REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zvesti hlapci

Če slovenski politiki kljub formalni neodvisnosti države preprosto pač ne morejo brez hlapčevanja, potem bi lahko vsaj še pravočasno ugotovili, da so se razmere za hlapčevstvo na svetovnem trgu v zadnjem času bistveno spremenile. Kot kaže Pahorjeva izjava, bodo slovenski hlapci tudi potem, ko bodo vsi drugi že odnesli šila in kopita, še vedno tiho in vdano čakali na dvorišču požgane ameriške domačije.To je res prava, slovenska - zvestoba do groba.

Ko je pred časom nerodni britanski zunanji minister Jeremy Hunt Slovenijo označil za nekdanjo sovjetsko »vazalno državo«, ki tako lepo napreduje v sedanjosti, se je na neinformiranega Britanca vsul plaz upravičenih očitkov.

Večina komentatorjev je trdila, da Slovenija ni in nikoli ni bila vazalna država, nekateri pa so mu pritrjevali, da morda res nismo bili del sovjetskega imperija, ampak da to ne pomeni, da vazali nismo bili.

Ampak te dni je celo naš predsednik države in ne kakšen neinformiran tuj diplomat izrekel še eno podobno pohujšljivo izjavo, ki pa žal ni izzvala prav nobenega resnega odziva.

To je po eni strani nenavadno – po drugi pa veliko pove o tem, s kako diplomatsko in mednarodno neizobraženim, otopelim, zaplankanim ali preprosto konformističnim javnim mnenjem imamo opraviti v Sloveniji.

In zato zunanjepolitične katastrofe, ki se Sloveniji dogajajo (spor s Hrvaško, razočaranje nad Evropsko komisijo itd.) seveda niso nobeno naključje, pač pa nekaj povsem pričakovanega.

In kaj je torej izrekel predsednik države?

Borut Pahor:'Združene države so naš partner. So naš zaveznik. To Ruska federacija ni, to tudi Kitajska ni.'

»Združene države so naš partner. So naš zaveznik. To Ruska federacija ni, to tudi Kitajska ni

Mnogi bodo seveda rekli, da v tem stavku ni prav nič škandaloznega. Da gre za preprosto dejstvo. Seveda, Slovenija je članica zveze NATO, Rusija in Kitajska pa to nista in sta za to zvezo celo potencialni nasprotnici. Kaj je torej narobe?

Narobe je seveda to, da predsednik države ni premislil, predno je izrekel omenjene besede. Njegova kratkovidna izjava spada v cvetober podobnih diplomatskih cvetk, med katerimi so bile tudi nekatere celo skrbno premišljene (»Kako čudovit dan!«, ob podpisu arbitražnega sporazuma s Hrvaško), pa vendar enako zgrešene.

Res ne vem - ali ti ljudje na svojih dobro plačanih fukcijah sploh razmišljajo, predno izrečejo kaj tako neprimernega in deplasiranega?

Nimajo nobenega svetovalca, s katerim bi se posvetovali, predno izrečejo nekaj, kar nas bo ogromno stalo?

V vojaškem smislu Rusija in Kitajska seveda nista zaveznici Slovenije. Toda – ali to pomeni, da nista niti »partnerici«? Kako lahko to izreče predsednik države, ki je partnerica Kitajske v njihovi pobudi 16+1 in ki je skupaj s Kitajsko in Rusijo sopodpisnica in s tem tudi partnerica cele vrste mednarodnih sporazumov? 

Na primer pariškega o klimatskih spremembah, kjer ZDA niso več naši »partnerji«? Ali jedrskega z Iranom, kjer ZDA prav tako niso več partnerica Slovenije? Da o carinah, ki jih ZDA uvajajo EU, medtem ko Kitajska odpira svoj trg za podjetja iz EU – sploh ne govorimo!

Hrvaška s Kitajsko nedavno podpisala sedem konkretnih projektov, Slovenija pa nobenega.

Še bolj neverjetno je, da kaj tako geopolitično zgrešenega nek predstavnik države (kaj šele predsednik) izreče v trenutku, ko Slovenija Kitajski ponuja kapacitete Luke Koper in ko je podpisana že vrsta sporazumov o sodelovanju, na primer med pekinško in ljubljansko univerzo, in podobno.

In vse to se dogaja v trenutku, ko celo Hrvaška z velikimi koraki postaja partnerska država Kitajske, ki na Hrvaškem na veliko gradi in zaposluje. In kamor prihaja na tisoče kitajskih turistov.

Vodja opozicije v svojih kritikah vlade pogosto cilja zgolj na zbiranje političnih točk, tako kot tudi ostali politiki, toda ko je nedavno vladi očital, da so »luzerji«, je imel vsaj v eni točki – prav.

»Odnosi s sosedi še nikoli niso bili tako slabi in tudi zasluge Slovenije v svetu doslej še niso bile tako slabe,« je dejal Janša. To je podkrepil z besedami, da je Hrvaška s Kitajsko nedavno podpisala sedem konkretnih projektov, Slovenija pa nobenega. »Kitajska si je v Bruslju nabrala veliko kredibilnih točk, mi pa smo vmes evropskim partnerjem težili s prisluškovanjem,« je ocenil Janša.

Slovenska zamuda pri vključevanju v kitajsko pobudo »pot in pas« je namreč že evidentna.

Poglejmo samo na področje infrastrukture. Ministrstvo za infrastrukturo je iz Maribora uspešno pregnalo kitajskega investitorja, čemur je večina medijev celo kratkovidno ploskala. Potem ministrica za infrastrukturo istočasno v Turčiji »žica« turške investitorje, da naj pač najamejo letališče, ki je že desetletja nasedla finančna investicija in bo takšna zaradi nesposobnosti države, da omogoči podaljšanje letališke steze - tudi ostala.

Nato se na malih zaslonih pojavi še inteligentno vodstvo 2TDK in pojasnjuje, kako bomo, če ne dobimo evropskih financ, zaprosili za drage komercialne kredite!

Absurd za absurdom. To je mogoče res samo v Sloveniji.

To je jasen dokaz, da je Slovenija »bolj papeška od papeža.« Naši politiki tako še veliko bolj kot v Bruslju, kjer s Kitajsko podpisujejo sporazume, neprestano opozarjajo pred »nevarnostjo Kitajske« in se v trenutku, ko so ZDA že v zatonu, na ta način še vedno dobrikajo svojim tradicionalnim gospodarjem.

S tem jim dokazujejo, kako »drugačni«, »bolj pridni« smo npr. od »poredne« Hrvaške, ne da bi opazili, da se je mednarodni red medtem že dramatično spremenil. Tako postajamo zadnji podporniki sveta, ki izginja.

Gre za na prvi pogled »ziheraško« politiko, ki pa je brez vizije in gradi hišo brez temeljev. Da, pluralizem, EU (Evropa zdaj!) to so bili moderni politični cilji že ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, celo Pahor in drugi politiki so to opazili (z nekajletno zamudo). Ampak ti cilji so doseženi. Sedaj je potrebno najti nove.

Gospodarski center sveta pa se že več kot desetletje vse hitreje seli v Azijo, Slovenija pa se temu še vedno samo čudi. Čudi in čaka.

Namesto da bi še pravočasno (tako kot so to storili denimo na Hrvaškem) potrkali na kitajska vrata, saj Kitajska še vedno ponuja najbolj poceni kredite za infrastrukturne projekte (in to brez »političnih pogojev«), če zaradi Italije ne moremo dobiti evropskih kreditov za na primer drugi tir, naši politiki raje javno in kratkovidno zaničujejo to veliko državo, ki je že danes marsikje najmočnejša država sveta. Kakšna norost!

Morda pa ni norost. Morda gre za neko drugo nacionalno posebnost.

Cankar je, ko je izrekel tisti svoj znameniti stavek o »za hlapce rojenem« narodu, imel očitno zelo prav.

Ampak tudi med hlapci so razlike. Celo vsak hlapec ve, da ni vseeno, ali si hlapec na bogati ali pa na propadajoči domačiji.

Ampak tudi med hlapci so razlike. Celo vsak hlapec ve, da ni vseeno, ali si hlapec na bogati ali pa na propadajoči domačiji.

Če slovenski politiki kljub formalni neodvisnosti države preprosto pač ne morejo brez hlapčevanja, potem bi lahko vsaj še pravočasno ugotovili, da so se razmere za hlapčevstvo na svetovnem trgu v zadnjem času bistveno spremenile.

Ekonomski geniji v slovenski vladi in geopolitični svetovalci predsednika države bi lahko, na primer, že pred leti ugotovili, da svoje hlapčevanje ponujajo ameriškemu gospodarju, ki ga to hlapčevanje vse manj zanima, katerega domačija v tehnološkem in gospodarskem smislu vse bolj nazaduje in ki zato slovenskim hlapcem ponuja vse slabše pogoje za njihovo tlako.

Toda žal se to ne dogaja. Kot kaže Pahorjeva izjava, bodo slovenski hlapci tudi potem, ko bodo vsi drugi že odnesli šila in kopita, še vedno tiho in vdano čakali na dvorišču požgane ameriške domačije. Vse do bridkega konca.

To je res prava, slovenska - zvestoba do groba.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com