Voliti ali ne voliti?

V tretjem dejanju Shakespearjevega Hamleta stoji tisti znameniti uvod, ki se glasi: 

"Biti ali ne biti, je vprašanje; ravna bolj žlahtno, kdor trpi, ko puščic prš proži nezaslišana usoda, ali kdor prime za orožje zoper morje tegob in vse konča?"

Voliti ali ne voliti, se sprašujemo mnogi, ki smo nad kakovostjo slovenske politike že dodobra obupali in se vedno znova prisiljujemo, da gremo volit samo zato, da opravimo svojo "državljansko dolžnost". Prvo osebo množine uporabljam zato, ker nas je takšnih obupancev že večina. Sodeč po volilni udeležbi v prvem krogu volitev predsednika republike 22. oktobra pa nas bo kmalu 60 odstotkov. Glede na trende volilne udeležbe v drugem krogu predsedniških volitev bo verjetno približno toliko volivcev v nedeljo abstiniralo volitve. Kar je sicer njihova pravica, vendar se ob naraščajoči volilni apatiji zastavlja nekaj vprašanj, ki se tičejo samega bistva demokratičnih procesov v družbi.

Izvorno vprašanje je seveda vsebinske narave. Tako intelektualno bednih, oprostite izrazu, predsedniških volitev še nismo doživeli. Pred nedeljskim finalom imamo na voljo bržkone intelektualno najbolj šibko izbiro v zgodovini predsedniških volitev. Je to potemtakem sploh še izbira? Pahor ali Šarec?! Kje je kakšna vsebinska dilema? Kaj lahko rečemo o Marjanu Šarcu, ki se je politično še najbolj izkazal kot Janez Drnovšek. Vendar v vlogi imitatorja. Je politika res samo še forma brez sleherne vsebine, kjer je lahko imitator celo boljši od izvirnika? Mar ni to takorekoč realizacija hollywoodske komedije Dave, v kateri je dvojnik (Kevin Kline) neprimerno boljši predsednik od pravega predsednika? Boljši pa ni samo zato, ker (še) ni tako pokvarjen kot je predsednik, ampak predvsem zato, ker ima nekaj, česar pravi predsednik nima: človeško dimenzijo. Čustva, če hočete. Toplino.

V dilemi med imitatorjem Šarcem in patološkim narcisom, predsednikom Pahorjem nam lahko na pomoč priskočijo lucidne misli Igorja Lukšiča, nekdanjega predsednika socialnih demokratov in dolgoletnega Pahorjevega političnega sopotnika. Takole je opredelil Boruta Pahorja: 

"Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti. Je kandidat za vse funkcije, ki so odprte ... nima drugega programa kot to, da vleče energijo ljudi nase s tem, ko je kandidat za vse možne funkcije. To je edini program, ki ga ima ..."

Ni kaj dodati. Toda hkrati se zastavlja tehtno vprašanje, v čem bi bil Ivan Serpentinšek, ta ženskomrzni, med moško ruralno populacijo izjemno priljubljeni kmetovalec izpod Kamniških Alp, boljši od aktualnega predsednika, ki s(m)o ga na ta položaj izvolili samo zato, ker je bil njegov protikandidat leta 2012 tako prekleto nadut, da je postajal že odvraten, in ker je obveljala ocena, da bo Pahor v predsedniški palači naredil še najmanj škode. Bolje, da ne odpiramo poglavja, ko je Pahor vodil vlado, ker bodo iz omare prileteli takšni okostnjaki, da se bo tresla zemlja.

Že ob misli, da bi moral v nedeljo izbirati med kandidatom, ki je kot premier skoraj pokopal to državo, in nekom, ki zabava živelj na gasilskih veselicah, me oblije takšen bes, da bi v nedeljo najraje ostal doma in bojkotiral "praznik demokracije". Toda če bolje pomislim, je to voda na mlin manjšini, ki bo potem še pet let vladala tihi, apatični večini. Zaradi tega ne bom ostal doma, ampak bom šel volit. Tudi če bi na listek napisal "dost' vas 'mamo", "banda pokvarjena" ali "na volišču je bomba", bi za demokratični proces naredil bistveno več, kot pa če bi ždel doma in tarnal nad slepo ulico, v kateri se je znašla Slovenija. Se popravljam: ni se znašla. Tja smo jo pripeljali. Vsi skupaj. Tudi tisti, ki ob volilnih nedeljah ostanete doma in bojkotirate volitve.