Truplo iz Piranskega zaliva 

Da ima Miro Cerar, ki je iz višav zmagovalca parlamentarnih volitev 2014 strmoglavil v pekel političnega preživetja, probleme, je več kot očitno. Na Mladiko, sedež zunanjega ministrstva, je prišel na dopust. Vsaj mislil je tako in tega doslej niti ni posebej skrival. Vprašanje je kvečjemu, koliko časa bi še trajala ta njegova taktika, če se vmes ne bi zgodile ankete javnega mnenja.

Če so slednje premierju Marjanu Šarcu in njegovi stranki načeloma zelo naklonjene, to še daleč ne velja za Cerarja, čigar SMC je na zadnjih merjenjih že kotirala okoli pozitivne ničle. Z drugimi besedami, Cerar je potrjeno eden največjih političnih luzerjev tega desetletja. Zaradi tega je razumljivo, da se ga je začela lotevati panika, saj mu stranka razpada takorekoč pred odprtimi očmi, sam pa vsak dan bolj ustreza sintagmi “politično truplo”.

Vse to seveda zmanjšuje njegovo težo v vladi, posledično pa tudi slabi njegov vpliv v drugih sferah. Denimo v gospodarstvu.

Ni torej naključje, da so prejšnji teden naposled odžagali Lidio Glavino, italijansko davčno rezidentko brez omembe vrednih referenc, ki je skoraj tri leta vodila Slovenski državni holding (SDH). Gospa, o kateri nihče ni vedel ničesar, je upravljala z 12 milijardami državnega premoženja.

No, ni opravljala ravno ona osebno, pač pa lobiji, ki so jo nastavili na to funkcijo. Poznavalci razmer so zato napol v šali napol zares govorili, da je Glavina zgolj nekakšen avatar Aleksandra Kešeljevića, Cerarjevega glavnega ekonomskega stratega v času, ko je bil premier.

Cerarjevi fantje - med njimi tudi Gregor Krajc, Erik Kopač, frizer Mič Sojer in nenazadnje tudi še vedno evropska komisarka Violeta Bulc - so danes tako ali drugače odšli (edini, ki se še nadeja na državno službo v diplomaciji, je Erik Kopač, ki je kandidat za bodočega veleposlanika pri zvezi NATO. Glavina je torej kot ronin, samuraj, ki je ostal brez gospodarja. Zato je morala tudi oditi.

Mira Cerarja, ki je konec tedna v intervjuju za Dnevnik razlagal, da “ni politično mrtev”, čaka podobna usoda kot Glavino, le da bo njegova agonija trajala še nekaj časa. Ostal je brez večine nekdanjih sodelavcev in zaveznikov. Na evropskih volitvah njegova SMC nima niti najmanjše možnosti, da dobi svojega evroposlanca. Politična teža zunanjega ministra torej kopni kot sneg aprila, zato je po nasvetu svojih številnih medijskih prišepetovalcev in piarovcev začel s tistim, na kar Slovenci običajno radi “padejo”. Na zunanjega sovražnika. In kdo je prikladnejši za to kot Hrvaška?

Propadli politik, ki je vodil vlado v obdobju arbitražne blamaže z Drenikovo in Sekolcem, je zdaj glavni gromnovnik, ko gre za pomorsko mejo v Piranskem zalivu. Čeprav so hrvaški politiki v zunanji politiki vse prej kot dobrotniki in poštenjaki, jim vseeno moramo priznati, da vedno in vsepovsod delujejo v korist svoje države. Na žalost pri Cerarju in ostalih, ki so bili na čelu slovenske politike zadnje desetletje, takšne načelnost in predanosti tistemu, čemur Francozi pravijo Raison d’Etat, ne bomo našli. In zato je v primeru najnovejše “hrvaške pomorske provokacije” Cerarjeva kredibilnost enaka rejtingu njegove stranke. Torej okoli ničle.

Glavni greh, ki bremeni Cerarja tudi v novi funkciji in ki se vleče za njim že več kot eno leto, se imenuje Drugi tir. Morda je kdo že pozabil, zakaj je marca lani odstopila njegova vlada.

Zaradi odločitve vrhovnega sodišča, ki je dalo prav tistim, ki so opozarjali na nedopustno in celo nezakonito ravnanje Cerarjeve vlade med referendumsko kampanjo o drugem tiru. Da ne omenjamo razvpite makete 2. tira, zaradi katere se je strgalo tudi laični javnosti. Ja, Slovence se da prinesti okoli z milijardo evrov, ne da se jih pa s 133.000 evri.

Kajti milijarde si večina ljudi ne zmore predstavljati, ker je to preprosto zunaj njihovega miselnega okvirja. Na drugi strani pa je 133.000 evrov oprijemljiva cifra, ki si jo lahko vizualizira tudi najbolj preprost slovenski živelj.

Strategija Mira Cerarja, po kateri bo poskušal z gromovništvom in slabo zaigranimi, teatralnimi nastopi izkoristiti zunanjepolitične teme za reševanje svoje propadle kariere v politiki, je na prvi pogled inteligentna, celo zvita.

A v resnici je podla. Spominja na ameriške predsednike, ki so v trenutkih, ko jim je zaradi napak ali afer na notranjepolitičnem prizorišču v grlo začela teči voda, ukazali letalske ali raketne napade na države tretjega sveta. Na t.i. malopridne države, osumljene terorizma, proizvodnje orožij za množično uničevanje ali pa celo jedrskih ambicij.

Še dobro, da nismo vojaška velesila. Še dobro, da nas ni 25 milijonov. Kajti v tem primeru bi bil Cerarjev odgovor na “vdor hrvaškega policijskega plovila” v slovenske terotorialne vode (zaradi domnevno pokvarjene navigacije) vojaške narave, saj bi tako vsaj za nekaj časa pozornost javnosti preusmeril na tega starega, dobrega hrvaškega zunanjega sovražnika, ki slovenskim politikom priskoči na pomoč, ko so v škripcih.