Železo, beton in Slovenci

Jordan Peterson, kanadski intelektualec, ki se je kot gost udeležil zasedanja evropske veje Trilateralne komisije v Ljubljani, je med obiskom Slovenije med drugim prostodušno priznal, da prvič nastopa v deželi, ki je bila nekoč ža t.i. železno zaveso. Takoj je skočilo v zrak pol dežurnih ajatol Resnice, varuhov komunistične pravice in priložnostnih moralistov. Kaj takšnega, kaj si pa Peterson dovoli! In to v Sloveniji, ki nikoli ni bila za železno zaveso! Zavesa je bila na Volgi, daleč na vzhodu, Berlinski zid nekje okoli Minska, Slovenija pa ves ta čas socialistični Disneyland, kamor so drli Avstrijci in Italijani po nakupih, saj pri njih, kapitalističnih revežih, niso imeli banan, milk, pralnega praška, kaj šele kavbojk.

Zanikanje v takšnih razsežnostih bi bila simpatična črna komedija. Toda ne gre za filmsko umetnost, žal. V slovenskem primeru imamo opravka s patologijo laganja samim sebi, kar je svojevrsten sociološki fenomen. Kot da bi nas bilo sram povedati po resnici. Kaj pa je tako groznega, če si priznamo, da je med leti 1946 in 1989 med Ščečinom na Baltiku in Trstom na Jadranu tekla tektonska prelomnica - ekonomska, politična, ideološka, celo civilizacijska - med dvema družbenima modeloma, kar je Winston Churchill v odmevnem govoru na univerzi Fulton označil z železno zaveso (Iron Curtain)? Zanikanje je konec koncev blizu pojma laganje. In laž je bila v teh krajih dolgo pomembna partnerica tišine, s katero je nekdanja oblast ohranjala status quo. Da se moramo leta 2018 še vedno ukvarjati s tem, je ultimativni dokaz, da leta 1990 nismo doživeli nobene revolucije in da je še vse po starem.

Naslednji fenomen, ki ni nič manjši od laganja oziroma zanikanja, je kljubovanje. Resda običajno nastopa v sodelovanju s pragmatizmom ali celo oportunizmom, vendar je v končni konsekvenci rezultat isti: ljudje iz čiste trme vztrajajo pri nečem, kar je zgrešeno, narobe, in to je vidno iz Lune. Poglejmo zadnje volitve, Ljubljano, kjer je pričakovano zmagal dolgoletni župan, o katerem obstaja takorekoč nacionalno soglasje glede njegovega “poštenega" poslovanja.

Toda volivcev v Ljubljani to ne moti, čeprav jim je jasno, kakšen je županov modus operandi. Vedo, kako posluje. Toda vseeno so ga z veliko večino izvolili še četrtič. Petina vseh volilnih upravičencev je glasovala zanj. Ne zato, ker ga imajo za poštenjaka ali moralno avtoriteto, pač pa zato, ker kljubujejo vsem, ki jih zbadajo s tem, da Ljubljano že dvanajst let vodi šerif. Ne govorimo torej o karakternih lastnostih nekega lumpa, pač pa o ljudeh, ki so ga (iz)volili. Kljubovanje v smislu “pa kaj, briga nas” oziroma “kdo nam pa kaj more”.

Fenomen Janković je mogoč samo zaradi značajskih lastnosti (slabosti) “Ljubljančanov”. Kdor zanika zgodovinska dejstva, kakršno je Železna zavesa, nima težav trmasto podpirati nekoga samo zato, ker ga lahko in ker se požvižga na ves svet, da o moralno-etičnih kriterijih niti ne govorimo. Tu pa prehajamo že v tretji regresivni mišljenjski vzorec, ki deformira slovensko družbo. Mislim na očitno zanikanje temeljnih etičnih postulatov.

Da se je to dogajalo več desetletij, ko se o marsičem ni smelo govoriti, še razumem. Ampak da se to še vedno dogaja? Ravno nedavni Ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFE) je prinesel nekaj odličnih filmov, ki so se soočali bodisi s travmatično “polpreteklo” zgodovino bodisi celo s transgeneracijskim prenosom travme. In če ideologi slovenske Resnice mislijo, da bodo status quo lahko ohranjali še naslednjih petdeset let, se motijo, ker bo že pri naslednji generaciji udarilo ven vse, kar je bilo potlačenega, v podzavest potisnjenega …

Film Rudar, ki ga uvodoma omenjam v kontekstu neobčutljivosti za temeljno človekovo dostojanstvo, kaže prav na ta simptom. Ko so ga nedavno predvajali v eni izmed evropskih prestolnic v okviru nekakšnega slovenskega kulturnega tedna, je bilo tamkajšnim diplomatskim predstavnikom Slovenije nerodno.

Pa na zato, ker bi iskreno obžalovali katero izmed nehumanih, nepravnih in nepoštenih dejanj, ki jih je zagrešila Slovenija v eni izmed svojih zgodovinskih entitet - medvojno nasilje in kolaboracija, povojni poboji, montirani sodni procesi, izbrisani itd. -, pač zato, ker bi raje videli, če se o temni strani slovenskega Meseca javno ne govori, razpravlja, piše knjige ali snema filmov.

Živeti v zanikanju, kljubovanju in indiferenci je morda za koga samoumevno, celo udobno. A ko bodo dedki, ki so zakuhali vse to sranje, nekega dne ugotovili, da se njihova vnukinja ali celo pravnukinja drogira, da je čustveno povsem nestabilna, da živi pod strahovitim bremenom krivde, pa ne ve čigave, potem bo morda prišel čas, da se bo kdo končno soočil z vprašanjem transgeneracijskega prenosa travme. Temu se ne bo mogel nihče izogniti, pred tem ne more nihče pobegniti.