Zarote molka

V BiH je bil pred nekaj dnevi velik škandal. Moški, ki je opazil nesrečo, jo je posnel na mobilni telefon, nato posnetek takoj delil na družbenih omrežjih in nato odhitel naprej. Ne da bi ponesrečenim pomagal.

Kakšna grozna neobčutljivost in neprizadetost, so se čudili ljudje.

Ampak prav to isto pogosto opažamo tudi v mednarodnih odnosih in žurnalizmu. Pretirana evforija se včasih povsem nepričakovano spremeni v neobčutljivo in nečloveško brezbrižnost.

Poglejmo primer Juliana Assangea.

V zaporu je, kot ugotavljajo celo preiskovalci OZN, podvržen »psihološki torturi«, vodilni mediji »zahoda«, ki so profitirali z njegovimi objavami so ga izdali, ZDA ga slikajo kot ruskega vohuna, Švedska mu montira proces, češ da je posiljevalec – vse to pa zgolj zato, ker je razkril resnico o »zahodnih« zločinih.

Žalostno je, da Assangeu celo DNS, slovensko novinarsko združenje – kar je sramotna dvoličnost - ne priznava statusa novinarja. Medtem ko lahko član njihovih združenj postane skoraj vsak pisun, s formalno novinarsko izobrazbo - ali brez nje.

To isto pa velja tudi za odnos »zahoda« do Kosova.

Pred kakšnimi tremi desetletji, ob koncu osemdesetih, so na Kosovu, sredi Prištine, korakali slovenski policisti. Spomnim se velikih, črnih pendrekov, ki so jih poskakujoče tleskali ob mečih, ko sem hodil za njimi mimo hotela Grand v centru mesta. In ja, včasih so jih tudi vihteli.

O Kosovu so takratni – in sedanji - vodilni in osrednji mediji poročali s floskulami, nekako tako, kot je tedaj pisal Komunist, o pravem stanju pa se ni kaj veliko vedelo.

Ko sem za tedaj znani mariborski študentski časopis opisal, kako zaradi sodelovanja v demonstracijah albanske študente po kriteriju »moralnopolitične oporečnosti« izključujejo z univerze, kako se albanske učitelje meče iz služb, zapira in obsoja, tudi v sosednji Makedoniji, je bilo to nekaj precej novega.

Ampak ne dolgo. Že čez nekaj let je vse to postalo danes običajen »mainstream«.

Nasilje srbskih in makedonskih institucij nad manjšino Albancev sem seveda že pred tem jasno obsodil.

Ko sem na postaji v Kosovem Polju po naključju vpadel v povorko Srbov, ki so želeli proti Beogradu in protestirali zaradi razmer na Kosovu, pa sem lahko videl tudi drugo stran medalje – posledice albanske »nepravne države«, ki je na Kosovu že tedaj dejansko ogrožala tudi Srbe.

Slobodan Milošević je to seveda izkoristil. Toda vse trpljenje Srbov, to vem iz prve roke, tudi ni bilo samo »propaganda.«

Kar nekaj ključnih let sem obiskoval Kosovo in o tem, kaj se tam dogaja, tudi poročal.  

Pogovarjal sem se z Ibrahimom Rugovo, Shkelzenom Maliqijem, Azemom Vlasijem, Rexhepom Qosjo, Nadiro Vllasi in mnogimi drugimi, navajal Dimitrija Tucovića, opozarjal, da kosovski Albanci preprosto ne želijo živeti v Jugoslaviji ali Srbiji...

Z Mahmutom Bakalijem smo večerjali v prijetni restavraciji na obrobju Prištine, kjer nam v skladu z lokalnimi običaji, kot bi se reklo danes (a la Patria), računa ni bilo potrebno poravnati.

Potem sem v vaseh na Kosovu gledal, Tone Stojko pa je slikal, kako so se lokalni Srbi pričeli oboroževati in kako so tedaj še obstoječa prijateljstva med Srbi in Albanci nepovratno razpadala.

Sledile so izredne razmere, aretacija Vllasija, demonstracije, spopadi, razpad države in tako naprej, vse do vojne in de facto odcepitve Kosova.

Takrat smo bili mnogi, zagotovo pa večina javnosti v Sloveniji, na strani Albancev. Razumljivo. To je bil čas zborovanja v Cankarjevem domu. Zaradi človekovih pravic, tako smo bili prepričani.

Danes se bolj nagibam k cinični in verjetno točni tezi, da je bilo tudi to človekoljubje na sceni v večjem delu zaradi lastnih, narodnih in državnih interesov ter boja za samostojnost Slovenije in ne zaradi človekovih pravic.

Kosovo se je namreč želelo odcepiti, enako kot Slovenija. Konvergenca interesov je bila očitna. In če bi nam bilo za človekove pravice res mar, bi slovenska javnost danes nasprotovala tudi nasilju Albancev na Kosovu in stopila v bran diskriminiranih in vsak dan poniževanih Srbov. Ampak na to se požvižga.

Kje smo torej danes? Tri desetletja so minila in vse je drugače. Kosovo je postalo protektorat in nato pod zaščito mednarodnih sil razglasilo neodvisnost. Albanci niso več preganjana manjšina v Srbiji in Jugoslaviji, pač pa so Srbi izginjajoča manjšina na Kosovu. Da poti nazaj skorajda ni več in da bo treba izbrati »trpko resnico« namesto »sladkih laži«, priznava te dni tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić.

Problem pa se je medtem za mednarodno skupnost in ves svet – tudi s pomočjo nezakonite intervencije leta 1999 - seveda pripravno zmanjšal. Namesto z uporom dveh milijonov Albancev v večji Srbiji ima sedaj (zahodna) »mednarodna skupnost« opraviti le z neka deset tisoč nemočnimi Srbi na precej manjšem Kosovu. Ugodno.

Nekateri privoščljivo pravijo – dobro, kar prav jim je. Kar so iskali, to so dobili.

Toda v tej prostodušnosti, celo privoščljivost nad trpljenjem in žalostno usodo drugega je nekaj zlobnega, zavržnega in absolutno nesprejemljivega.

To, da smo nekoč obsojali kršitve pravic Albancev nam še ne daje pravice, da neprizadeto gledamo trpljenje Srbov. Kajti - kaj je potemtakem danes res »boljše« od situacije pred tremi desetletji, ko so po Kosovu in po plečih Albancev peli (tudi) slovenski pendreki?

Cinično bi lahko rekli, da ni nič drugače. Slovenski policisti so nekoč pač delali red v imenu velike Jugoslavije in zatirali manjšino Albancev, danes pa naši vojaki »delajo red« in gradijo v nasprotju z mednarodnim pravom odcepljeno kosovsko državo, ki tepta pravice Srbov in zanikuje njihovo pravico do samoodločbe. Bedno.

Na svojo zgodovino smo lahko upravičeno ponosni, toda iz te perspektive se zdi, da smo bili ob intervencijah v »tujini« žal pač zmeraj precej uvidevno na strani takšnih in drugačnih, vedno pa zatiralskih režimov.   

In tako je tudi te dni, ko kosovska policija krši vse dogovore in vpada na sever Kosova, mednarodne sile pa to neprizadeto gledajo. Ker to počne njihov zaveznik, entiteta, ki želi postati del zveze NATO, ki jo je NATO celo »osvobodil« in z nasiljem dejansko iztrgal iz Srbije. Kar je sicer nekaj, kar je absolutno prepovedano. In kar je dobilo ali pa bo še dobilo posnemovalce – Ukrajina, Gruzija, Golansko višavje, jutri pa morda tudi Tajvan in tako naprej.

In zato NATO, katerega del je Slovenija, seveda na Kosovu ni in ne more biti nevtralen in »miroljuben« posrednik. To je vojaški blok, njegova osvoboditev je za nekoga zasedba in akcija je že povzročila reakcijo.

Toda v tem je še en problem. Miru ne more biti, če bo v sporu dveh narodov, srbskega in albanskega na Kosovu, eden dobil vse, drugi pa nič. In točno v to smer pritiskajo »velike« zahodne sile ter večina EU, ko zahtevajo priznanje »celovitega« Kosova.

In Slovenija pri tem, da smo si na jasnem, ni izjema, pač pa s svojimi diplomati včasih celo vodi to žalostno povorko novih krivic in zločinov.

Napetosti bi bilo morda manj, če bi kosovski Srbi lahko v področjih, kjer so manjšina, računali vsaj na delno avtonomijo, Skupnost srbskih občin, ki je seveda tudi na papirju bistveno manj robustna od tiste avtonomije, ki jo je na primer Kosovo uživalo v Jugoslaviji skoraj vse do razpada SFRJ.

Ampak Priština je noče uveljaviti, čeprav je sporazum o tem podpisala. S figo v žepu. Znano? In vsi evropski državniki ob teh albanskih kršitvah molčijo. Tudi ob idejah, da se bo Kosovo preprosto združilo z Albanijo. Nekateri menijo, da je to »modro.«  Ampak v resnici je strahopetno in kratkovidno.

In verjetno je evropske politike res strah – končno imajo tam, med včasih precej divjimi Albanci velik kup svojih vojakov in veliko oporišče. 

Zanimivo je, da se je oglasil celo predsednik Kosova Hashim Thaqi in zatrdil, da nikakor »ne bo dovolil« ustanovitve Skupnosti srbskih občin – torej edine obveznosti, ki jo je morala Priština sploh izpolniti za različne usluge in popuščanja, ki jih je bilo Kosovo deležno s strani Srbije – na primer predaje originalnih katastrskih knjig, arhivov, dokumentov, priznavanja diplom in tako naprej.

Slovenski mediji so bili včasih polni poročil o kršitvah človekovih pravic, ki se dogajajo Albancem. Danes, ko se podobne kršitve dogajajo Srbom, pa so, zanimivo, v veliki večini povsem tiho, ali pa v neprizadetem tonu povzemajo uradne trditve albansko-kosovskih politikov v Prištini.

Med katerimi je, da se razumemo, zelo veliko še vedno neobsojenih vojnih zločincev.

In ko policisti, poslani iz Prištine, pretepajo Srbe, ne smemo pozabiti, da v tem primeru policijske sile večinskega prebivalstva pretepajo in maltretirajo - manjšino. In to je že na ravni principa enostavno zavržno in nesprejemljivo.

Če je to nesprejemljivo v Kataloniji, zakaj bi bilo takšno pretepanje in divjanje Albancev sprejemljivo na Kosovu?

Vendar pa strahopeten molk večine medijev in bojazljivih novinarjev, ki si ne upajo plavati proti toku dokazuje, da smo priče nečemu še hujšemu, kot je bilo stanje ob koncu osemdesetih.

Gre za neke vrste zaroto molka. Kot pri Assangeu. 

Ko Albanci v uniformah tepejo Srbe, se vse dogaja pod budnim očesom mednarodnih sil in tudi slovenskih pripadnikov KFOR-ja, kar je seveda še posebej porazno. In namesto, da bi mednarodne sile nasilje preprečile, sedaj znova legitimizirajo nasilje albanske večine nad srbsko manjšino, kar je nesprejemljivo.

Koliko so potem vredna zaklinjanja tistih, ki so kosovske Albance branili zaradi »človekovih pravic«? Tisti človekoljubi, ki so bili glasni ob koncu osemdesetih v Cankarjevem domu in so danes tiho, s tem zgolj dokazujejo, da so človekoljubje izrabljali kot orodje za doseganje političnih ciljev.

Ta zarota molka pa žal dokazuje, da je stanje danes pravzaprav še slabše, kot je že bilo. Nekoč smo imeli nasilje in hkrati proteste zoper to nasilje, danes pa zgolj neprizadeto, topo spremljanje nasilja večine nad manjšino.

Večina pripadnikov držav našega »civiliziranega zahoda«, ki tako topoumno molči, zato ni popolnoma nič boljša od tistega bosanskega voznika, ki je posnetek tragične nesreče raje delil po omrežjih - namesto da bi pomagal.