Zmedeni in nenačelni

Slovenska politika ima resen problem.

V pogosti zamenjavi tega, kar je prav, s tem, kar je »koristno.«

Gre za pojav, ki v enaki meri ogroža tako tiste na oblasti kot tiste v opoziciji. In prav zato bo zdravljenje tega problema še toliko težje.

Poglejmo samo nekaj primerov tega »utilitarizma.«

Slovenija je te dni praznovala obletnico samostojnosti in enotnosti. Slavnostni govorec iz vrst opozicijske SDS Jože Tanko je ta svečani dogodek izkoristil za udrihanje po tej in vseh preteklih »levih« vladah.

Gre za nekaj, kar je na prvi primer »koristno« za njegovo stranko, v resnici pa je nemoralno in škodljivo za državo.

Preprosto zato, ker je potrebno ločiti med strankarskimi in državnimi shodi in to, kar sodi na strankarske, zagotovo ne spada na državne.

Država je nekaj bistveno več kot vsota strank v njenem parlamentu, to pa bi moralo biti bistvo sporočila, s katerim se obeležujejo dogodki, ki so bili pomembni za usodo naroda ali države v celoti.

Odločitev na plebiscitu ni bila strankarska, pač pa so zanjo glasovali ljudje različnih prepričanj. Tanko pa je vse to odmislil ali pa namerno pozabil.

Vsakemu je seveda jasno, da oblečen v kopalke za na plažo ne more v državni zbor. No, tudi varnostniki ga ne bi spustili …

Poslancem pa je skoraj vse dovoljeno, zato je svojo poniglavo moralno goloto in brezobzirnost Jože Tanko brez kančka slabe vesti razkazoval kar pred polno dvorano.

Na koncu je celo požel aplavz.

Le Marjan Šarec mu ni ploskal.

Tudi drugi prvak opozicije je naredil podobno napako.

V hramu demokracije so parlamentarci pod vodstvom Mateja Tonina namreč na veliko sejali tudi o arbitraži.

Tonin je že od vsega začetka želel dokazati, kako so Erjavec, Sekolec in Drenikova »zafurali« arbitražo s Hrvaško in je to v svojem poročilu preiskovalne komisije na koncu tudi »dokazal.«

Tudi to je bilo seveda »koristno«, toda le tako, da je Tonin zaradi »kile mesa« zaklal vola oziroma zaradi napada na politične nasprotnike na zakol znova peljal celotno državo in njene zunanjepolitične interese.

Njegov problem je namreč že od začetka zelo preprost. Da bi bili Erjavec, Drenikova in Sekolec s stališča države in njenih zakonov lahko »krivi« pred Toninovim hitrim sodiščem, bi šef NSi Matej Tonin moral dokazati, da je bila njihova komunikacija odobrena in vodena s strani države in da njihovi pogovori zato niso bili samoiniciativni ali zasebni.

Če pa je šlo za državno komunikacijo, ki jo je celo SOVA ščitila, pa je bila Slovenija kot država udeležena v mednarodnem deliktu, saj se Sekolec in Drenikova sploh ne bi smela pogovarjati.

Tonin se je seveda odločil, da »dokaže«, da je imel »prav«, ob tem pa je zato moral nujno na sramotilni steber pribiti tudi Sovo in državo, hkrati pa je za nameček še predvsem Drenikovo spremenil v krivca brez možnosti obrambe.

Sledili sta tožba Drenikove, ovadba Sove zaradi izdaje tajnih podatkov in medijski triumf Hrvaške, ki je slovenske razprtije uporabila v lastno korist.

Matej Tonin se je odzval tako, da je svoje ravnanje branil kot potrebno in koristno. Vse, kar je počel, je počel v imenu »resnice« je trdil, to pa naj bi bilo koristno za državo in ljudi, ki imajo »pravico vedeti, zakaj je prišlo do nepravilnosti.«

Znova je bila v ospredju vsega »korist«.

Ker pa je objavljeno poročilo, v katerem so bili tudi zaupni podatki Sloveniji škodilo in je parlamentarna preiskava v očeh Hrvaške dokazala vpletenost slovenskih državnih organov v nezakonite dogovore Drenik-Sekolec, je postalo jasno, da to, kar je Tonin storil – ni bilo etično in ni bilo prav.

In na koncu ni bilo niti koristno, še najmanj pa za Slovenijo. Zaslišanja so se nadaljevala za zaprtimi vrati, toda bilo je že prepozno.

Priljubljenost Mateja Tonina je morda tudi zato, kot kažejo ankete javnega mnenja, nekoliko padla.

Stranki predsednika vlade pa je podpora znova nekoliko zrasla.

Toda tudi pri predsedniku vlade se že kažejo prve posledice skušnjav, ki jih prinaša oblast.

Vsi se še spomnimo, kako je Marjan Šarec v začetku svojega mandata ob različnih napakah ministrov in svojih sodelavcev zelo hitro zahteval in sprejemal njihove odstope.

V enem primeru je zelo hitro s poslanskega mesta »odletel« celo poslanec LMŠ, ki je ukradel sendvič, o izjemni načelnosti slovenskega predsednika vlade pa so tedaj poročali celo tuji mediji.

Toda to se je dogajalo v trenutku, ko je tudi Levica manjšinsko vlado še podpirala in je bilo manevrskega prostora v vladi bistveno več kot danes.

Ko smo bili priče »aferi SRIPT« in je predsednik DeSUS-a Karel Erjavec nezakonitosti ministrice za kmetijstvo Aleksandre Pivec, ki je za »ustno sodelovanje« prejela denar (70.000 evrov bruto) za očitno neopravljeno delo in je ob tem celo ponarejala (obenem pa svojega dela izven ministrstva ni prijavila KPK), prepustil v razrešitev Marjanu Šarcu s priporočilom, češ da ima premier »visoke kriterije«, pa se je zgodilo – nič.

Ministrica je izginila na bolniško, predsednik vlade pa na številna potovanja po svetu, od Bruslja do Beograda.

Potem so se usula še pisma podpore ministrici iz različnih kmetijskih združenj in organizacij.

Ko so Marjana Šarca novinarji vendarle ujeli, je prostodušno izjavil, da on res ne bo naredil ničesar, »kar bi škodilo slovenskemu kmetu.«

Dodal je še, da je z ministrico zadovoljen in da se ob prejšnjem zamenjanem ministru ni zgodilo nič, on pa je zgubil dobrega ministra.

In da napake ne bo ponovil, Pivčeva pa da bo globo plačala, če bo pač oglobljena s strani KPK.

Namesto argumentiranja o tem, kaj je prav in kaj ne – kot je Šarec ravnal v primeru Bandellija, Prešička, Kralja in lastnega poslanca Krajčiča – se je Šarec tokrat odločil za prosulo načelo »koristnosti«.

Alekandra Pivec torej menda »koristi« kmetom, ima njihovo domnevno podporo in zato njenega odstopa predsednik vlade očitno ne bo zahteval, pa čeprav se je ministrica zapletla v nezakonitosti.

V primeru lastnega poslanca pa je ravnal povsem drugače.

»Če želimo slediti vrednotam in načelom LMŠ, moramo sprejeti odgovornost. To odgovornost je Krajčič z odstopom tudi sprejel,« je Šarec komentiral odstop lastnega poslanca, ki je ukradel sendvič, nato pa dejanje priznal in sendvič celo plačal.

V nasprotju z njim ministrica Aleksandra Pivec nič ni priznala in še manj obžalovala in celo če bo, je njen prekršek več tisočkrat težji od tistega, ki ga je storil Krajčič.

Zakaj torej Krajčiču ni bilo dovoljeno, da zgolj plača za svoj bistveno manjši prekršek?

Le zakaj je predsednik LMŠ bolj strog do lastnih poslancev, kot do ministrov iz drugih strank?

Logike v tem ni, v političnih krogih pa se kot ozadje navaja marsikaj – od splošnega nezadovoljstva Šarca z Erjavcem, do želje LMŠ, da prevzame terensko mrežo DeSUS-a, ki bi jo v LMŠ morda lahko pripeljala Pivčeva.

To seveda ni konec težav.

Če bo Pivčeva na položaju ostala, se bo postavilo vprašanje, ali res lahko še neodvisno vodi ta državni organ, če pa bo za svoj stolček odvisna od pisem podpore kmetov in kmetijskih sindikatov?

Ministrstvo za kmetijstvo pa seveda ne more biti samo izpostava dela kmetijskih lobijev.

V to vrsto povsem nenačelnih, toda na prvi pogled »koristnih odločitev«, lahko uvrstimo tudi »neodločitve«, ki so v resnici odločitve.

Na primer o ustanovitvi novega slovenskega letalskega prevoznika, ki bi bil za državo seveda koristen, vendar vlada nima poguma, da bi odločitev sprejela, pač pa raje čaka, ker je to pač manj tvegano in za preživetje politikov koristno.

Zakaj je to narobe pa je lažje razumeti, če to primerjamo s podobnimi tujimi primeri. Na primer iz ZDA.

V ZDA je na primer časnik Christianity Today (CT) predsedniku ZDA Donaldu Trumpu odrekel podporo.

V uvodniku je Mark Galli kot poglaviten razlog za odpoklic Trumpa napisal, da je to potrebno storiti zato, ker je ameriški predsednik »skrajno nemoralen.«

Pri tem so se v tem časniku ponorčevali tudi iz načela »koristnosti«, na katerega so se sklicevali Trumpovi podporniki.

»Nič od predsednikovih pozitivnih dosežkov ne more izničiti moralne in politične nevarnosti, ki smo ji izpostavljeni pod vodstvom voditelja s tako skrajno nemoralnim značajem … Nepravilno ravnanje in nemoralna dejanja predsednika in ljudi, ki so mu blizu, so to administracijo moralno onemogočili, da nas še naprej vodi … Samo njegov račun na Twitterju – z običajno vrsto napačnih ocen, laži in žaljivk – je skorajda popoln primer človeškega bitja, ki je moralno izgubljeno in zmedeno,« je zapisano v uničujočem uvodniku.

Toda še bolj zanimiv je bil Trumpov odgovor. Trump se je namreč odzval v svojem stilu – opozoril je, kaj vse koristnega je naredil za vernike, od obrambe vere do obvarovanja njihove pravice do nošenja orožja. »Še nobeden predsednik doslej ni naredil več za evangeličansko skupnost kot jaz, niti blizu mi niso prišli,« je zatrdil Trump.

Kritiki so takoj opozorili, kje je glavni problem. Trumpov odgovor namreč ni bil takšen, da bi branil svojo lastno moralnost, svoj značaj ali to, da je nekaj naredil prav ali narobe.

Namesto tega se je branil s »transakcijskim modelom«  - ker je naredil zadeve, zaradi katerih bi morali biti evangeličani srečni, je pričakoval od krščansko-evangeličanskih publikacij, da ta spregledajo njegovo korupcijo – moralno, politično, pravno ali kakšno drugo.

Toda prav s tem je Trump dokazal, da imajo njegovi kritiki prav. »Uvodnik časnika CT je Trumpa opisal kot moralno izgubljenega in zmedenega. Njegov odgovor je bilo v resnici priznanje, da je bila ocena Trumpa pravilna,« je sklenil eden od komentatorjev.

Vse navedeno velja tudi pri oceni slovenskih primerov.

Slovenski politiki morda res še niso popolnoma tako pokvarjeni in nemoralni, kot je to ameriški predsednik, toda primeri Tanka, Tonina in Šarca kažejo, da jim nenačelna ravnanja niso tuja.

Tako ravnajo zaradi različnih motivov – želje po očrnitvi nasprotnikov v boju za oblast (Tanko in Tonin) ali pa zaradi ohranitve oblasti (Šarec.)

Vendar ta zmaga koristne nenačelnosti v vrstah pozicije in opozicije korumpira celotno družbo.

Ko ljudje vidijo, da nas vodijo nemoralneži, tudi sami ravnajo podobno. Nemorala onemogoča učinkovito vodstvo.

Hkrati pa, kar je še huje, ne daje veliko upanja, da bo tudi sprememba na oblasti in zamenjava enih nemoralnežev z drugimi prinesla kakršnokoli resno spremembo.

Zato je ta naš problem v resnici še hujši.

Vsi politiki seveda trdijo, da je to, kar so storili in kar še počnejo, pravilno in koristno.

V resnici pa so, kot je zelo blago zapisal Christianity Today, tako kot Trump, zgolj »moralno izgubljeni in zmedeni.«