Zakaj priznanje Palestine ta trenutek še ni smiselno

Z drugimi besedami, amaterji, ki vodijo zunanjo politiko Republike Slovenije, že skoraj deset let skrbijo za to, da postajamo marginalizirani celo znotraj Evropske unije. Pri tem ne gre zgolj za prislovično pomanjkanje idej, ignorantskega zunanjega ministra ali politizacijo - pravzaprav: amaterizacijo - diplomatske službe, pač pa tudi za izrazito neuravnoteženost v odnosih z velikimi silami. Mislim seveda predvsem na Združene države Amerike in Rusijo.

Slovenija je del Evropske unije in vojaško-obrambnega zavezništva NATO. Slovenija ni nevtralna kot denimo Švica, Avstrija ali Švedska. Slovenija niti ni neuvrščena, kot je bila svoje dni socialistična Jugoslavija. Vendar je naša država ne glede na vse to do Washingtona in Moskve že skoraj desetletje pristranska, očitno naklonjena Putinovi Rusiji. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, če bi za takšno zunanjepolitično orientacijo obstajali utemeljeni razlogi. Z ekonomijo pač ni moč zagovarjati dejstva, da se najvišji predstavniki slovenske države že osem let niso bilateralno in uradno srečali z Američani, se pa, na drugi strani, redno prisrčno objemajo z Rusi. 

Niti Josip Broz Tito, arhitekt politike neuvrščenih in izjemen poznavalec ruske (sovjetske) politike, ni bil tako naiven, da bi se na milost in nemilost prepustil Moskvi; nasprotno, ves čas je skrbno pazil na uravnoteženo zunanjo politiko, v kateri je prisegal na ekvidistanco tako do ZDA kot tudi do Sovjetske zveze. Medvojne in povojne (Informbiro!) izkušnje jugoslovanskega partijskega vodstva so namreč govorile o tem, da Rusom (Stalinu) ne moreš nikoli zaupati, saj do prijateljev ali zaveznikov ne gojijo prav nobenega spoštovanja, še manj po lojalnosti. Pri Rusih (Stalinu) gre, o tem je pisal Edvard Kardelj v svojih Spominih, zgolj in samo za željo po absolutnem podrejanju. Oni spoštujejo samo nasprotnika, medtem ko svoje zaveznike v bistvu prezirajo. Do podobnih zaključkov je prišel tudi Vladimir Dedijer v obsežni biografiji Tito.

Zakaj vse to obujanje zgodovine? Ne zaradi nostalgije za Titom ali socialistično Jugoslavijo, nikakor ne. Vendar pa je treba priznati, da je nekdanja država na mednarodnem prizorišču nekaj pomenila. Resda je bila desetkrat večja od Slovenije, toda pomen, veljava in vpliv se ne merijo le v kvadratnih kilometrih ali milijonih prebivalcev. Če bi bilo to res, potem nihče nikoli ne bi slišal za diplomatske uspehe držav, kot so Norveška, Švica, Avstrija itd.

Norveške ne omenjam po naključju. V Oslu so namreč pred skoraj četrt stoletja voditelji Izraela in Palestine dosegli zgodovinski mirovni sporazum. Resda pod pokroviteljstvom ameriškega predsednika Billa Clintona, toda veliki finale sta zmogla izpeljati Jicak Rabin in Jaser Arafat sama. Na Bližnjem vzhodu je treba biti pogumen, če hočeš biti mirovnik. Mir je namreč težji od vojne. Rabina je zaradi zgodovinskega kompromisa s Palestinci ustrelil domači desničarski fanatik, medtem ko so Arafata skrajneži prav tako stisnili v kot. Kompleksnost odnosov med judovsko državo in Palestino se namreč skriva v njuni lastni nezmožnosti iskanja notranjega soglasja za kompromis z nasprotno stranjo. Da bi eni in drugi lahko presegli to šibkost, potrebujejo novo generacijo voditeljev in predvsem čas.

Rešitev izraelsko-palestinskega konflikta torej ni v rokah Slovenije, pa če si amaterski Karl Erjavec še tako domišlja, da je. Zaradi tega je brezpredmetno razpravljati o priznanju Palestine. Tudi sklicevanje na nekakšno “moralno razsežnost” takšne poteze je na majavih nogah. Kajti če je slovenska diplomacija nenadoma tako obsedena z “moralo”, potem jo upravičeno pozivamo, naj ima enake standarde za vse. Tudi za Putinovo Rusijo ali Lukašenkovo Belorusijo, kjer se sistematično kršijo človekove pravice. Tudi za Katalonijo, kjer avtokratski Mariano Rajoy s tiho podporo evropskih konservativcev že pol leta zatira del svojih državljanov samo zato, ker zahtevajo pravico do svobodnega odločanja o svojih prihodnosti.

Dokler Mladika in teflonski Karl ne bosta vzpostavila poštenih in enakih kriterijev za vse, ne le za Izrael in Palestino, nimata pravice moralizirati o ničemer. Naj to še naprej počne stranka Levica, kjer se je ideja o priznanju palestinske države tudi rodila. Levica bi legalizirala marsikaj, ne le Hamasa in drugih palestinskih “borcev za svobodo”, ponekod imenovanih tudi teroristi. Tudi travo, prostitucijo itd. Legitimno, vsaka politična stranka ima svoj program. 

Toda diplomacija ni politična stranka, pač pa je kirurško orodje v rokah države, s katerim se urejajo odnosi z drugimi državami. In v diplomaciji je vsako priznanje v prvi vrsti izraz racionalnega, logičnega in nenazadnje tudi pravičnega razmisleka. Vprašanje priznanja palestinske države se v bistvu zlorablja za notranjepolitične igrice na levici. To pa pomeni, da je sicer plemenita in legitimna ideja kontaminirana s predvolilno kampanjo, zato bi modri voditelji takšno odločanje prestavili na čas po volitvah. Izraelci bi to izjemno cenili, Palestinci pa hočeš nočeš razumeli.