petek, 26. april 2024 leto 29 / št. 117
Za dan neenotnosti
Znova so pred nami krizni časi, ko vsi politiki ponavljajo vznesene besede o tem, kako je potrebno biti enoten.
Še malo, pa bo tu tudi december, ko bomo znova praznovali celo praznik, dan »samostojnosti in enotnosti.«
A zakaj že? V nasprotju s tem, kar govoričijo politiki, je bila največja moč Evrope vedno – njena neenotnost.
Ključnega pomena za to moč Evrope je bil trenutek, ko se je posvetna oblast z nastankom Vzhodnega rimskega cesarstva preselila v Carigrad, medtem ko je v Rimu ostal vodilni mož cerkvene oblasti - papež.
To je bil začetek neenotnosti - in pluralizma.
— Simon Gare (@SimonGare) October 31, 2022
V Evropi se je pojavila vrsta držav, a vsi vladarji so morali zmeraj tekmovati ne z eno, pač pa celo več cerkvami.
Seveda je bilo potrebnih še nekaj stoletij vojn, pogromov in sežiganja čarovnic, da bi na koncu vendarle prevladala ideja, da je najbolj vzdržen način življenja v Evropi ta, da živiš po svoje in tako pustiš živeti tudi druge. A to, da že v začetku ni bilo centra, ki bi obvladoval vse – je bilo dobro za Evropo.
Še več, množica držav in splošna neenotnost je skupaj s trgom prinesla tudi hiter razvoj znanosti, s tem pa tudi vojaške tehnike, kar je Evropo lansiralo med voditelje sveta.
In medtem ko je na Kitajskem en sam cesar ustavil kitajska raziskovanja sveta, se kaj takšnega v Evropi – prav zaradi njene neenotnosti – nikoli ni posrečilo.
Zaradi neenotnosti Evrope se Evropi nikoli ni posrečilo poenotiti okoli enega samega voditelja.
Napoleona, ki je Slovencem ljub zaradi Ilirskih provinc v vsej Evropi nikoli niso marali, pa tudi Hitlerju se je njegov pohod sfižil, ko je naredil usodno napako in se ihtavo zaletel v Sovjetsko zvezo.
Poveličevanje izdajalcev naroda, ki so prisegli Hitlerju....
— Janez (@Janez84860527) October 30, 2022
Ta neenotnost na evropskem parketu bi lahko bila rešilna bilka tudi za številne druge evropske težave.
Okoli Kosova, na primer, večina evropskih voditeljev pridiga, da bi Evropska unija morala pokazati enotnost in priznati Kosovo kot državo. Pet držav EU namreč tega še zmeraj ni naredilo.
Toda kaj bi nato lahko storila Srbija?
Če bi vsa EU zahtevala priznanje Kosova kot pogoj za pogajanja ali vstop v EU bi država zelo verjetno morala suspendirati pogajanja.
Naivneži seveda mislijo, da bi priznala Kosovo – a se motijo.
Večina prebivalstva se namreč nikakor ne strinja z odcepitvijo dela ozemlja in po vsem vpitju v Evropi o tem, kako so enostranske odcepitve, na primer v Donbasu, kraja in kršitev mednarodnega prava, EU tudi nima nobene resne možnosti, da v svoje argumente prepriča povprečno razumne osebe.
A na srečo pet držav članic Evropske unije Kosova ne priznava kot države – in to omogoča tako Kosovu kot Srbiji, da se še naprej išče neka srednja pot in kompromis, ki bi enim in drugim dopustila miroljubno koeksistenco.
Ne enotnost, neenotnost je tista, ki vzdržuje mir.
Jap Rusija bo mocna again
— (@jansa_dior) November 1, 2022
Ta neenotnost bi lahko bila, v nasprotju z dušebrižniki, ki nam zapovedujejo enotnost, koristna za Evropo tudi ob soočanju z vojno v Ukrajini.
Dobro, kadar se v politiki izbere absolutno prava smer, potem je, priznajmo, enotnost res lahko koristna.
A kaj, ko politiki napačno določijo vzroke, predpišejo napačno zdravilo za družbeno bolezen in vztrajajo pri napačni terapiji?
Ni kaj, v takem primeru je neenotnost edina rešilna bitka pred skupinskim samomorom.
V primeru vojne v Ukrajini bi bila prava diagnoza ugotovitev, da so vojno skupaj zakuhale ZDA, ki želijo oslabiti Rusijo in preprečiti EU, da se skupaj z Rusijo in Kitajsko razvija hitreje.
Terapija pa bi seveda vključevala dvignjen sredinec ameriškim nameram po razpihovanju vojne v Evropi.
Ampak evropski politiki za kaj takega niso bili sposobni. Namesto prave poteze so se odločili za napačno – prilivanje olja na ogenj in zaostrovanje sankcij, ki škodijo Evropi.
Poglejmo vrstni red norosti. Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin zaradi napadov na rusko manjšino sproži vojaško operacijo v Ukrajini. EU v odgovor sproži sankcije.
Kmalu zmanjka vsega, predvsem pa plina. Tisti, ki ga še imamo pa je do 10 krat dražji od ruskega.
»Putin je kriv!« se razlega po Evropi. Toda - kako je lahko kriv Putin, če pa je EU sama uvedla prepoved uvoza ruskih energentov?
EU COMMISSION PRESIDENT URSULA “EVA BRAUN” VON DER LEYEN
— Ray J Politics (@RayJPolitics1) October 29, 2022
This woman will be the certain death of Europe economically and politically. She continues to push for the total decoupling from the Russian Federation, when the Russians are Europe’s main source of natural gas, pic.twitter.com/BM851deGHq
A na srečo se vsaj nekatere države izborijo za »izjeme«, še naprej dobivajo ruske energente in plačujejo v rubljih, medtem ko druga polovica tega noče.
In tako propada samo polovica EU, ne pa cela. Kar je vsekakor boljše, kot če bi bili enotni. Znova nas je rešila – neenotnost.
Težava je le ena – da evropski politiki ne razumejo, kaj je v ozadju vojne, ki je bila sprožena v Ukrajini in kako je tudi v svetu neenotnost tisto, kar nas lahko reši.
Halford Mackinder, britanski geograf, ki je razvil »teorijo Heartlanda« in geopolitike, ki je močno vplivala na zunanjo politiko ZDA med hladno vojno je nekoč lepo zapisal: »Kdor vlada Vzhodni Evropi, poveljuje Heartlandu; Kdor vlada Heartlandu, poveljuje Svetovnemu otoku; Kdor vlada svetovnemu otoku, poveljuje svetu.«
In točno za to v tem spopadu gre.
Rusija se razprostira v 11 časovnih pasovih in je na vrhu kar ene tretjine svetovnih naravnih virov. Naravna simbioza med Evropo in Rusijo je kot življenjsko dejstvo.
Toda za ZDA, največjo svetovno in pomorsko silo, ki nadzoruje »Rimland« oziroma obrobje »svetovnega otoka« je seveda nesprejemljivo, da bi se EU pretirano zbližala z Rusijo in Kitajsko.
It’s your sanctions that did it sir, not the “invasion”.
— Politicos Daily+ (@politicosdaily) November 1, 2022
In zato so mrzlično iskali nekaj, kar bi lahko sprožilo spor med EU na eni strani, in Rusijo ter Kitajsko na drugi.
Pri Kitajski so seveda našli Tajvan, v primeru Rusije pa je kot jabolko razdora odlično poslužila Ukrajina, ki so jo nahujskali proti Rusiji.
Z neonacisti in korupcijo prepojeni državi ni bilo težko razplamteti sovraštva do Rusov do te mere, da je Ukrajina najprej razpadla v državljanski vojni, nato pa postala bojišče, v katerem izginja.
Ukrainian Prime Minister in 2019 was a guest speaker at a NeoNazi music concert https://t.co/QJGX7I9szR
— Jean Coombes (@JeanCoombes2) October 30, 2022
Ni čudno, da kitajsko vodstvo gleda na ves proces z grozo, saj je eden od bistvenih ciljev njihove pobude »Pas in pot« omogočiti nemoteno trgovino med Kitajsko in Evropo. Ker so ruski povezovalni koridor blokirali sankcije, bo Kitajska dala prednost koridorjem prek Zahodne Azije.
Rusija medtem zaključuje svoj obrat proti vzhodu. Ogromni viri Rusije v kombinaciji s proizvodnimi zmogljivostmi Kitajske in vzhodne Azije kot celote.
ZDA so seveda naredile strateško napako, o kateri nihče ne govori na glas.
Že od starega Rima vemo, da je osnovno pravilo v zunanji politiki »deli in vladaj.«
ZDA bi morale, če želijo res vladati svetu, Kitajsko in Rusijo oddaljiti, ne pa ju povezati. Z vojno v Ukrajini zoper Rusijo pa so storili točno to.
To je njihova napaka - in naša sreča.
Za ZDA je še eno »ameriško stoletje« morda dober cilj, a razstrelitev Severnega toka 1 in Severnega toka 2 nam je pokazala, da je povezan z obubožanjem Evropejcev.
Predvsem pa niti Evropi ne bi smelo biti v interesu, da se zavzema za prevlado enega samega pola v svetovni politiki.
— AZ (@AZgeopolitics) October 30, 2022
Vendar se je skoraj vsa EU nato vpregla v to ameriško politiko in stekla proti propadu sankcij in vojne.
A tudi v tem primeru predvsem Madžarska, včasih pa tudi Avstrija, deloma Italija in še kakšna država rušijo to popolno enotnost EU.
Tu in tam zato še prevlada kanček razuma. Najbolj neumne odločitve se ne sprejmejo, popolnoma bedaste pa se sprejemajo s takšnim številom »izjem«, da na koncu ni jasno, česa je več – pravil ali izjem.
Viktor Orbán, najbolj osovražen tuji politik nekdanje slovenske opozicije in današnje oblasti slovensko vlado nesebično rešuje pred posledicami njenih lastnih neumnosti.
V primeru kot je današnji, ko vsi predsedniki slovenskih vlad v dokazovanju svoje ideološke gorečnosti s prav sveto pobožnostjo zahtevajo vedno hujše in hujše sankcije proti Rusiji, v strahu, da bi bili sicer v EU od večine označeni za heretike – se najdejo ljudje, ki si upajo reči »ne.«
To seveda ni slovenski premier, strokovnjak za energetiko, ki je prodajal elektriko poceni, da bi jo danes Slovenija kupovala drago.
In čeprav rad citira Trubarja, slovenski predsednik vlade žal ni ravnal kot Trubar, ki ga ni bilo strah javnega mnenja in obsodbe večine »kolegov«, ko je zagovarjal svoje teze, ki so bile v nasprotju s tedaj etabliranimi resnicami.
Trubar si je upal spregovoriti proti večinskemu mnenju, a Robert Golob, ki ga citira, je od tega žal zelo daleč...
Slovenski premier namreč navija za še več orožja Ukrajini, za »plinske« in »naftne kapice«, za še več sankcij, ker je to pač modno in so za to vsi.
In ker morda upa, da bo s takšnim šlihtanjem evropski eliti nekega dne postal celo evropski komisar.
A na srečo Slovenije in celotne EU nas tukaj znova rešuje tradicionalna neenotnost.
golob, fajon, sram vaju bodi! skoraj nič manjša vojna hujskača od janše, logarja.
— ciril brajer (@CiroBrajer) October 30, 2022
ampak kljub temu "skoraj" res sramotno in interesom naroda in države školdjivo čiščenje ameriških škornjev.
fuj. https://t.co/DStNi5RHVx
Na Goloba žal ne moremo računati, a tu je na srečo naš sosed Viktor Orbán.
Da, poredni Orbán, ki je pomagal janšistom vzdrževati njihov medijski imperij in je dve leti pomagal Janezu Janši na vse mogoče načine, je eden od redkih, ki je v vsesplošni blaznosti Evrope uspel ohraniti mirne živce in vazalnim evropskim politikom ter njihovim gospodarjem v Washingtonu večkrat preprečil uvedbo najbolj samomorilskih ukrepov.
Prav zaradi Orbána in podobnih politikov tudi v Nemčiji vse več ljudi počasi razume, kdo je njihov pravi sovražnik.
In to ni Rusija.
Kakorkoli obrnemo, rešuje nas neenotnost.
Morda je čas, da ji določimo kakšen praznik.
Dan neenotnosti, čudovit praznik v čast tradicionalne evropske neenotnosti, ki nam tedaj, ko nas vodijo bedaki - prinaša svobodo.
