REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zakaj »ZA«?

Celo če kateri od treh referendumov ne uspe in zmagajo zagovorniki »proti« njim - tudi to ne bo popolna katastrofa - razen, ko gre za javno RTV. Tu bi zmaga zagovornikov sedanje, ugrabljene javne televizije pomenila velik korak nazaj. Vlada Roberta Goloba si sicer kritiko zasluži - a na drugem mestu.

Pred slovenskimi volivci je glasovanje na kar treh referendumih. Vsi se dotikajo vprašanj, o katerih smo že in še bomo poročali. O argumentih za in proti posameznem zakonu je bilo že doslej zapisanega in povedanega že toliko, da si bodo vsi, še posebej pa petina tistih, ki se še niso odločili, lahko odločili tudi do dneva referendumov.

Pri vprašanju, kakšne bodo posledice odločitve »za« ali »proti« in kako gledamo na ta vprašanja v redakciji Insajderja, kar nas sprašujejo nekateri bralci, pa lahko podam le osebno razmišljanje o vseh treh zadevah, o katerih bo »glas ljudstva« odločal v nedeljo.

Morda bodo komu te besede pomagale pri odločitvi, morda tudi ne. Najpomembnejše pa je, da bo odločitev sprejeta z večino glasov.

Kar se tiče zakona o RTV lahko ponovim le to, o čemer smo pisali že v preteklosti – da je ta zakon vreden podpore. V resnici prihaja z zamudo, saj bi sedanji, t. i. »Grimsov zakon« morali odpraviti že pred leti oziroma ga nikoli sploh ne bi smeli sprejeti, saj je bil že ob rojstvu obremenjen z mehanizmi, ki so omogočali pretiran poseg politike.

Z Zakonom o RTV je vlada dejansko naredila to, kar smo nekateri mediji in civilna družba od nje zahtevala že ves čas, še posebej pa zadnji dve leti prejšnje vlade, ko se je politizacija javne RTV z »izgonom« nekaterih voditeljev in TV oddaj ter imenovanjem stranki SDS poslušnih kadrov zaostrila in pokazala v najslabši luči.

S tem zakonom je vlada dejansko naredila to, kar smo nekateri mediji in civilna družba od nje zahtevala že ves čas, še posebej pa zadnji dve leti prejšnje vlade, ko se je politizacija javne RTV z »izgonom« nekaterih voditeljev in TV oddaj ter imenovanjem stranki SDS poslušnih kadrov zaostrila in pokazala v najslabši luči.

Argumenti za in proti glede drugih dveh zakonov so v javni razpravi pokazali podobno, a nekoliko drugačno sliko.

Ko gre za dolgotrajno oskrbo, so v začetku javne razprave prevladovali argumenti, da za zakon ni dovolj denarja. Ugovori opozicije pod taktirko NSi in SDS, da ga bo naslednje leto še manj, se zdijo na tej točki bolj prepričljivi kot argumenti vladnikov, zakaj je ta zakon potrebno podpreti.

Toda v razpravi se je pokazalo tudi, da zakon določenih kategorij oseb (otrok s posebnimi potrebami, nekaterih kategorij starostnikov) ne »pokriva« in da prav tako manjka sistemsko financiranje.

Zakaj tega ni uredila že prejšnja vlada Janeza Janše in Mateja Tonina, ki danes na čelu svojih strank iz opozicije zahtevata uveljavitev »invalidnega« zakona?

Ker je bolje preprečiti kot pozneje zaman popravljati, bi bilo zato verjetno res bolje, da se zakon za leto dni odloži in popravi, ne pa sprejme takšen, ki je že v začetku obremenjen s težavami.

Čeprav torej argumenti kritikov odložene uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi niso povsod in povsem zgrešeni, se tudi pri tem zakonu bolj nagibam k odločitvi »za« kot proti.

Morda najtežja je odločitev o zadnjem zakonskem predlogu – pravici vlade, da se reorganizira po svoje in k sedanjim doda še nekaj ministrstev.

Potrebno je vzeti v zakup tudi dejstvo, da v predstavniški demokraciji ljudje le redko odločamo neposredno in preteklo vladno delo ocenjujemo na vsakih novih volitvah.

Vlada premierja Roberta Goloba sicer zagotavlja, da to ne bo pomenilo novih stroškov in zaposlitev, toda izkušnje iz preteklosti kažejo, da so bile vse spremembe v ministrstvih vedno povezane z novimi zaposlitvami in stroški in v tem primeru imajo tisti, ki opozarjajo na ta vidik reorganizacije – verjetno prav.

Po drugi strani pa je nesporno, da je ta vlada dobila na volitvah tudi mandat za to, da Slovenijo spremeni v bolj »zeleno«, digitalno in tudi solidarno družbo, v kateri bo več pozornosti posvečeno ne samo razvoju novih tehnologij za pridobivanje energije in podobno, pač pa tudi zmanjševanju razlik med ljudmi, preprečevanju revščine in odpravi diskriminacije in neenakopravnosti na vseh področjih.

Takšen prehod zahteva bolj obsežne in usklajene spremembe ter bolj poglobljeno ukvarjanje vsakega ministrstva s povsem določenim področjem.

Dolgoročno bi bilo prav, da se število ministrstev zmanjša, ne pa poveča.

Toda velike spremembe zahtevajo vsaj začasno razširitev in ne zmanjšanje ministrstev.

Zato je uvajanje novih ministrstev verjetno smiselno.

Prav zato bi bilo seveda prav, da se vladi dopusti, da se organizira tako, da bo te cilje lahko dosegala.

V Sloveniji ob tem še nobena druga pretekla vladajoča stranka ni naslednji stranki preprečevala, da se organizira tako, kot želi. Tukaj je stranka SDS s to svojo potezo uvedla nevaren presedan, ki bi lahko, če bi bil uveljavljen, zapletal (v Sloveniji praviloma že tako predolgo) sestavljanje prihodnjih vlad.

V Sloveniji ob tem še nobena druga pretekla vladajoča stranka ni naslednji stranki preprečevala, da se organizira tako, kot želi. Tukaj je stranka SDS s to svojo potezo uvedla nevaren presedan, ki bi lahko, če bi bil uveljavljen, zapletal (v Sloveniji praviloma že tako predolgo) sestavljanje prihodnjih vlad.

Ob tem je potrebno vzeti v zakup tudi dejstvo, da v predstavniški demokraciji ljudje le redko odločamo neposredno in preteklo vladno delo ocenjujemo na vsakih novih volitvah.

Če želimo na naslednjih volitvah ocenjevati to, kaj je Golobova vlada obljubila in kaj res storila, potem je iz te primerjave potrebno izključiti vsak ugovor, ki bi lahko to oceno zameglil ali preprečil.

In povsem jasno je, da bi v primeru neizpolnitve predvolilnih zavez vse stranke sedanje vlade v primeru onemogočanja reorganizacije lahko sklicevale na dejstvo, da pač niso mogle opraviti obljubljenega dela, ker jim je Janševa »SDS z referendumom to preprečila.«

Vse razprave o storjenem in nestorjenem bi se vračale k tej temi in vsebinske razprave sploh ne bi bilo.

Kaj je vlada naredila prav ali narobe bi čez štiri leta (ali prej?) ocenjevali bistveno težje.

Ko gre za vsa referendumska vprašanja, se zato osebno nagibam veliko bolj k odločitvi »za« kot pa »proti«.

Seveda pa so referendumi tudi priložnost, da se vladi izreče kritika.

Če želimo na naslednjih volitvah ocenjevati to, kaj je Golobova vlada obljubila in kaj res storila, potem je iz te primerjave potrebno izključiti vsak ugovor, ki bi lahko to oceno zameglil ali preprečil. In povsem jasno je, da bi v primeru neizpolnitve predvolilnih zavez vse stranke sedanje vlade v primeru onemogočanja reorganizacije lahko sklicevale na dejstvo, da pač niso mogle opraviti obljubljenega dela, ker jim je Janševa »SDS z referendumom to preprečila.«

Si torej vlada Roberta Goloba kritiko zasluži? Je morda na kakšnem področju že doslej razočarala in bi jo bilo na to potrebno opomniti?

Po premisleku menim, da bi bil odgovor na to vprašanje – da.

Velja pa to predvsem za področje, o katerem je v javnosti zaradi njegove zapletenosti najmanj javnih razprav in ki na prvi pogled na naša življenja neposredno ne vpliva – v bistvu pa v največji meri odloča o usodi naše skupne države in gospodarstva.

Gre seveda za področje zunanje politike.

Tu je vlada marsikaj naredila narobe.

Tudi če za trenutek vzamemo v zakup, da kot majhna članica Evropske unije in zveze NATO Slovenija najbrž ne more brez posledic s popolnoma drugačnimi stališči od večine preprosto blokirati odločanje v teh mednarodnih organizacijah, je povsem jasno, da je s slepim podpiranjem večine povsem zgrešenih odločitev EU in ZDA predvsem glede vojne v Ukrajini storila katastrofalno napako.

Na nekaterih področjih (glede plinskih in naftnih kapic itd.) Slovenija dokazuje svojo »pravovernost« in prednjači pri uvajanju ukrepov, ki bodo škodili tudi domačemu gospodarstvu, politike Moskve pa ne bodo spremenili niti za ped.

Slovenija zahvaljujoč odločitvam najprej Janševe in nato Golobove vlade sodeluje v posredniški vojni ZDA v Ukrajini, katere pravi cilj je ogrožanje in celo uničenje Rusije, države, ki je zgodovinsko gledano Sloveniji pogosto pomagala in ki je z ogromnimi žrtvami plačala velik krvni davek za zmago nad nacifašizmom v drugi svetovni vojni v Evropi.

Dejstva so kruta: Slovenija posredno sodeluje v nevarni in škodljivi posredniški vojni proti Rusiji.

Slovenija zahvaljujoč odločitvam najprej Janševe in nato Golobove vlade sodeluje v posredniški vojni ZDA v Ukrajini, katere pravi cilj je ogrožanje in celo uničenje Rusije, države, ki je zgodovinsko gledano Sloveniji pogosto pomagala in ki je z ogromnimi žrtvami plačala velik krvni davek za zmago nad nacifašizmom v drugi svetovni vojni v Evropi.

Brez te zmage pa danes Slovencev – ne bi bilo.

Še več, Evropa in EU imata izjemne gospodarske in druge priložnosti v primeru sodelovanja z Rusijo in Kitajsko ter drugimi evrazijskimi državami – posredniška vojna ZDA in sankcije EU proti Rusiji pa te priložnosti uničujejo.

Tega Golobova vlada ne vidi in noče videti.

Ta napaka vodi celotno EU in tudi Slovenijo v obubožanje, beg kapitala, inflacijo, recesijo, visoke cene, brezposelnost...

Vse to pa bo uničevalno vplivalo na praktično vse reformne cilje te vlade.

Vlada si zaradi svoje vazalne in povsem nesamostojne drže do teh vprašanj zato zasluži ostro kritiko.

Referendum je mamljiva priložnost, da se ta kritika tudi izreče.

Tudi če za trenutek vzamemo v zakup, da kot majhna članica Evropske unije in zveze NATO Slovenija najbrž ne more brez posledic s popolnoma drugačnimi stališči od večine preprosto blokirati odločanje v teh mednarodnih organizacijah, je povsem jasno, da je s slepim podpiranjem večine povsem zgrešenih odločitev EU in ZDA predvsem glede vojne v Ukrajini storila katastrofalno napako... Ker pa na referendumu ne odločamo o nobenem zunanjepolitičnem vprašanju, je povsem mogoče, da bo ta kritika v primeru odločitve za »ne« - napačno razumljena.

Zavrnitev vladnega načrta o reorganizaciji ministrstev se zdi kot najbolj primerna pot, da se neposredno izreče kritika vladi.

Toda, ker na referendumu ne odločamo o nobenem zunanjepolitičnem vprašanju, je povsem mogoče, da bo ta kritika v primeru odločitve za »ne« - napačno razumljena.

Obenem pa bo to Golobovi vladi, ki se že sooča z zelo slabimi posledicami svoje in evropske politike (visoke cene energentov, zadolževanje!) odprlo možnost, da dela še slabše in se nato čez štiri leta izgovarja, da sploh ni uspela pošteno delati, ker ji je napačna referendumska odločitev volivcev - onemogočila priprave na delo!

Prav zato menim, da je – kljub mamljivi možnosti za mnoge, da se vladi pri vprašanju reorganizacije podeli zaušnica, ki si jo že zasluži – vseeno bolj smiselno, da se vladi dovoli reorganizacija, hkrati pa na drugačne načine kritizira in tudi demonstrira proti njenim odločitvam - tam, kjer si to zasluži.

Predvsem pa, celo če kateri od treh referendumov ne uspe in zmagajo zagovorniki »proti« njim - tudi to ne bo popolna katastrofa - razen ko gre za javno RTV.

Tu bi zmaga zagovornikov sedanje, ugrabljene javne televizije pomenila velik korak nazaj.

Gre seveda za osebno razmišljanje.

Kako se boste volivci odločili, je seveda vaša stvar. Morda bo to razmišljanje komu pomagalo pri odločitvi, morda pa ne.

Najpomembnejše je seveda sploh dejstvo, da imamo možnost odločanja na referendumih – in to celo o konkretnih vprašanjih. In zato je zelo pomembno, morda najpomembnejše – da se referendumov (tudi zaradi nujno potrebnih kvorumov) – udeležimo.

Za tiste, ki menijo, da gre v tem primeru za kakršnokoli »propagando« pa zgolj v poduk to, kar naj bi bilo sicer splošno znano – komentiranje in pojasnjevanje odločitev »za« ali »proti« neki sprejeti ali prihodnji odločitvi v Sloveniji vsaj že od leta 2016 naprej v nobenem primeru in celo v času volilnega molka ne velja več za kršitev volilnega molka.

Slovenija je med letoma 1988 in 2016 sicer res poznala eno najstrožjih in najbolj rigidnih ureditev volilnega molka, kjer je bilo na dan pred glasovanjem in na dan glasovanja prepovedano vsako omenjanje kandidata (ali vprašanja), pri katerem bi o kandidatu govorili z naklonjenostjo ali kritično.

Od leta 2016 je veljala prepoved propagande le še za stranke, kandidate in s kampanjami povezane osebe, medtem ko za ostale prepoved in s tem molk ni več veljala.

Maja 2022 je Ustavno sodišče odločilo, da Slovenija ima volilni molk in sicer za propagando, vendar to nikakor ne velja za izrekanje osebnih mnenj in komentiranje, pač pa samo za sistematično in praviloma plačljivo ravnanje, ne pa vsaka »objava pisanja«, ki zasleduje, kot je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo IV Ips 31/2016 »polemični, vedoželjni, običajno pogovorni, znanstveni ali kakšen drug namen.«

Zato »vsaka izjava o trenutnih družbenih oziroma lokalnih razmerah, četudi kritična, še ne pomeni propagande v volilne namene, prav tako pa volilne propagande ne predstavljajo posamične objave takšnih izjav v časopisnih oziroma družbenih omrežjih.«

Po mnenju pravnikov Jurija Toplaka in Cirila Ribičiča od te sodbe dalje volilnega molka v Sloveniji ni več.

Prav zato – in tudi v čast in slavo pravne države, ki nam je s sodbo Vrhovnega sodišča omogočila, da pred volitvami ali referendumom objavljamo takšna mnenja - objavljamo pričujoči komentar, v upanju, da bo vsaj tiste, ki se še niso odločili, pripravil do tega, da se ne glede na za mnoge zelo zapletena vprašanja – odpravijo na volišča.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Slepota Nata
»Bombardan« za zaton Nata
Poraz Rusije, misija nemogoče
Samoobramba: palestinska, ne pa izraelska pravica!
Cena »ukrajinske zmage«: 1700 milijard evrov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke