Zakaj nam lažejo – in zakaj jim verjamemo

Bližajo se volitve in politiki nam znova – lažejo. To seveda ni nič novega. Mediji sicer preverjajo dejstva, ki jih navajajo politiki, toda politiki lažejo še naprej. Zakaj se torej v naši demokraciji, kjer imajo volivci vsaj možnost, da vplivajo na usodo politikov, očitne laži naših voditeljev (strank in države) še kar naprej ponavljajo? In zakaj jim verjamemo?

Prav to se je leta 2011 vprašal tudi čikaški profesor John Mearsheimer in napisal knjigo o tem, »zakaj nam voditelji lažejo.« Njegova presenetljiva ugotovitev je preprosta; da se nam to laganje, še posebej pa ob zunanjepolitičnih temah, dogaja ravno zato - ker živimo v demokracijah. V nasprotju z  ustaljenim prepričanjem so v tem pogledu diktature bolj resnicoljubne od demokracij. Ugotovil je tudi, da je laganje med državami zelo redko. Državniki si namreč že »v startu« ne zaupajo in zato je »prodajati meglo« in kolosalne laži drugim državnikom - hudičevo težko opravilo. Ko se takšne laži zgodijo, gre po navadi za strateška »prikrivanja«.

V nasprotju s tem pa politiki zelo radi lažejo lastnim ljudem in javnosti, še posebej v demokratičnih državah. Ljudje so namreč od delovanja oblasti odvisni in zato oblastnikom najpogosteje verjamejo. Oblast v demokracijah pa je po drugi strani veliko bolj odvisna od javnega mnenja, kot pa oblast v avtokracijah. Zato ni nenavadno, da je avtokrat Sadam Husein govoril resnico, da nima orožja za množično uničevanje, demokrat George W. Bush pa je lagal, da ga Sadam zagotovo ima.

Na podoben način je ameriški predsednik Roosevelt lagal o »z ničimer izzvanemu« napadu nemške podmornice na ameriški rušilec USS Greer leta 1941, z namenom, da si pridobi podporo Američanov za vstop v vojno. V resnici pa se je nemška podmornica zgolj branila pred britansko-ameriškim napadom.

Ameriški predsednik Johnson je v isti maniri lagal o napadu sil Severnega Vietnama na ameriški rušilec USS Maddox. Tudi predsednik Kennedy je lagal, da se s Hruščovom ni dogovoril o ameriškem umiku raket, čeprav je v zameno za umik sovjetskih raket s Kube ponudil umik raket Jupiter iz Turčije. Ameriška javnost tega ne bi razumela.

Tudi ameriški predsednik George W. Busha je zaradi manipuliranja z javnostjo lagal o »neovrgljivih dokazih« o povezavah vodje Al Kaide Osame bin Ladna ter iraškega predsednika Sadama Huseina. In popolnoma po istem kopitu je sedanji ameriški predsednik, kot dokazujejo članki Roberta Fiska ter Seymourja Hersha, lagal o domnevnem lanskem in letošnjem napadu z neobstoječim »kemičnim orožjem« v Siriji. Številni mediji – in tudi naši naivni politiki - pa so tem lažem sledili. Kar je osupljivo, saj je Trump po količini laži že podrl vse rekorde. Po podatkih Washington Posta se je v 466 dnevih svoje vladavine do 9. maja zlagal že kar 3000-krat.

Laganje politikov pa lahko opazujemo tudi v Sloveniji. Tako je nedavno predsednik NSi-ja Matej Tonin obtožil zunanjega ministra Karla Erjavca, da je pri arbitraži delal v korist Hrvaške. Zunanji minister je te očitke označil za izmišljene. Tonin je hkrati trdil, da je Erjavec objektivno odgovoren za propadlo arbitražo o meji med Slovenijo in Hrvaško. Očital mu je tudi, da je Slovenija zaradi njega »na kopnem izgubila praktično vse razen Mirišča«, na morju pa naj bi »izgubila petino Piranskega zaliva in stik z odprtim morjem.« Nekaj podobnega je Erjavcu, že prej pa Borutu Pahorju očital tudi Milan Balažic, ki je na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani zaradi arbitraže proti Erjavcu (še prej pa proti Borutu Pahorju) vložil kazensko ovadbo. Očita jima, da sta » s svojo dejavnostjo« Slovenijo »spravila v podrejen in odvisen položaj do Hrvaške«.

V vseh teh izjavah je veliko očitnih neresnic in le malo točnih dejstev. Očitno je, da vse tiste navedbe o domnevni »izdaji« nacionalnih interesov sedanjega zunanjega ministra niso bile dovolj, da bi policija na tožilstvo podala ovadbo, ne pa poročilo. Tonin ima prav samo, ko Erjavcu očita objektivno politično odgovornost. Erjavec je bil res objektivno odgovoren za ravnanje svojih uslužbencev, zato bi po polomu takšnih razmer, kot je bil brodolom slovensko-hrvaške arbitraže, res moral takoj odstopiti.

Vendar pa predsednik NSi zavaja, ko našteva, kaj naj bi Slovenija z arbitražo »izgubila«. Če je neko ozemlje in morje res izgubila, bi to seveda morala najprej »posedovati.« Sporni morski akvatorij in ozemlja pod nadzorom Hrvaške pa prav zaradi svoje spornosti niso nekaj, kar naj bi Slovenija že nesporno »imela.« In ker je v skladu z mednarodnim pravom temeljno pravilo pri razdelitvi morja med državami posedovanje obale, bi Slovenija brez arbitraže, zgolj ob uporabi določil mednarodnega prava, v Piranskem zalivu dobila kvečjemu manj, ne pa več morja, kot napačno trdi Tonin. 

Res pa je, da sta Karel Erjavec in Borut Pahor zagotovo odgovorna zaradi tega, ker v arbitražni sporazum nista vpisala stavka, da bo slovenski parlament vstop Hrvaške v EU potrdil takoj zatem, ko bo arbitražni sporazum uveljavljen, ne pa samo podpisan. Vendar je ta napaka zgolj politična in ne bi smela biti povod za kazenski pregon. Zato bosta kazenski ovadbi Balažica in njegovih Novih Socialdemokratov zagotovo doživeli propad. Očitno je, da sta zgolj orodje predvolilne promocije stranke.

Ali vse to pomeni, da smo obsojeni na življenje z lažmi? Tudi Mearsheimer se je strinjal, da je laganje v politiki včasih dovoljeno in da obstajajo »dobri strateški razlogi« za uporabo »koristnih laži« v politiki. Toda opozoril je, da še posebej v »krhkih demokracijah« vztrajno laganje politikov lahko ljudi usmeri v to, da podprejo »bolj avtoritarno vodstvo.«

Laži namreč dokazujejo tudi, da nas imajo politiki, ki nam servirajo očitne neresnice - za neumne. In tudi zato Hanna Arendt v svojem znanem eseju o lažeh v politiki opozarja, da je dolgoročna posledica »pranja možganov« z lažmi s strani politikov lahko »absolutno zavračanje tega, da se verjame katerikoli resnici.« Prav zato tudi v sedanji politični kampanji ne bi škodilo vsaj nekaj več resnicoljubnosti s strani naših politikov.