REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zakaj »Srbska« ni Kosovo

Pri odcepitvi Kosova ne gre za »razpad«, ker se je Priština odcepila od Srbije, ki ni bila federalna država, kot SFRJ ali BiH. Morebitna neodvisnost Republike Srbske pa bi bila le primer mednarodnopravno nespornega - razpada zvezne države. Obeh primerov zato ni mogoče enačiti ali mešati.

Resolucija o Srebrenici je znova razvnela strasti v Bosni in Hercegovini.

Poletje je prineslo umiritev strasti, osnovno vprašanje pa je še vedno isto - ali ima Republika Srbska pravico do »razdružitve«?

Čeprav je bila izredna seja Narodne skupščine Republike Srbske (RS) o »sporazumu o mirni razdružitvi RS in Federacije BiH« odpovedana, to ne pomeni, da je vprašanje za vedno zaprto.

Poletje je prineslo umiritev strasti, osnovno vprašanje pa je še vedno isto - ali ima Republika Srbska pravico do »razdružitve«?

Medtem ko ameriški in evropski uradniki opozarjajo, da Republika Srbska »nima pravne podlage« za odcepitev, Milorad Dodik odgovarja, da to ne drži.

»Ko pravijo, da ni pravne podlage za razdružitev, tudi to ne drži. Pravna podlaga obstaja, ker sta Republika Srbska in Federacija BiH podpisnici aneksa k Daytonskemu mirovnemu sporazumu, zato bi morala delegacija EU prenehati z lažnimi trditvami,« je dodal predsednik Republike Srbske.

Malo pred tem je Dodik ponovil, da Republika Srbska in Kosovo »želita isto«, torej »neodvisnost« in da morajo tisti, ki se zavzemajo za »neodvisnost Kosova«, računati na to, da si bo enako želela tudi Republika Srbska »z večinskim srbskim prebivalstvom«.

»Bosna seveda ni priznala Kosova in ga tudi ne namerava, saj Republika Srbska ne želi nobenih dvojnih meril,« je dejal.

Ker Dodik tako kot nekateri drugi politiki trdi, da je Kosovo del Srbije, hkrati pa se zavzema za »odcepitev« Republike srbske, lahko to pomeni le dvoje, in sicer (1) da za srbske politike neodvisnost Kosmeta ne bi bila sporna, če bi mednarodna skupnost priznala enako pravico Republiki Srbski in da srbski politiki enačijo ta dva pravna problema ali (2) da so srbski politiki tisti, ki se hkrati zavzemajo za »razdružitev« Republike Srbske in nasprotujejo neodvisnosti Kosova (kjer si obe entiteti prizadevata za »isto«) hinavski zagovorniki »dvojnih meril«.

Izhod iz te logične zmede je le en – in to z ločevanjem, ne pa z izenačitvijo primerov »Republike Srbske« in »Kosova«.

O tem, kdo se lahko »osamosvoji« ali »odcepi« in kdo ne po načelih mednarodnega prava v situacijah »zunaj kolonialnega konteksta« (kot jih opredeljujejo mednarodni pravniki) odloča preprost kriterij – ali gre za situacijo »odcepitve« ali »razpada« neke države?

Pri tem so enostranske odcepitve skoraj vedno zavrnjene kot nezakonite, primeri razpada držav pa so neproblematični.

O tem, kdo se lahko »osamosvoji« ali »odcepi« in kdo ne po načelih mednarodnega prava v situacijah »zunaj kolonialnega konteksta« (kot jih opredeljujejo mednarodni pravniki) odloča preprost kriterij – ali gre za situacijo »odcepitve« ali »razpada« neke države? Pri tem so enostranske odcepitve skoraj vedno zavrnjene kot nezakonite, primeri razpada držav pa so neproblematični.

Dejstvo, da so številne (predvsem zahodne) države v primeru »Kosova« ravnale v nasprotju s tem postulatom (in priznale nezakonito razglašeno neodvisnost), govori bolj o njihovem nespoštovanju mednarodnega prava kot o »spremenjenih pravilih«, kot trdijo zagovorniki enostranske secesije Kosova.

Vse to nam je dobro znano iz primera SFRJ. Proces razpada se je začel z enostranskimi odcepitvami, ki so bile zelo sporne - Slovenija in Hrvaška sta bili priznani šele pol leta po razglasitvi neodvisnosti!

To se je nato sprevrglo v proces razpadanja države, kar je bilo ugotovljeno v mnenjih francoskega pravnika Roberta Badinterja. Arbitražna komisija je v svojem prvem mnenju z dne 29. novembra 1991 ocenila, da je SFRJ v »procesu razpada«, rezultat pa je bil, da so republike, ki so sestavljale državo, postale nove države, čeprav ta proces še ni bil končan.

Zaradi odsotnosti zvezne vlade, ki bi predstavljala celotno Jugoslavijo, namreč »ni bilo vlade, ki bi imela pooblastilo in pravico preprečiti odhod republik sestavnih držav«, je to vodilo v razpad SFRJ.

Če bi to spoznanje aplicirali na razmere v BiH in na Kosovu, bi na podlagi tega lahko naredili dva sklepa.

Prvi je, da ne gre zamenjevati primerov Kosova in Bosne in Hercegovine, kot pogosto počnejo številni politiki. Kajti v primeru BiH gre za podoben primer kot SFRJ, kjer se osamosvoji konstitutivni del nekdanje države.

Po drugi strani pa je Kosovo povsem drugačen primer »enostranske odcepitve«, kjer se poskuša odcepiti del ozemlja, ki ni »samoodločbena enota« države in kjer matična država temu nasprotuje.

Osamosvojitev ene od republik BiH ne bi pomenila »odcepitve«, saj v BiH, tako kot v primeru SFRJ, obstaja »federativna oblast«, ki ima svojo osnovo v dveh enakopravnih konstitutivnih delih države, torej bi osamosvojitev enega dela bi vodilo v »odsotnost zvezne oblasti«.

Na ta način, če citiramo Badinterja, Bosna in Hercegovina »ne bi imela več pristojnosti in pravice preprečevati odhoda konstitutivnih republik« ipd.

Razlika med odcepitvijo in razpadom je v tem, da pri odcepitvi subjekt, iz katerega se izloči izločeni subjekt, še obstaja, pri slednjem pa ne obstaja več. Jasno je, da bodo člani »federalnih« institucij BiH in bošnjaški politiki ob podpori Zahoda zagovarjali stališče, da je primer osamosvojitve Republike Srbske pravzaprav »primer odcepitve«.

S tem Republiko Srbsko postavljajo v rang mednarodnega delinkventa in želijo preprečiti njeno osamosvojitev in morebitno kasnejšo priključitev Srbiji.

Jasno je, da bodo člani »federalnih« institucij BiH in bošnjaški politiki ob podpori Zahoda zagovarjali stališče, da je primer osamosvojitve Republike Srbske pravzaprav »primer odcepitve«. S tem Republiko Srbsko postavljajo v rang mednarodnega delinkventa in želijo preprečiti njeno osamosvojitev in morebitno kasnejšo priključitev Srbiji.

Toda Republika Srbska ima celo vrsto argumentov, s katerimi lahko izpodbija to stališče. Lahko bi se nanašal na primer SFRJ in celo na prakso in argumente držav, ki so se takrat osamosvajale - na primer Slovenije.

Spomnimo na odhod slovenskih delegatov s 14. kongresa ZKJ, ki je bil začetek konca Jugoslavije. Nekaj ​​podobnega se lahko zgodi z Bosno in Hercegovino. Brez Srbske noben skupni organ BiH ne bi mogel več delovati.

Spet bi imeli, tako kot v primeru SFRJ, opravka z »okrnjenim« predsedstvom Bosne in Hercegovine in drugimi »okrnjenimi« organi. Med razpadom SFRJ so slovenski in hrvaški politiki ves čas kritizirali »okrnjeno« predsedstvo in druge »nelegitimne organe«.

Svojo nelegitimnost so povzročili sami, z odhodom slovenskih in hrvaških delegatov in poslancev. Podobnega scenarija v Bosni in Hercegovini si ni težko predstavljati.

Po drugi strani pa ni mogoče reči, da je primer Kosova primer »razpada« države. Očitno je, da se je v konkretnem primeru manjši del (približno 15 odstotkov) ozemlja poskušal enostransko odcepiti od Srbije, brez dovoljenja matice.

Hkrati ima odcepitev »kontroverzen« status v mednarodnih odnosih, saj so obstoječe države »alergične na koncept odcepitve«.

Vsi mednarodni dokumenti o nasledstvu držav se nanašajo na države, »ki so nastale v skladu z mednarodnim pravom«.

Razlika med razpadom in odcepitvijo je jasno opredeljena tudi v dveh dunajskih konvencijah o državnem nasledstvu. Najpomembnejša značilnost razpada je, da nobena država nima pravice veta, da bi zaustavila proces razpada.

V primeru enostranske odcepitve ta veto obdrži matična država.

Ta enotna praksa držav je močan argument proti odcepitvi Kosmeta od Srbije.

Pri odcepitvi Kosova ne gre za »razpad«, ker se je Priština odcepila od Srbije, ki ni bila federalna država, kot SFRJ ali BiH.

V prid Srbiji govori tudi trend v praksi mednarodne skupnosti, da je soglasje matične države še vedno nujen pogoj za priznanje pravice do odcepitve. Po letu 1945, kot je opazil mednarodni pravnik James Crawford, je »mednarodna skupnost izjemno nerada sprejemala enostranske odcepitve delov neodvisnih držav, če bi odcepitvi nasprotovala vlada te države.«

V prid Srbiji govori tudi trend v praksi mednarodne skupnosti, da je soglasje matične države še vedno nujen pogoj za priznanje pravice do odcepitve.

Po letu 1945, kot je opazil mednarodni pravnik James Crawford, je »mednarodna skupnost izjemno nerada sprejemala enostranske odcepitve delov neodvisnih držav, če bi odcepitvi nasprotovala vlada te države.«

Primer razglasitve neodvisnosti Kosova je torej primer nezakonite odcepitve. Tako nezakonite, da se je doslej le eni državi - Bangladešu - posrečilo, da jo je na koncu »legalizirala«.

Morebitna neodvisnost Republike Srbske pa bi bila le primer mednarodnopravno nespornega - razpada države.

Razpad, podoben tistim v preteklosti, na primer razpad Senegambije, Češkoslovaške, Sovjetske zveze ali SFRJ.

Ti razpadi niso bili sporni, zato ni razloga, da bi bilo v primeru Bosne in Hercegovine drugače.

Primer razglasitve neodvisnosti Kosova je primer nezakonite odcepitve. Morebitna neodvisnost Republike Srbske pa bi bila le primer mednarodnopravno nespornega - razpada države.

Po drugi strani pa lahko mednarodno mešanje »bab in žab« in enačenje sporne odcepitve z nespornim razpadom lahko prinese le slabe rezultate, ki bi močno škodili pravičnemu reševanju vseh odprtih problemov na Zahodnem Balkanu, predvsem pa interesom ljudi Republike Srbske in Srbije.

Zato ni težko sklepati, da je enačenje primerov Kosova in Republike Srbske s strani srbskih politikov pljuvanje v njihovo lastno skledo.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com
Igor Mekina

Igor Mekina

Ostala mnenja

Štafeta enoumja nekoč in danes
Vrnitev verbalnega delikta
Zakaj »Srbska« ni Kosovo
»Suverenost« podkolonije
Zadnje brce hegemonov

Ta stran uporablja piškotke. Za več informacij o piškotkih, ki jih uporablja spletna stran, kliknite TUKAJ.

Sprejmi piškotke