REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zakon prve luknje

Američani imajo odličen pregovor o tem, kaj je pri takšnem ravnanju, kot ga izvaja Janša, zelo narobe in kako se v takih situacijah ne smeš obnašati: »If you find yourself in a hole, stop digging.« Povedano po slovensko: »Če se znajdeš v luknji, prenehaj kopati.« Ampak Janša koplje. In koplje …

Sedanja slovenska vlada neprestani krši zakone. Spodkopuje pravno državo.

Slovenska vlada je danes, to je menda že jasno – predvsem Janez Janša.

Slovenijo vztrajno in neutrudno spreminja v zakotni in vazalni Orbánistan.

Deluje nezakonito, še lastnih odlokov ne objavlja tako, kot bi morala.

Za tem se jasno vidi nekaj še hujšega – popolno ignoriranje prava.

Nekako tako te dni številni kritiki ocenjujejo delovanje slovenske vlade.

Vse zapisano je seveda res, toda pravi problem je pravzaprav veliko bolj preprost.

Slovenska vlada je danes, to je menda že jasno – predvsem Janez Janša.

Večina težav Janeza Janše pa v resnici izvira iz enega samega problema – ignoriranja in nespoštovanja enega samega, a zelo pomembnega zakona.

Zakona prve luknje.

Za kaj gre, bo pojasnjeno v nadaljevanju. Toda da bi razumeli problem moramo najprej pogledati, kako deluje Janez Janša.

Večina težav Janeza Janše pa v resnici izvira iz enega samega problema – ignoriranja in nespoštovanja enega samega, a zelo pomembnega zakona. Zakona prve luknje.

Kakšen je torej njegov modus vivendi?

Poglejmo na nekaterih primerih.

Prvi primer. Te dni je Matej Tonin razkril, da je Janšo prosil, da naj Twitter odloži za vsaj mesec dni. Odgovoril je, da bo to težko, a da bo poskusil.

In kaj se je zgodilo?

Povodenj Janševih čivkov se je še zgostila.

Kako je to videti v praksi, smo dognali ob zadnjem slavnostnem nastopu štirih predsednikov (države, parlamenta, vlade in državnega sveta): Janša konča svoj nagovor, se nekoliko odmakne od govornice, potegne iz žepa telefon in kamere ga že ujamejo, kako neutrudno čivka.

Sredi proslave, medtem ko sodržavljane nagovarja naslednji slavnostni govorec!

Ni dvoma, da takšno početje slovenskega premierja meji že na trumpovsko obsedenost in je zelo daleč od običajnega ravnanja drugih predsednikov vlad.

Ne nazadnje, Janša se je z celo vrsto nepremišljenih in nedržavniških potez povsem prepričljivo zameril prihodnji ameriški administraciji izbranega predsednika Joeja Bidna.

Drugi primer. Janez Janša je še med preštevanjem glasov po predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike že pohitel, da sramotno preuranjeno in nediplomatsko čestita Donaldu Trampu za »zmago«, v isti sapi pa je užalil njegovega protikandidata kot »najšibkejšega predsednika ZDA v zgodovini« in se ob vsem tem prek Twitterja kregal tako z Američani, razkačenimi zaradi navijaško odbitih potez slovenskega premierja, kot svetovalci kandidata demokratov na letošnjih volitvah.

Ne nazadnje, Janša se je z celo vrsto nepremišljenih in nedržavniških potez povsem prepričljivo zameril prihodnji ameriški administraciji izbranega predsednika Joeja Bidna.

Sledile so ostre kritike tako doma kot po svetu, zato je marsikdo pričakoval opravičilo ali vsaj kakšno spravljivo gesto s strani Janše do novega vodstva v Beli hiši.

In kaj stori Janša?

Nič – topoglavo vztraja pri svojih stališčih, v ZDA pa k administraciji prosulega Donalda Trumpa, ki zapušča Ovalno pisarno kot so potniki nekoč Titanik in v naglici pakira kovčke, pošlje - zunanjega ministra Anžeta Logarja.

Sam gre medtem k Benjaminu Netanjahuju v Izrael, ki mu nato prav tako razpade vlada.

V spopadu med ministroma Tomažem Gantarjem in Zdravkom Počivalškom o tem, ali je v državi potrebno več ali manj zapiranja, ko je na kocki njegova koalicija, Janša podpre Počivalška in javno poniža Gantarja.

Gre za očitno zgrešene poteze, za dvojno zapravljanje potnih stroškov na račun nič hudega slutečih davkoplačevalcev za nepotrebne obiske in nič več.

Tretji primer. V spopadu med ministroma Tomažem Gantarjem in Zdravkom Počivalškom o tem, ali je v državi potrebno več ali manj zapiranja, ko je na kocki njegova koalicija, Janša podpre Počivalška in javno poniža Gantarja.

Janša tako podpre »gospodarstvo« oziroma interese kapitala za ceno človeških življenj, toda ko smučarski del gospodarstva vzame njegove besede preveč zares in se mu soimenjak Janez Janša na Krvavcu postavi po robu in noče več spoštovati zmedenih vladnih ukrepov, se Janša (premier) nenadoma postavi na stran »zdravja« in zahteva sankcije za upornika.

Zgodba se ponovi tudi ob pričakovanem poročilu Računskega sodišča.

Glavni očitek Tomažu Veselu nenadoma postanejo njegovi obstranski zaslužki, ki pa so popolnoma legalni.

V nasprotju z racionalnim politikom, ki bi čakal na vsebino poročila, se Janša spravi na dohodke Vesela v FIFI in jih primerja z mizernimi zaslužki v Sloveniji, da bi takoj zaigral na karto populizma.

Jasno je, zakaj – da bi odvzel kredibilnost poročilu, v katerem, po vseh že razkritih nepravilnostih, verjetno ne bo pisalo kaj zelo ugodnega za sedanjo vlado.

Rdeča nit vseh teh primerov je – popolna zmeda.

Janša je nepredvidljiv, edina predvidljivost je, da je vse odvisno od njega.

V tem, kar se dogaja, javnost ne vidi nobene logike.

Ukrepi se spreminjajo in ukinjajo ali uvajajo iz dneva v dan drugače, tarče pa se napadajo zmeraj tedaj, ko motijo despota, ki vlada tej deželi.

Janša je nepredvidljiv, edina predvidljivost je, da je vse odvisno od njega.

Iz dneva v dan je vse skupaj vse bolj nejasno, jasno je le dvoje –, da je v tem kaosu brez pravil vsa oblast vedno bolj v rokah samega predsednika vlade in da bo Janez Janša praviloma storil prav obratno od tistega, kar se od razumne osebe v njegovem položaju pričakuje.

S tem, na nek povsem nerazumen način vsem dokazuje svojo izjemnost in vzbuja občudovanje svojih privržencev.

Nekako tako kot nekdanji Vodja Rajha, ki je odličnega lovca Me-262 ukazal spremeniti v bombnik in s tem izničiti vse njegove prednosti, hkrati pa se je po res genialnem blitzkriegu, za katerega je bil zelo zaslužen tudi sam, na zahodni fronti prepustil svojim fanatičnim fantazijam o prevladi »nadljudi« in zapletel v vojno na dveh frontah ...

Torej natančno v to, kar je bila desetletja nočna mora racionalnega generalštaba nemške vojske.

Zato znova predelani izsek iz znanega filma »Der Untergang« (Propad), prilagojen slovenskim razmeram odlično ponazarja njegov sedanji položaj in delovanje.

Razumen človek ob znakih nezadovoljstva v vladni koaliciji namreč ne bi zibal koalicijskega čolna še bolj, kot je potrebno, ne bi čivkal, če mu to škodi, ne bi se vnaprej prepiral s predsednikom najmočnejše države sveta, ne bi vsak teden spreminjal ukrepov, tako da nihče več ne ve, kaj je dovoljeno ali ne.

Toda po drugi strani Janša ve, da se najbolje znajde prav v kaosu brez jasnih pravil.

Tam, kjer zakoni ne veljajo več, tam, kjer se razrastejo nezakonitosti vseh vrst in oblik, tam vsa oblast nezadržno drsi v roke tistega, ki vlada z dekreti.

Iz dneva v dan je vse skupaj vse bolj nejasno, jasno je le dvoje –, da je v tem kaosu brez pravil vsa oblast vedno bolj v rokah samega predsednika vlade in da bo Janez Janša praviloma storil prav obratno od tistega, kar se od razumne osebe v njegovem položaju pričakuje.

Težava je ena sama.

V zvezi z njo imajo prav Američani dober pregovor o tem, kaj je pri takšnem ravnanju, kot ga izvaja Janša težavno in kako se v takih situacijah ne smeš obnašati: »If you find yourself in a hole, stop digging.«

Povedano po slovensko: »Če se znajdeš v luknji, prenehaj kopati!«

Če si namreč v luknji in še naprej koplješ, bo tvoja luknja vse večja in boš na koncu le stežka prilezel ven.

Ta nasvet so menda prvič zapisali na strani Washington Posta 25. oktobra leta 1911 v nekoliko drugačni obliki: »Razumen mož ne bi, če bi videl, da je v luknji, šel na delo in slepo kopal še globje.«

Leta 1983 je nato menda Bill Brock stavek povedal nekoliko drugače: »Naj vam povem nekaj o prvem zakonu lukenj: če se znajdete v luknji, prenehajte kopati!«

V Veliki Britaniji stavek pripisujejo Denisu Healeyju, v ZDA pa nekateri tudi humoristu Willu Rogersu.

Ne glede na to, kdo je bil njegov prvi avtor, pa ni dvoma, da »prvi zakon lukenj« velja.

In to nam predsednik slovenske vlade dokazuje neprestano.

Kajti kljub temu da drsi vse globje h globeli, neumorno koplje in koplje.

Takšna vztrajnost bi lahko veljala za krepost, če se njegovo nesrečno rovarjenje ne bi odvijalo v za državo prav napačno smer. Ampak ne, sedanji predsednik vlade pri svojem kopanju vztraja še naprej.

Takšna vztrajnost bi lahko veljala za krepost, če se njegovo nesrečno rovarjenje ne bi odvijalo v za državo prav napačno smer.

Ampak ne, sedanji predsednik vlade pri svojem kopanju vztraja še naprej.

Precej globoko je že, stene njegove luknje se vse bolj krušijo, z njih odpade zdaj ta poslanec, zdaj druga stranka ali minister, potem še tuji podpornik, ampak Janša nadaljuje s svojim neumornim delom.

Če bi kdaj pogledal navzgor, za trenutek dvignil pogled s svoje politične lopate ali s telefona in se ozrl, kje so njegovi zavezniki, bi morda opazil, da je na dnu luknje vse bolj sam, da je košček neba nad njim vse manjši, da se približuje nevihta in da je skrajni čas, da pred nevarno povodnijo zapusti svojo luknjo.

Ampak to se seveda ne bo zgodilo. To ne bi bil pravi Janez Janša.

On je vztrajen in deloven, s parom pridnih rok, odločen in neomajen.

In zato koplje.

In koplje …

Kam bo to pripeljalo – vemo …

Le nekaj še ni jasno – koliko tistih, ki vztrajajo z njim, mu bo sledilo.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Cenzura osvobaja?
Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo
»Suverenost« podkolonije

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke