Sami sebi največji sovražnik?

V zgolj dveh tednih smo se soočili z dvema neprijetnima izkušnjama, ki se tičejo naše zgodovine, zunanjih odnosov in - če smo iskreni - pravzaprav nas samih. Torej Slovencev kot nacije: kdo smo, kaj smo bili, kaj želimo biti.

Namenoma v zadnjem stavku nisem postavil vprašaja, saj se o teh treh dilemah (kdo smo?, kaj smo bili? in kaj želimo biti?) skoraj nikoli ne sprašujemo. Ne, to so vprašanja, odrinjena v podzavest, v kolektivno nezavedno. Z njimi se soočimo le takrat, ko nas nek zunanji dogodek neprijetno preseneti, načne naše varljivo državljansko premirje in sproži težka notranjepolitična obračunavanja.

Vzemimo za primer zdaj že notorični govor predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija v Bazovici. Pokonci smo skočili vsi, razen politikov določene stranke, ki ima nekoliko svojstven pogled na zgodovino in geostrateško politiko. Je že res, da slovenska zgodovina 20. stoletja ni lepa, prijazna in še najmanj humana. Toda ali je pametno, da se kot narod, ki ima svojo državo komaj slabih trideset let, razdeljujemo ob vsaki malo večji provokaciji? Odgovor je jasen. Seveda ne.

Tudi če bi imel Tajani prav - pa, roko na srce, ni imel -, je nacionalni interes vedno močnejši od strankarskih barv ali ideologije. In če so za del slovenske desnice komunisti hujše zlo od fašistov, potem Bog jim pomagaj. Imajo pravico, da tako mislijo. Vendar se motijo.

Motijo se podobno grenko kot so se motili njihovi politični in ideološki predhodniki leta 1941, ki so zaradi silnega sovraštva do komunistov izbrali napačno stran. Še leta 1944 - čez manj kot dva meseca bo pomembna obletnica tistega sramotnega dogodka na Plečnikovem stradionu za Bežigradom - so prisegali zvestobo nekomu, za katerega se je vedelo, da bo izgubil vojno, za seboj pa s svojim zločinskim aparatom potegnil svoje vazale.

Vazali so in so bili vsi tisti, ki so se brez pomislekov ali upiranja podredili volji najvišje avtoritete. Med Slovenci sta bili v 20. stoletju, prav v času usodnih delitev, dve takšni vrhovni avtoriteti. Tisti, ki so imeli komuniste za večje zlo od fašistov, so se odločili za Hitlerja. Komunisti, ki so se odločili za upor šele po koncu prijateljstva med Nemčijo in Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, pa so sledili Stalinu. Zgodovina sicer danes za oba pravi, da sta bila zločinca, psihopata in množična morilca, vendar je med njima pomembna razlika: Hitler je poraženec, Stalin zmagovalec. Če propagirate Hitlerja, marsikje tvegate kazenski pregon in celo zaporno kazen, medtem ko se Stalinovim navdušencem načeloma ne more zgoditi nič.

Britanski zunanji minister je med obiskom Ljubljane minuli teden dregnil ravno v to: med nagovorom, s katerim je hotel popihati na dušo gostiteljem, je neposrečeno dejal, da je bila Slovenija nekoč “sovjetska vazalska država”. Kar seveda ni res. Anglež je govoril o obdobju 1945-1990, ko je bila polovica Srednje in Vzhodne Evrope tako ali drugače podrejena Moskvi.

Poleg tega Slovenije takrat še ni bilo. Berlinski zid, Železna zavesa in podobne sintagme označujejo skoraj pol stoletja trajajočo blokovsko razdelitev Evrope. Res je, da je Železna zavesa tekla od Ščečina na Baltiku do Trsta na Jadranu, vendar je bila Titova Jugoslavija nekakšnen “tampon” med Zahodom (Italijo, Avstrijo, Grčijo) in Vzhodom (Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo in Albanijo). SFRJ nikoli ni bila del vzhodnega bloka, vsaj po letu 1947 ne več. Spor s Stalinom (Informbiro) ni bil zaigran, odnosi med Beogradom in Moskvo so se celo po normalizaciji leta 1956 zelo previdno razvijali.

Danes govoriti o Sloveniji kot o sovjetski vazalski državi je ignorantsko, četudi neprimerno manj škodljivo kot vzklikati slogane o tem, da je “Istra italijanska”, kar si je na začetku februarja v Bazovici nonšalantno dovolil Tajani. In če se je tedaj del slovenske politike žal ponovno postavil na napačno stran, potem se je, zanimivo, ob izjavi britanskega zunanjega ministra vzdržal slehernega komentarja. To je precejšen napredek in si zasluži pohvalo. Kajti vseeno je (bilo) iz ust zagrizenih antikomunistov včasih moč slišati, da je bila Slovenija do leta 1990 del vzhodnega bloka, kar bi si lahko mirno razlagali tudi tako, da je bila “sovjetska vazalska država”.

Dejstvo, da smo vsaj tokrat preskočili novo etapo nesmiselnega notranjepolitičnega polemiziranja o zgodovini 20. stoletja, deluje spodbudno. In če se vrnemo k uvodnim dilemam, ki se tičejo nas samih - kdo smo, kaj smo bili in kaj želimo biti? -, potem se nam je morda zgodil celo nek manjši kvalitativni preskok.

Predstavljajte si, kaj bi šele bilo, če bi se Slovenci nekega jutra zbudili in ugotovili, da ni razloga, da bi se še naprej sovražili med sabo; da bi se tisti, ki še vedno verjamejo, da so (bili) komunisti hujše zlo od fašistov, opravičili za svoje zmote; da bi komunisti oziroma njihovi nasledniki obžalovali svoja dejanja, predvsem sramotne povojne poboje; da bi se za svoje grehe opravičila tudi Cerkev; da bi prenehali govoriti o spravi, ker ta ne bi bila več potrebna itn.

Izhodišče za takšno “streznitev”, ki ni nič drugega kot trenutek spoznanja, če uporabimo malce sokratičnega dialoga, je lahko samo ugotovitev, da Slovencem nihče ne more narediti toliko škode, kot si jo sami. Da nihče, z drugimi besedami, ni Slovencem takšen sovražnik, kot so si sami sebi. 

Zato bi bil, po mojem skromnem mnenju, tudi zaradi Tajanijev, britanskih ministrov in drugih čudakov iz mednarodne politike, skrajni čas, da se zmenimo, kdo smo in kaj smo bili, saj nam bo šele potem postalo jasno tisto, kar je tudi najpomembnejše ta hip: Kaj želimo biti?

Kaj bi radi bili? Zmagovalci, poraženci ali obotavljajoči se opazovalci?