je tisto, zaradi česar si se odločil, da kandidiraš na teh volitvah, kaj je bil »sprožilec«?

Za kandidaturo sem sem odločil zato, ker mislim, da bi  svojimi dolgoletnimi mednarodnimi izkušnjami lahko prispeval k bolj demokratični Evropi. Tudi izkušnje nekaj štejejo, mar ne!