REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Žeblji propada

V skoraj tisočletni vojaški zgodovini je bil nek pregovor opomnik, da ima lahko navidezno drobna opustitev ali spregledana podrobnost na bojišču uničujoče posledice za kraljestvo. Primera Slovenije in Ukrajine temu v celoti pritrjujeta...

V skoraj tisočletni vojaški zgodovini je bil nek pregovor opomnik, da ima lahko navidezno drobna opustitev ali spregledana podrobnost na bojišču uničujoče posledice za kraljestvo, je v enem od svojih komentarjev zapisal avstralski novinar John Helmer, ki je prvi razkril neverodostojnost trditev o obisku voditeljev Poljske, Češke in Slovenije v Kijevu.

'Zaradi »izgubljene bitke pa je bilo na koncu izgubljeno - kraljestvo.« In vse to – »zaradi izgubljenega žeblja za podkev', je komentiral ta primer John Helmer, tuji novinar z najdaljšim stažem v Moskvi.

In potem je navedel spodnji pregovor.

»Zaradi izgubljenega žeblja,« pravi pregovor, »je bila izgubljena podkev«. Zaradi »izgubljene podkve« je »bil izgubljen konj.« In nato je bila »zaradi izgubljenega sporočila - izgubljena bitka.«

Zaradi »izgubljene bitke pa je bilo na koncu izgubljeno - kraljestvo.«

In vse to – »zaradi izgubljenega žeblja za podkev«, je komentiral cel ta primer avstralski novinar John Helmer, tuji dopisnik z najdaljšim stažem v Moskvi.

Kako lahko izgubljeni »žeblji za podkev«, hitro privedejo do »izgubljenega kraljestva« pa nam nazorno kažeta primera - Slovenije in Ukrajine.

Odhajajoči predsednik vlade je tako na primer v zadnjih dveh letih, vsaj iz njegovega zornega kota, naredil res vse, da bi dobil volilno vojno.

Odhajajoči predsednik vlade je tako na primer v zadnjih dveh letih, vsaj iz njegovega zornega kota, naredil res vse, da bi dobil volilno vojno.

Na vse mogoče in nemogoče položaje je namestil sebi zveste kadre, si podredil parlament, večino medijev in zagotovil finančne vzvode oblasti, ki so mu omogočili, da se je zase in za svoje marionetne stranke kupil razkošno volilno kampanjo.

Razdelil je bombone in bomboniere.

To bi mu moralo po vseh pravilih prinesti tudi prepričljivo zmago.

Toda v svoji neizmerni sli po nadzoru vsega mogočega je bolj mimogrede kot namerno z mesta, na katerem mu je bilo povsem udobno, odstavil Roberta Goloba.

Najprej je bilo videti, da bo Golob le droben žebelj, muha enodnevnica, ki ga bo le malce zbadala, nato pa utonila v pozabo.

Toda Golob je znal tako dobro predstaviti hotenja stotisočev, ki jih je Janšev aroganten, neustaven in primitiven način vladanja dobesedno žalil, da se je v samo nekaj mesecih iz politika brez stranke prelevil v - zmagovalca volitev.

Žebelj, na katerega je stopil, si je s svojim ravnanjem pred volitvami podstavil sam Janez Janša. In ta žebelj ga je na koncu stal - vladnega kraljestva.

Nekaj podobnega vidimo v primeru Ukrajine.

Rusija je proti širjenju zveze NATO od razpada Sovjetske zveze sicer zmeraj protestirala, toda njenih protestov nikoli niso vzeli resno. Zato je sledilo pet valov širitev Nata.

Aprila leta 2008 je ruski predsednik Vladimir Putin prvič res zelo odločno »potegnil črto v pesku« in takratnemu predsedniku ZDA Georgu Bushu dejal, da bo Ukrajina, če jo bodo še naprej porivali v zvezo NATO »prenehala obstajati kot država« in opozoril, da je to početje za Rusijo nesprejemljivo ogrožanje njenih vitalnih interesov.

Številni ameriški veleposlaniki, vodje tajnih služb in najboljši ameriški geopolitiki so opozarjali, da Putin ravna pričakovano in racionalno, enako, kot bi ravnale ZDA, če bi na njihovem pragu neka od sosednjih držav, na primer Kanada ali Mehika, postala članica sovražnega pakta z neko drugo veliko silo.

In ni samo Putin opozarjal na to dejstvo.

Številni ameriški veleposlaniki, vodje tajnih služb in najboljši ameriški geopolitiki so opozarjali, da Putin ravna pričakovano in racionalno, enako, kot bi ravnale ZDA, če bi na njihovem pragu neka od sosednjih držav, na primer Kanada ali Mehika, postala članica sovražnega pakta z neko drugo veliko silo.

In nato so ZDA celo še zaostrile retoriko in praktične ukrepe.

Rusijo želijo sedaj celo zlomiti.

Porivajo jo do roba prepada.

Jasno je le, da smo v izjemno nevarni situaciji - prav zaradi takšne nespametne politike, ki ji slovenska politika slepo sledi.

Washington skupaj z zavezniki iz Evropske unije zdaj počne prav obratno od tega, kar je delal John F. Kennedy v kubanski krizi, pri tem pa je vojna v Ukrajini nevarnejša od kubanske krize.

Ogrožajo obstoj Rusije. In po ruski vojaški doktrini je v primeru takšne grožnje uporaba jedrskega orožja dovoljena.

Znani čikaški profesor John Mearsheimer celo ocenjuje, da bi jedrsko orožje Putin lahko uporabil v zahodni Ukrajini. In ni jasno, kako naj po tem odgovorijo Združene države.

Jasno je le, da smo v izjemno nevarni situaciji - prav zaradi takšne nespametne politike, ki ji slovenska politika slepo sledi.

Toda namesto, da bi ta opozorila že leta 2008 vzeli resno, so ameriški politiki v krepitev ukrajinske, skrajno desne in nacionalistične, protiruske opozicije vložili še pet milijard dolarjev in leta 2014 dosegli odstavitev legalno izbranega predsednika države.

Žebelj, na katerega je stopil, si je s svojim ravnanjem pred volitvami podstavil sam Janša. In ta žebelj ga je na koncu stal - vladnega kraljestva.

Sledila je osamosvojitev Krima in vojna na vzhodu Ukrajine.

Pričakovali bi, da bo ta šola Zahodu dovolj in da bodo po sklenitvi mirovnih sporazumov iz Minska evropski, ruski in ukrajinski diplomati začeli delati na uresničitvi dogovorjenega.

Toda ne – ameriška politika je vztrajno oboroževala Ukrajino in na vse mogoče načine preprečevala iskanje kompromisne rešitve.

Lani poleti so Ukrajini celo podelili »akcijski načrt za članstvo« v NATO (MAP), torej serijo domačih nalog, ki jih mora vsaka država članica narediti, predno postane članica zveze NATO.

Tudi ukrajinski MAP bi moral biti samo še zadnji žebelj v krsto Rusije.

Na mejah Rusije bi kot članica Nata de facto sovražna država postala Ukrajina, nekdanja zibelka današnje Rusije, ki je bila zgodovinsko gledano vedno tisto področje, preko katerega so različne evropske armade prodirale proti vzhodu.

Rusija se je na to odzvala z zahtevami po nevtralnem statusu Ukrajine in manevrih v bližini ukrajinskih meja. In kako se je odzval Kijev?

Vsekakor ne tako, kot bi ravnala država z racionalnim vodstvom.

Teden dni pred Putinovo odločitvijo, da prizna Doneško ljudsko republiko in Lugansko ljudsko republiko, je ukrajinska vojska začela – temu pritrjujejo podatki opazovalcev OVSE ! – silovito bombardirati rusko naseljene predele z druge strani razmejitvene črte na vzhodu Ukrajine.

Kaj takšnega ne bi naredila nobena razumna država. Razen tista, katere vodstvo bi delovalo po ukazih drugih – in prav to se je zgodilo v tem primeru.

Vse ostalo je zgodovina. Putin je priznal obe osamosvojeni donbaški republiki in jima v pomoč poslal vojsko. Zadnji žebelj v krsto Rusije je poskrbel, da se je načrt ameriškemu imperiju sfižil.

Zadnji žebelj v krsto Rusije je poskrbel, da se je načrt ameriškemu imperiju sfižil.

Jasno, zahodni mediji dan za dnem nakladajo, kako Rusija v Ukrajini »izgublja« in kako je samo vprašanje časa, kdaj bo Putin priznal poraz...

Toda dejstvo je, da se je v Ukrajini zlomila strategija »obkoljevanja« Rusije, strategija, ki so jo George F. Kennan, John Mearsheimer in druge umne ameriške glave strogo odsvetovale, vendar zaman, kajti serija politikov od Billa Clintona do Baracka Obame in Joeja Bidna je s tropom svojih pribočnikov neumorno silila – v nesrečo.   

In tako lahko vidimo, da so v obeh primerih kratko potegnili politiki, ki so pozabili na kakšno na prvi pogled nepomembno »podrobnost.«

V prvem primeru je Janša, ki je v času svoje vladavine med pandemijo covid-19 pomendral življenja tisočev preprosto pozabil, da se mu lahko nemoralno ravnanje tudi maščuje.

V drugem primeru so ameriški in ukrajinski politiki preprosto pozabili, da ni vse v moči in bogastvu in da se morajo umni vladarji sveta včasih postaviti tudi v čevlje nasprotnika.

Ukrajina danes še zdaleč ni nesrečna Češkoslovaška, ki ji poskuša današnji »Putler« v 'poskusu obnovitve Sovjetske zveze' odrezati čim večji del narodnega telesa.

In se držati načela »ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi stori tebi,« saj se jim lahko zgodi, da s svojo oholostjo šibkejšega nasprotnika spravijo v kot – in ga spremenijo v strašnega borca, ki se bo za razliko od njih res do konca boril za lastno preživetje.

Je to mogoče reči tudi za nesrečno Ukrajino?

Na prvi pogled se seveda zdi tako.

Končno gre za državo, ki jo je napadla večja soseda.

Da se borijo kot levi in da bodo na koncu zmagali, ker so moralno superiorni in ker se borijo za pravično stvar ves čas ponavlja tudi ukrajinsko vodstvo skupaj z voditelji ZDA in EU.

Toda žal temu ni tako.

Ukrajina danes še zdaleč ni nesrečna Češkoslovaška, ki ji poskuša današnji »Putler« v 'poskusu obnovitve Sovjetske zveze' odrezati čim večji del narodnega telesa.

Do leta 2014 namreč Putin, kot je ugotovil tudi profesor Mearsheimer, ni kazal prav nobenega zanimanja za ukrajinsko ozemlje.

In če ne bi bilo širjenja zveze NATO ter grožnje, da celo Sevastopolj pade v roke potencialnih sovražnikov – se Rusija zagotovo ne bi odzvala na ta način, z vojno.

Krivci za to vojno zato sedijo v Washingtonu.

Bela hiša in Pentagon imata v Ukrajini zveste pomočnike, svoje kratkovidne, neumne, ali pa zgolj grabežljive pomagače, ki niso bili toliko pri sebi, da bi vedeli, da razdeljene države, v kateri je vsaj tretjina Rusov in jih večina celo govori rusko ni mogoče brez hudih posledic spreminjati v protirusko trdnjavo.

Še posebej pa ne z gojenjem neonacistov v vseh porah družbe.

Niso samo tihe žrtve vojne - pač pa so sokrivci zanjo.

Za te neumne in zločinske ukrajinske politike, ki se danes delajo, da so heroji, v resnici pa so uspešno uničili državo, ki jim je bila zaupana, je bil nasvet že pred več kot dvema tisočletjema napisan na drugem koncu sveta.

Krivci za to vojno zato sedijo v Washingtonu. V Ukrajini pa imajo zveste pomočnike, svoje kratkovidne, neumne, ali pa zgolj grabežljive pomagače. Niso samo tihe žrtve vojne - pač pa so sokrivci zanjo.

Ob začetku vojne v Ukrajini je nekdo tvitnil ta dragoceni nasvet, zato sem si ga pribeležil, saj zelo dobro opiše situacijo, v kateri je danes Ukrajina in kako je na nesrečen način izgubila tisti ključen »žebelj«, ki jo je pripeljal do »izgube kraljestva.«

»Če je država majhna, a vladar ne sprejme ponižnega statusa; njegove sile so šibke, a ne boji se močnega; država ne pozna obredne ustreznosti, žali močne sosede; vladar je požrešen in trmast, a nevešč v diplomaciji; taka država si zasluži propad,« je zapisal Han Fei, ki je živel v letih 280 - 233 pred našim štetjem.

In točno to drži še danes.

Kot pribito.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke