Ameriškemu dolarju, najpomembnejši svetovni rezervni valuti, so tudi zaradi Trumpovih ukrepov šteti dnevi

V zadnjih 70 letih je ameriški dolar (USD) prevladujoča valuta na svetu.

Centralne banke po svetu imajo velik del svojih rezerv v ameriški valuti, zasebna podjetja pa jih uporabljajo za mednarodne transakcije. Trgovanje z ameriškimi finančnimi obveznicami je najgloblji in najbolj likvidni trg na svetu. Zato ima ameriško gospodarstvo koristi od valute, ki »podmazuje kolesa« globalnega finančnega sistema.

Podatki o rezervah centralnih bank od leta 1910 do zgodnjih sedemdesetih let 20. stoletja, s posebnim poudarkom na medvojnem obdobju 1920–1930, kažejo, da lahko rezervne valute sobivajo, piše portal QUARTZ.

Na primer, v obdobju med vojnami se zdi, da sta si britanski funt (GBP) in ameriški dolar delila status rezervne valute bolj ali manj enako - odvisno od leta. Pred prvo svetovno vojno, čeprav je bil britanski funt najpomembnejša valuta, sta bila tudi francoski frank in nemška marka mednarodno pomembna.

V prihodnosti si bo dolar prisiljen deliti pomen in vlogo svetovne rezervne valute z juanom in verjetno z evrom. Kdaj se bo to zgodilo, pa je lahko predvsem odvisno od dejanj - Donalda Trumpa.

Obstajajo namreč številni dejavniki, ki nakazujejo, da bo USD sčasoma verjetno predal svojo vodilno mesto, če ne svojo vlogo, kot svetovna znana rezervna valuta.

Nekateri od teh dejavnikov se nanašajo na politične odločitve ZDA, drugi pa na ekonomske, vendar vsi kažejo v isto smer.

Najbolj očitni prispevki ameriške politike k zmanjšani vlogi dolarja so gospodarske sankcije in protekcionistične trgovinske pobude. Slednje preusmerijo trgovino iz ZDA in lahko spodbudijo nove trgovinske partnerje, da poslujejo v drugih valutah.

Poleg seznama 6.300 posebej imenovanih državljanov s strani ministrstva za finance iz več kot 20 držav, proti katerim so uvedene nekatere vrste sankcij, ekstrateritorialnost nekaterih sankcij vpliva na osebe in subjekte v drugih jurisdikcijah.

Medtem ko so ameriške politike jasno potisnile nekatere države, kot sta Iran in Rusija, daleč stran od dolarja, so uradniki na Kitajskem in v evroobmočju aktivno spodbujali svoje valute kot rezervne in transakcijske nadomestke.

Kitajski renminbi je bil leta 2016 dodan v posebno zbirko pravic črpanja Mednarodnega denarnega sklada, ko se je pridružil dolarju, evru, jenu in britanskem funtu, v razvoju, ki ga je Sklad navedel.

Številni evropski uradniki so govorili o vlogi evra, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pa je Evropskemu parlamentu v svojem letnem programu za leto 2018 povedal, da je »nesmiselno«, da se 80% evropskega uvoza energije poravna v dolarjih. Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo so v začetku tega leta vzpostavile instrument za podporo trgovinskih izmenjav (INSTEX), da bi se izognile ameriškim sankcijam proti Iranu.

Če politike vlad in centralnih bank, ki so odgovorne za valute, ostanejo trdne in stabilne, je to lahko nemoten razvoj. Po drugi strani pa, če bi prišlo do nekakšnega političnega šoka, ki bi lahko vplival na finance, ali pa neuspeh ameriškega kongresa, da bi dvignil zgornjo mejo dolga, ali pa celo do trgovinske vojne, potem si je mogoče zamisliti stvari nekoliko drugače.

To bo odvisno od tega, ali ljudje menijo, da ameriške državne obveznice niso več varna sredstva, ali pa so mnjenja, da so vrednostni papirji, denominirani v renminbiju, nevarni, ker pravna država na Kitajskem ni zanesljiva.

Zelo dramatično bi bilo, če bi zakladnice izgubile svoj ugled kot sredstvo za »zatočišče«.

To bi bilo zelo moteče za svetovno gospodarstvo in ohranjanje globalizacije, saj čezmejna trgovina in finančne transakcije temeljijo na dolarjih. Če se bo likvidnost zmanjšala, ker ljudje ne želijo imeti in uporabljati dolarjev, kaj bodo namesto tega uporabili? Veliko je švicarskih frankov, kitajske kontrole kapitala pa otežujejo dostop do renminbija.

Prišlo bi do svetovnega pomanjkanja likvidnosti. To je grozen scenarij.

Končni argumenti, da bi lahko dolar izgubil vlogo prevladujoče rezervne valute, temeljijo na opažanjih tega, kar se že dogaja, čeprav počasi.

Podatki kažejo, da se je dolarski delež deviznih rezerv zmanjšal z visokih 73% v letu 2001 na 62% konec lanskega leta, poroča CNBC.

Podobno Svetovni svet za zlato potrjuje, da so centralne banke leta 2018 kupile več zlata kot v katerem koli drugem času, odkar se je zlati standard končal leta 1971 in povzročil ogromno neto škode - začetek svetovne finančne krize.

Če se bodo trendi nadaljevali s prehodom iz dolarjev na druge valute in iz skupnih valut v zlato, se bo stanje dolarske rezervne valute še naprej zmanjševalo,  umirjalo, vendar le postopoma. Večina bo še vedno kupovala dolarje in ameriške zakladnice kot svojo prednostno izbiro, ki ne kaže nekih dramatičnih sprememb.

Tudi globalne banke, ki upravljajo z rezervami denarja, bodo še naprej osredotočene na dolar.

Toda paradoksalno je, da so najmočnejše sile, ki vplivajo na zmanjševanje  globalne vloge dolarja, prav ameriški carinski ukrepi.

Zaporedni ukrepi uvajanja carin lahko v tej smeri sčasoma povzročijo kumulativni škodljiv učinek na dolar, ki lahko na koncu še veliko bolj škoduje interesom ZDA, kot ostalim.

Zakaj večina držav noče, da bi bila njihova valuta postala pomembna rezervna valuta?

Dejstvo je, da dolar ni »svetovna rezervna valuta«. Je »največja svetovna rezervna valuta«. Vsaka valuta je lahko rezervna valuta. O tem ni nobenih zakonov in vsaka država se mora sama odločiti, kaj bo imela. Nihče ni izjavil, da mora vsaka država imeti večino svojih deviznih rezerv v dolarjih, to je le posledica posameznih odločitev vsake države.

Vendar pa države sveta odstotek dolarjev v svojih deviznih rezervah postopoma zmanjšujejo. Gre za jasen trend. 

Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (MDS), dolar predstavlja dobrih 63% rezerv, EUR slabih 20%, preostanek pa je razdeljen na manjše dele.

Torej, zakaj je ameriški dolar največja rezervna valuta na svetu? Zakaj se je večina držav odločila, da bo imela večino svojih rezerv v USD?

Večina držav se celo trudi, da njihova valuta ne bi postala pomembna rezervna valuta, saj to povzroča, da cena valute narašča, to pa zavira rast v državi in povzroča brezposelnost.

Za zbiranje deviznih rezerv centralne banke kupujejo sredstva (večinoma državne obveznice), izražene v valutah drugih držav. V tem primeru imamo tuje centralne banke, ki kupujejo na milijarde dolarjev ameriških državnih vrednostnih papirjev.

To povzroča, da ZDA vodijo presežek finančnega računa. (Presežek finančnega računa pomeni, da tujci kupujejo več sredstev v ameriških dolarjih kot ameriški investitorji, ki kupujejo tuja sredstva.)

Če ZDA vodijo presežek finančnega računa, morajo po definiciji imeti primanjkljaj na tekočem računu, razen če ga vlada močno poseže. Tekoči račun je večinoma sestavljen iz trgovine z blagom in storitvami. 

Zato je dejstvo, da je ameriški dolar največja svetovna rezervna valuta, eden od glavnih razlogov, da je država v zadnjih 30 letih imela primanjkljaj tekočega računa. (To je mimogrede znano kot dilema Triffin - dilema, ki jo je v šestdesetih letih 20. stoletja opredelil ekonomist Robert Triffin, ki je ugotovil, da ima vsaka država, ki prevladuje v svetovnih deviznih rezervah, dosleden primanjkljaj tekočega računa, ki bi postopoma spodkopal vrednost te valute).

Poenostavljeno rečeno, če ameriški dolar ne bi bila največja rezervna valuta na svetu, bi verjetno njena vrednost padla, ameriški izvoz bi bil bolj konkurenčen in več ljudi v ZDA bi imelo delovna mesta.

Po drugi strani pa bi verjetno manj ljudi na Kitajskem, v Nemčiji in Mehiki imelo zaposlitve, saj ne bi bilo toliko podjetij, ki bi izvažale stvari v ZDA.

Nekateri analitiki so mnenja, da je uporaba dolarja kot najpomembnejše svetovne rezervne valute »izjemen privilegij«, drugi pa trdijo, da je to pravzaprav »pretirana obremenitev« prav iz tega razloga.

Ameriški dolar ne bo izgubil svojega položaja največje svetovne rezervne valute po hitrem postopku zaradi različnih razlogov, od katerih je najpreprostejša možnost, da v sedanjem monetarnem sistemu ni prave alternative.

Morda bi bilo celo dobro za ameriško gospodarstvo - ali vsaj za povprečnega ameriškega delavca - če bi ZDA s svojo valuto izgubile ta položaj. Kot poudarja več uradnikov, je bila GBP nekdaj najpomembnejša rezervna valuta na svetu. Zdaj je ta relativno majhen del globalnih rezerv (4,5%). Vendar se zdi, da življenjski standard v Veliki Britaniji dobro napreduje (če na stran pomaknemo brexit).

Toda, zakaj evro ne more izpolniti te vloge? Težava z evrom je, da poleg EUR obveznic, ki bi pokrivale celotno evroobmočje, obstajajo samo nacionalne obveznice (tj. obveznice, ki jih izdajo posamezne države). Pomembno je vedeti, zakaj država izdaja obveznice - ker ima proračunski primanjkljaj. Zato bodo največji nacionalni obvezniški trgi tisti iz držav z največjim javnofinančnim primanjkljajem.

To so prav države, katerih obveznice ne želite kupiti. Tako je v evroobmočju največji trg obveznic v večno fiskalno izpodbijani Italiji (2,4 milijona EUR), sledi ji Francija (2,09 milijarde EUR).

Za primerjavo, v nemških obveznicah je le še 1,3 milijona evrov neplačanih obveznic, kar je daleč nad 1,23 milijarde evrov za veliko manjšo Španijo. Torej problem z evrom ni pomanjkanje sredstev v evrih, to je pomanjkanje privlačnih in zaupanja vrednih sredstev v EUR.

Če bi moral ugibati, bi rekel, da bomo postopoma (na dolgi rok) videli, kako centralne banke in vlade zasedajo prostor, ki sedaj uživa ameriški dolar, kar dokazuje, da so rezervne valute dejansko učinkovita sredstva plačilnih storitev, ki jih ljudje želijo. To smo videli v zgodovini z razvojem od zlatih kovancev preko žetonskih kovancev do papirnega denarja in bančnih depozitov ter zdaj - digitalnih oziroma kriptovalut.

V slednje se vse bolj podajajo tudi centralne banke. Toda, ali bo decentralizirani Bitcoin preživel vmešavanje centraliziranih subjektov, kot je Facebook, JPMorgan in drugi – ostaja odprto vprašanje?