Vinko Gorenak: »Danes v vrhu kriminalistične policije lahko zasledimo politično obračunavanje s politično desnico«

Vinko Gorenak je v svoji karieri delal kot predavatelj na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani, bil državni sekretar in minister za notranje zadeve, vendar smo si ga najbolj zapomnili kot poslanca SDS. Politično kariero je pričel pred osemnajstimi leti in je bil v tem času tudi po ocenah političnih nasprotnikov eden od govorniško najbolj spretnih retorikov. V svojih številnih nastopih je pogosto sprožal različne kritične odzive, pa tudi smeh in odobravanje. Za poslanca na zadnjih parlamentarnih volitvah sicer ni bil izvoljen, se bo pa namesto tega sedaj bolj posvetil publicističnemu delu in drugim projektom, ki jih je zaradi politike začasno postavil na stranski tir.  Z njim smo se za Insajder pogovarjali 27. junija, v prvem tednu upokojenskega staža. Danes objavljamo prvi del intervjuja, jutri pa bo objavljen drugi del. 

Kako se počutite sedaj, ko ste se upokojili? Ste se že razbremenili?

Upokojen sem od prejšnje sobote. Načeloma vsi pravijo, da se zdaj prične stres, a jaz v življenju rad načrtujem, kar lahko in to storim. Tako se lahko sam pripraviš, tudi okolica se lahko pripravi na novo obdobje. Tako sem se zaključil akademsko kariero, kar sva skupaj z mojim takratnim asistentom načrtovala od leta 2009 in kar se je dejansko zgodilo leta 2016. Po letu 2014 sem v državnem zboru nenehno izpostavljal, da se bom upokojil, kar sem tudi storil. 

S strani nekaterih medijev je bila moja kandidatura v Celju, pa tudi nepoznavalcev, malo narobe razumljena. Če bi hotel resno kandidirati za poslanca v državnem zboru, bi potem ponovno kandidiral tam, kjer sem doma in bi volitve tudi četrtič verjetno dobil. 

Torej je šlo za taktično potezo …

Šlo je za posojanje imena. Celje je bilo eno izmed takih področij, kjer kandidati SDS niso imeli velikih možnosti za izvolitev. Moja naloga je bila dvigniti rezultat tu, kar mi je tudi uspelo: v Celju sem dobil volitve na čisto vsakem volišču. Upokojitev od sobote, 23. junija, je tako bila načrtovana in se čisto dobro počutim. 

Na svojem blogu ste napovedali, da se boste posvetili publicistiki, pisanju spominov. 

Gradiva imam zbranega ogromno. Če bi samo prispevke na blogu, od leta 2008, objavil v knjižni obliki, bi prišla že kar zajetna knjiga z več kot tisoč strani. Načrtujem pisanje knjige o svojem policijskem življenju, ki se je pričelo leta 1974 in končalo leta 1999. Druga knjiga pa bi bila posvečena mojemu političnemu življenju od leta 2000 naprej. Če bo šlo tako dejansko, kot sem načrtoval, ne vem. Prav včeraj sem pregledoval gradivo in ugotavljam, da bo lahko dejansko bilo več napisanega. Samo o interpelaciji, ki sem jo doživel, bi lahko napisal samostojno knjigo (smeh). S pisanjem knjig želim predvsem pustiti določeno sled za seboj. 

Če preideva kar na vašo policijsko kariero: kako ocenjujete trenutno stanje v policiji?

Če vzameva uniformirano policijo, v sestavi katere sem delal celo kariero, se njene poglavitne naloge vse od 70., 80. letih prejšnjega stoletja niso nič spremenile. Policisti delujejo na področju prometa, razrešujejo manjša kazniva dejanja ter skrbijo za javni red in mir.

Moja ocena je, da, kljub temu, da je uniformirana policija kadrovsko relativno podhranjena, svoje dolžnosti opravlja dobro. 

Drugi del policije pa je kriminalistična policija. Današnji vrh kriminalistične policije je v večji meri povezan z menoj, predvsem zaradi tega, ker so pri meni opravljali izpite ali sem jim bil mentor pri njihovih zaključnih delih. Kriminalistom, ki delujejo na lokalnem nivoju in rešujejo malo bolj zahtevna kazniva dejanja, nimam česa očitati. Tudi večini kriminalistov, ki delujejo v policiji, ne moremo česa očitati, saj se trudijo in delajo. 

Najbolj vprašljiv del pa so posamezniki v določenih policijskih upravah in samem vrhu uprave kriminalistične policije, kjer se dogajajo stvari, ki se nikoli ne bi smele dogajati. Pri tem bi rad izpostavil, da je vrh kriminalistične policije imel prvi nadzor svojega dela (predvsem glede izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov) šele leta 2000, vse od leta 1945 pa do leta 2000, so lahko delali brez nadzora. Nihče jih ni nadziral. Ko je bil Peter Jambrek notranji minister in jaz državni minister, je bil prvič odrejen nadzor. A se je njihov šef uprl, zaradi česar je bil tudi kmalu razrešen in zamenjan. 

Lahko navedete še kakšen primer?

Današnje stanje lahko najbolje ponazorim s primerom Franca Kanglerja. Kangler je doživel 22 kazenskih ovadb s strani mariborske policijske uprave. Po meni znanih podatkih jih je osemnajst že padlo na sodiščih. To ni naključje. V času sklica državnega zbora 2008-11 sem bil član komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ko smo tudi pregledovali dokumente o prisluškovanju Kanglerju. Ugotovili smo, da so bili vedno eni in isti ljudje na policiji, ki so odredili in izvedli te postopke, ter vedno isti preiskovalni sodnik, ki je dal dovoljenje za hišne preiskave. To je misija nemogoče. 

Vrh kriminalistične policije v Mariboru je nekega dne, datum mi je ušel iz glave, sklenil, dobesedno, »da ga bodo zjebali«. Vodilni mariborski kriminalisti so se torej odločili, da bodo Kanglerja na vsakem koraku ovirali s podajanjem ovadb. In danes te ovadbe padajo. Jim pa je uspelo, da je Kangler izgubil položaj državnega svetnika, županski položaj. To pomeni, da so delali nezakonito, da so delali politično. Izbrali so si tarčo na desni, Kanglerja in ga hoteli »zjebati«. Danes pa njegova resnica prihaja na plano. 

Danes v vrhu kriminalistične policije lahko zasledimo politično obračunavanje s politično desnico. Še danes ne razumem, kako lahko vrh policije zavrne izročitev tajnega akta parlamentarni komisiji. Jaz upam, da bo novi notranji minister prvi dan zahteval razrešitev vseh tistih, ki so se postavili nad parlament. 

Kaj pa Nacionalni preiskovalni urad (NPU), ki združuje specializirane kriminaliste?

NPU je bil ustanovljen leta 2010 z velikim medijskim pompom. Če boste vprašali kriminaliste, ki delujejo po posameznih policijskih upravah, vam bo 99 % njih odgovorilo, da je NPU larifari. Gre za kriminaliste, ki so uvrščeni tudi 10 plačnih razredov višje kot drugi kriminalisti, rešujejo pa kazniva dejanja,  tako kot smo lahko videli v primeru NLB precej podpovprečno. Nekaj je narejenega, a dejansko naredijo premalo. 

Katerikoli generalni direktor policije ali notranji minister po letu 2010 bi NPU ukinil, pa si nihče ne upa. Tudi jaz si nisem upal, ker je nastala iluzija, kakšni vrhunski strokovnjaki so tam zaposleni in kaj bodo oni zmožni vse preiskovati. A ni tako. Večina kriminalistov, ki delujejo izven NPU, je zelo nezadovoljnih z delom tega dela policije. 

NPU tako sam prevzeme primere, kot si zaželi in ne primerov, ki bi bili opredeljeni v nekem pravilniku oz. kot bi jih določil generalni direktor policije. Sami tudi odločajo, kaj bodo prepustili policijskim upravam. Od NPU-ja Slovenija ni dobila tistega, kar je pričakovala. To bi morala biti udarna sila kriminalistov, ki bi skupaj s tožilci preiskovali najtežje primere kriminala. 

Če bi bilo tako, bi se pri nas po letu 2013 zgodilo to, kar se je zgodilo na Islandiji. Tam se je dve leti pred nami začela gospodarska-bančna kriza in do oktobra 2016 so pri njih zaprli zadnjega pravnomočnega obsojenega bankirja. Pri nas pa razen dveh nepravnomočnih sodb nismo doživeli nič. A tudi NPU ni sam vsega kriv. 

Ali gre za politične pritiske na NPU?

Kaj so to politični pritiski? Bil sem notranji minister in ne vem, kako bi lahko naredil politični pritisk na policijo. Zavedati se morate, da je takrat še veljal zakon, po katerem je bil generalni direktor policije (takrat Janko Goršek) nezamenljiv do konca mandata. Takrat kot minister nisem imel nobene možnosti, da bi lahko vplival nanj oz. delo policije. Lahko sem le napisal neke usmeritve in splošne želje, kaj bi rad videl, da policija naredi. Da bi pa lahko naročil policiji, da naj aretira določeno osebo, pa je to bilo nemogoče. Sam sem bil v najbolj izpostavljenih primerih le predhodno obveščen; za hišno preiskavo pri Zoranu Jankoviću sem izvedel 15, 30 minut, preden se je začela. 

Leta 2012, ko se je izkazalo, da z Gorškom ne bova mogla več sodelovati, sem ga lahko le prosil, če bi odstopil. In če bi on zavrnil, bi lahko le odšel z dolgim nosom. To je ta floskula o političnih pritiskih na delo policije. Sam vidim večje politično delovanje s strani vrha kriminalistične policije, ki so zaradi svojih političnih prepričanj, pripravljeni storiti vse. 

Jutri: Vinko Gorenak: »Evropejci, vključno s Slovenci, smo prebogati, da bi lahko pomoč odrekali beguncem«