Zdravniki iz pekla

Končno dobra novica: V vseh domovih za starejše ni niti enega primera okužbe med stanovalci.

Res, krasna novica, le da ne prihaja iz Slovenije.

Pač pa iz Pekinga, kjer so v vseh svojih 700 domovih za starejše uspeli preprečiti vse vnose okužb, »zaradi posebne pozornosti, ki ga je mesto posvetilo varnosti te ranljive skupine,« kot poročajo svetovne agencije.

V bližnjem Hongkongu je morda še nekoliko bolje – ne samo, da v domovih za starejše ni bilo nobene smrtne žrtve, kljub epidemiji niso imeli niti enega primera okuženega!

Omenjena vest je morda najboljša ilustracija trenutka, v katerem se nahajamo.

Jasno pa kaže tudi na razlike med tem, kako se do starejših in ranljivih obnašamo tukaj, v Sloveniji in v državah Daljnega vzhoda, ki jih mnogi v Sloveniji pogosto obravnavajo z zaničevanjem.

Na primer Kitajsko, ki je pravkar znova tarča obtožb ameriškega zunanjega ministra o tem, kako zelo »komunistična« je in kako grozno krši človekove pravice.

Komunistični mediji tudi v ZDA?  https://t.co/YjOxuszxmd

— Levica (@strankalevica) July 27, 2020

Kitajska res ni večstrankarska demokracija, toda ne glede na to je za svoje prebivalstvo poskrbela zelo dobro, predvsem pa ni nikoli sprožala vojn, s katerimi so v imenu svobode in demokracije ZDA sejala nesrečo in trpljenje po vsem svetu.

Kitajska vlada je v zadnjih 40 letih iz revščine dvignila 800 milijonov svojih prebivalcev, bruto družbeni proizvod v mestih kot so Peking ali Šanghaj pa je že na ravni evropskih demokratičnih držav.

Brez Kitajske bi bil svet veliko bolj revno mesto.

V ZDA imajo ljudje sicer volilno pravico, toda večina jih niti ne voli, ker je politika na koncu itak vedno ista.

Večina Američanov nima zdravstvenega zavarovanja, življenjska doba se krajša, kriminal narašča, študentje se dušijo v dolgovih, okoli 40 odstotkov prebivalcev pa nima privarčevanih niti 400 dolarjev za najnujnejše potrebe.

Polovica jih življenjsko pot konča brez pokojnine.

Slovenija je v zadnjih 30 letih stopala prav po tej, zahodni in predvsem ameriški poti.

Na srečo so nekatere pridobitve prejšnjega sistema vzdržale vse do danes in samo zato tudi pandemija koronavirusa zdravstvenega sistema v Sloveniji ni sesula tako, kot na primer v ZDA.

Toda, ko gre za odnos do starejših, je »vesternizacija« naših vrednot zašla v zelo ameriško smer.

In zato v naši domovini ni več lepo biti star.

To pa kaže tudi dogajanje v domovih za starejše, ki se še vedno mukoma prebijajo skozi vsak dan epidemije s premalo osebja, pomanjkanjem opreme, predvsem pa z nezmožnostjo, da bolne in okužene preselijo v posebne »covid bolnišnice«, ki jih Slovenija še pol leta po začetku epidemije enostavno – ne pozna.

Very true. Everywhere. https://t.co/iVVIFENUw0

— Janez Janša (@JJansaSDS) July 28, 2020

Na Kitajskem je drugače. Za 50.000 starostnikov so »grdi komunisti« odlično poskrbeli.

Delavci v domovih za starejše niso smeli odhajati domov po 14 dni, dokler je trajala njihova izmena, nato so morali v izolacijo. Tako so preprečevali verižne okužbe.

Kontakte z družinami so organizirali preko video povezav. Ko so obiske dovolili, so lahko varovance obiskovali po posebnih poteh, ob določenem času.

Za vstop v domove sta bila potrebna dva negativna PCR testa.

Osebje, ki je uspešno opravilo teste pa še 14 dni ni smelo priti v kontakt z varovanci.

In Slovenija?

Tukaj je vse pomešano.

V domu starejših Hrastnik imamo tri različne cone, vendar znotraj istega doma, kjer je fizično nemogoče preprečevati okužbe.

A smo normalni? Po več kot štirih mesecih od izbruha covid-19 @vladaRS, katere podpredsednica je @apivec iz upokojenske stranke, ni sposobna zagotoviti pogojev za premestitev okuženih iz domov za ostarele. V zemljo bi se morali vdreti in odstopiti vsi po vrsti. Sram vas je lahko! https://t.co/pNXNdcg3AW

— Helena (@majsanom) July 27, 2020

Varovanci zato zaradi okužbe s Covidom-19 umirajo, ne samo v bolnišnicah, celo v domu samem.

Seveda, tudi v drugih evropskih državah je podobno.

V Švedski, Belgiji in še nekaterih evropskih državah se je polovica vseh smrti zaradi Covida-19 zgodila prav v domovih za starejše.

Toda izgovarjati se na te države je precej slaba tolažba.

Še huje je to, da ima Slovenija tudi v Evropi še vedno izjemno visok odstotek umrlih v domovih za starejše.

V Sloveniji je ta delež med vsemi umrlimi zaradi Covida-19 preko 80 odstotkov in kot kaže primer Hrastnika, se tudi pol leta zatem, (ko je bil ta problem odkrit v drugih domovih v katerih so starostniki umirali), napake še zmeraj dogajajo.

V Veliki Britaniji so se na vrhuncu krize odpovedali testom v domovih za starejše in na prvo mesto postavili testiranje osebja bolnišnic.

To pa je pomenilo, da osebje v domovih za starejše ni moglo biti testirano prav takrat, ko je bila potreba po tem največja, ugotavljajo danes.

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Slovenijo.

V zadnjih dveh mesecih je bilo med posameznimi dejavnostmi največ okužb z novim koronavirusom znova potrjenih v domovih za starejše, kjer so potrdili 80 okužb.

Ob vsem skupaj je slovenska stroka, kljub priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki zahteva, da se okuženi premestijo v posebne ustanove in izolirajo, še vedno »razdeljena.«

Takih nesmislov pa ze dolgo nisem slisal. Pa je konkurenca v teh casih res huda (Tonin, Pocivalsek, Hojs, Pivec, Jansa, Irsic...)
Kaj ce bi priredili nek nadomestek olimpijade?

— Tomaž Kobal (@TomazKobal) June 4, 2020

Tako je v Sloveniji na primer dr. Bojana Beović proti premeščanju stanovalcev iz domov za starejše občane, Sekcija domskih zdravnikov pa za.

Iz delovne skupine za Covid-19 na ministrstvu za zdravje je celo protestno izstopila Skupina socialnih zavodov Slovenije.

V skupnosti so izstop iz omenjene skupine napovedali, ker vztrajajo, da je ob pojavu okužb z novim koronavirusom obolele treba nemudoma in brez odlašanja osamiti zunaj doma, saj da lahko le tako učinkovito zajezijo nadaljnje širjenje okužb.

Da imajo prav je jasno, o tem pa smo tudi sami poročali že neštetokrat.

[SPOROČILO ZA JAVNOST] Sekcija domskih zdravnikov, ki deluje v okviru Združenja zdravnikov družinske medicine, podpira zahtevo, da je treba ob pojavu okužb s koronavirusom v domu za starejše obolele stanovalke in stanovalce nemudoma osamiti izven doma. https://t.co/Tf1jHuCrFU

— Skupnost socialnih zavodov Slovenije (@SSZ_SLO) July 28, 2020

Ampak kljub temu se neverjetno cinični, abotni in zdravnikov nevredni ugovori zoper zahteve po varovanju zdravja starejših še vedno ponavljajo.

Dr. Beović je tako menda »kritično ugotavljala, da domovi menijo, da se jim s premeščanjem okuženih stanovalcev v druge ustanove, ne bo treba več ukvarjati s preprečevanjem okužb, saj bodo okužene prevzeli drugi.«

Halo? Ja, kaj pa je s tem narobe? Ni težko najti odgovora na vprašanje, ali je bolj prav, da za okužene starostnike skrbijo študentje v prostorih, ki se jih sploh ne da izolirati, ali pa bi bilo prav, da se namestijo v bolnišnice in druge ustanove.

Vodja svetovalne skupine za Covid-19 pri ministrstvu za zdravje dr. Bojana Beović ob tem celo – v nasprotju z mnenjem WHO, ki jo je njen partijski šef in predsednik vlade Janez Janša po zgledu na ameriškega predsednika Trumpa po začetku pandemije prav tako velikokrat ozmerjal – trdi, da je premeščanje vseh stanovalcev domov za starejše občane v bolnišnice »nesmiselno«.

»Tudi sicer samo okuženih ali blago bolnih ne hospitaliziramo. Način prenosa Covida-19 ni tak, da bi bila hospitalizacija obvezna sama po sebi, kot bi bila na primer pri eboli,« je dejala na novinarski konferenci.

Lahko bi rekli, da gre za norost, ampak bojim se, da je v tej norosti skrita metoda.

Vemo, da se koronavirus lahko prenaša po zraku, s čevlji, da v zraku lebdi več ur, britanska študija nam je razkrila, da je v domovih z nad 80 posteljami verjetnost okužbe skoraj 100-odstotna in da se štirikrat poveča na vsakih 20 postelj – slovenski zdravniki pa še kar vztrajajo pri »zdravljenju okuženih starostnikov v - domovih.«

Rešitev je seveda samo ena, tista, ki jo predlagajo domski zdravniki. Preselitev okuženih v bolnišnice ali posebne, ločene ustanove. V »covid bolnišnice.«

Ampak tu sedaj pridemo do glavnega problema. V Sloveniji jih namreč – ni.

In namesto, da bi se na tem mestu zganila vlada, vojska, civilna zaščita, da bi organizirali takšne centre, delovali aktivno – te akcije ni in ni.

Tega, kar so bile sposobne narediti druge države, ki so sejemske in športne objekte spremenile v bolnišnice – slovenska vlada noče ali ne zna narediti.

Zakaj ne? Zaradi »umetniškega vtisa«, da smo premagali epidemijo? Da ne bi bilo videti, da tudi tukaj res še vedno razsaja nevarna epidemija?

Vse bolj se mi dozdeva, da sistematično zavračanje razumnih rešitev kaže, da gre za politiko, ne za stroko.

In to dr. Beović celo priznava. Potrdila je, namreč, da bi lahko bila rešitev v tem, da bi okužene oskrbovance iz domov premestili v neke prostore, »ki niso bolnišnice.«

»Ampak je treba te prostore najti, imeti kader, verjetno ga bodo dali iz domov,« je dodala.

Kakšno sprenevedanje! Kakšen cinizem!

Namesto da bi država poskrbela za dovolj zdravnikov, po potrebi vpoklicala upokojene ali pa študente medicine in organizirala varno, od domov ločeno okolje za starejše, prelaga breme dela z bolnimi – v nasprotju s slovensko zakonodajo – na pleča domov!

Dr. Tanja Petkovič, predsednica Sekcije domskih zdravnikov pa zaman opozarja, da imajo domovi »kadrovski izpad zaradi okužb med zaposlenimi« in da domovi za starejše »večinoma arhitekturno niso zasnovani tako, da bi omogočali varno osamitev obolelih«.

Res tragično. In zavržno.

Gandhi je imel prav: veličina nekega naroda se pokaže v odnosu do najšibkejših v družbi.

Trideset let po razglasitvi samostojnosti bi morala država biti boljša od tiste, ki smo jo zapustili.

Slovenija pa se je ob izbruhu pandemije pod vodstvom sedanje vlade in dr. Beović mnogim pokazala v najslabši luči, ne kot bleda mati, pač pa kot mačeha, ki s tistimi najbolj ranljivimi ravna – najslabše.

Zdravniki, ki ravnajo tako, niso vredni ne naziva in ne halj, ki jih nosijo. Morda se imajo za zdravnike, toda očitno je, da so poteptali Hipokratovo prisego.

Tudi Hipokrat v našem primeru ne bi dvomil, da gre za zdravnike iz - pekla.