Vulgarizacija navznoter, izolacija nazven

Pred dnevi sva s profesorjem Igorjem Pribcem gostovala pri avstrijskih prijateljih. Veleposlaništvo Republike Avstrije je v okviru aktivnosti v času predsedovanja Evropski uniji pripravilo pogovor o novi slovenski vladi. Moderirala ga je veleposlanica Sigrid Berka. Razumeti je bilo, da je izbor gostov temeljil na približni vrednostni oceni, da je Igor bližje levici, moja malenkost pa desnici. Če imamo pred očmi tradicionalno evropsko politično polarizacijo, potem takšno “predalčkanje” lažje sprejmem.

Pogovor, ki se ga je udeležilo prek dvajset veleposlanikov članic EU in potencialnih kandidatk za članstvo, je bil ravno prav polemičen, da mi bo ostal v lepem spominu. Sem pa imel še kak dan prej resne pomisleke, pravzaprav nekakšno moralno dilemo glede tega, kako iskreno naj govorim o slovenskih notranjepolitičnih razmerah, predvsem spletkah. Po eni strani sem mnenja, da se umazanega perila ne spodobi prati pred tujci, toda obenem nisem videl nobenega razloga, da bi omejeval svojo svobodo izražanja in se delal, kot da je pri nas vse normalno.

Na koncu je zmagala “svobodnjaška” stran; odločil sem se, da veleposlanikom iskreno odgovarjam na vsa vprašanja, četudi utegnejo nekateri moji odgovori koga spraviti v zadrego. Toda resnica je vedno samo dejstvo, ki ga ne moremo zanikati; če je resnica neprijetna, grda ali vulgarna, bo takšna tudi ostala - pa če se še tako pretvarjamo, da je drugačna ali da “v resnici” ni tako hudo.

Moje glavne teze so bile, da je Šarčeva vlada pravzaprav rekonstruirana stara Cerarjeva vlada, manjšinska je pa točno toliko, kolikor ji ustreza. Stranka Levica je de facto koalicijska stranka, kajti brez njene “kolaboracije” Šarec ne bi nikoli dobil mandatarstva in posledično ne bi bila izvoljena vlada, katere predsednik je.

Hibridni status Levice se bo vlekel ves čas trajanja te vlade. Levica se lahko naslednje tri ali celo štiri leta pogaja o svojem statusu, toda vlada bo kljub temu normalno delovala in sprejemala odločitve. Če bo v parlamentu zaškripalo, ji lahko na pomoč vedno, za prav ceno seveda, priskoči katera od opozicijskih strank. Nobenega dvoma ni, da bo Šarčeva vlada izpeljala najmanj polovico mandata. Kadriranje na področjih, ki so posebej občutljiva (finance, gospodarstvo, notranje zadeve), kaže na to, da ničesar niso prepustili naključju.

Veleposlanike je seveda zanimala tudi zadeva Črnčec. Moje stališče je bilo, da tu ni prav nobene zarote. Verbalno agresivni državni sekretar, pristojen za nacionalno varnost, je bil mentor Šarčevega notranjega ministra in je z bodočo ekipo začel sodelovati še pred volitvami. Povsem osebne okoliščine torej. O njegovih profesionalnih kompetentcah doslej še ni bilo slišati kritike. Če verjamemo v svobodo izražanja, potem ta velja za vse - tudi za tiste, s katerimi se dežurni moralisti in ajatole politične korektnosti ne strinjajo. Levica nima monopola nad politično korektnostjo. Poleg tega, sem dodal, kdo pa pravi, da Marjan Šarec zasebno ne deli identičnih stališč glede migracij, žice na meji, Arabcev in islama?

***

Največja iluzija je namreč ta, da naši politiki zasebno mislijo natanko to, kar povedo tudi javno. Ko je poljskega ambasdorja zanimalo, kakšna utegne biti strategija nove vlade glede Višegrajske skupine, sem odgovoril, da bodo Slovenci v tem primeru pogledali skozi okno in - glede na to, da bo zunaj sijalo sonce - rekli, da je zunaj svetlo, jasno in brez oblačka. Ne bodo pa priznali, da je sončno. Uradno tudi nova vlada ne bo gojila simpatij do Višegrajske četverice, v resnici pa bodo vsaj glede nezakonitih migracij potihem delili njihovo mnenje.

Hipokrizija, ki preveva slovensko (notranjo) politiko, se po vsakih volitvah očitno samo še poveča. Prav tako kot vulgarnost, ki vdira v parlament tudi po zaslugi vedno večjega odpora do politične kariere pri spodobnih, kvalificiranih in normalnih državljanih. Ni naključje, da tako bedne poslanske zasedbe v državnem zboru še nismo imeli. Kvaliteta razprav je tako ali tako vsak sklic nižja in danes se zdijo poslanci izpred dvajsetih let - od Hvalice do Anderliča - pravzaprav genialci, ki so častno branili sloves parlamenta kot prostora, ker poteka civilizirana javna debata o pomembnih rečeh.

Danes je parlament - z redkimi častni izjemami - odlagališče kadrov, ki tja hodijo po plače, v zameno za poslansko mezdo pa po diktatu vladne koalicije stiskajo ZA oziroma PROTI. 

***

Na področju zunanje politike je Slovenija prav tako v položaju, s kakršnim se v skoraj 28 letih svoje državnosti še nismo srečali. Če smo za notranjepolitični prostor ugotovili, da se je vulgariziral so skrajnosti, potem je ključna beseda, ki se nanaša na zunanjo politiko izolacija. Slovenija je na mednarodnem parketu sama. Brez prijateljev, kaj šele zaveznikov.

V zadnjih osmih letih, ko je Mladiko vodil Karl Erjavec, se je diplomacija zbanalizirala v Erjavčev privatni potujoči cirkus, v katerem nihče več ne ve, kam pluje naša ladja. Odnosi s Hrvaško, ki je v tem času postala regionalna voditeljica, so indikator naše šibkosti. Arbitražni spor bomo izgubili samo zato, ker nimamo nobene politične teže več, ne v Evropi ne onkraj Atlantika. 

Na svoji strani imamo vse pravne argumente, vendar nam ti ne pomenijo nič, ker v mednarodnih odnosih na koncu vedno prevladajo politični.

Obisk predsednika Pahorja v Združenih narodih in Združenih državah Amerike v teh dneh je dokončno razkril, da je cesar gol. Nihče nam ni naredil toliko škode v odnosih z najmočnejšo državo na svetu, kot smo si jo sami.

Povsem proruska zunanja politika, serija nepremišljenih kadrovskih rešitev, sprenevedanja, dajanje obljub, ki jih nismo izpolnili … vse to je v nekaj letih razblinilo nekoč prijateljske in tople odnose med Ljubljano in Washingtonom. 

Drnovšek se v grobu obrača, Pahor pa na sprejemih, na katerih so tretjerazredni ameriški diplomati, gleda v tla in sanja o časih, ko so slovenski politiki ponosno vstopali skozi glavna vrata Bele hiše in se pogovarjali z ameriškimi predsedniki ...