REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Volili ste, zmrzujte!

Ko bomo pozimi morda zmrzovali in s težavo plačevali položnice, bi bilo seveda lepo, če bi nas lahko grela vsaj misel, da trpimo zaradi vzvišenega cilja. V bistvu pa bomo propadali zato, da bi ZDA preprečile boljše odnose EU in Rusije in bodo lahko še naprej igrale vlogo velike sile.

Živimo v nenavadnih časih. Običajno velja, da zunanja politika ljudi ne zanima. Pomembneje je to, kar se dogaja tukaj in zdaj, med nami – kdo je kaj naredil ali ne, kdo je koga prevaral, okradel, kdo je predlagal kaj pametnega in kdo ne.

Morda se ne zanimate za zunanjo politiko – toda lahko ste prepričani, da se zunanja politika še kako zanima za vas.

In tako imajo notranja politika, gospodarstvo in celo šport - zmeraj prednost pred zunanjo politiko. Tudi zato so strani v dnevnikih, posvečene zunanji politiki – vsaj v Sloveniji – zmeraj nekje proti sredini ali koncu časnikov, kar ste gotovo opazili, če pripadate starejši generaciji, ki jih menda še kupuje…

Toda v nenavadnih časih, kot so sedaj, so stvari nekoliko obrnjene na glavo.

Morda se ne zanimate za zunanjo politiko – toda lahko ste prepričani, da se zunanja politika še kako zanima za vas.

Poglejmo samo okoli sebe. Če bo referendum glede uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga želi SDS po 1. septembru uspešen, bo to iz žepov davkoplačevalcev odneslo 30 milijonov evrov, štiri milijone evrov pa bomo porabili še za izvedbo referendumov pod taktirko stranke Janeza Janše.

Toda vse to je drobiž v primerjavi z milijardami in stotinami milijoni, ki jih je doslej že požrla vojna v Ukrajini, ki še kako zelo vpliva na življenje v celotni Evropski uniji in tudi v Sloveniji.

V Bukarešti sta bila leta 2008 zdajšnji nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier (tedaj zunanji minister Nemčije) in kanclerka Angela Merkel proti sprejemu Ukrajine v NATO, Slovenija pa je ta predlog ZDA - podprla.

V Sloveniji se glede te vojne obnašamo nekako tako, kakor da gre za nekakšno naravno katastrofo, na katero nismo imeli nobenega vpliva. Ampak nič ni bolj zgrešenega.

Nevarnost, da bi ta vojna res izbruhnila je bila po prepričanju mnogih pred februarjem leta 2022 morda najbolj »obetavna« na vsem svetu, pa tudi – s pomočjo mirovnega sporazuma Minsk 2 – dejansko najbolj enostavno rešljiva. Da pa je do vojne na ukrajinskih tleh sploh prišlo, so bile (so)odgovorne tudi slovenske vlade.

Te vlade so pridno kimale, ko se je NATO širil tudi na Gruzijo in Ukrajino, čeprav je Rusija ves čas jasno opozarjala, da tega ne bo trpela.

V Bukarešti sta bila leta 2008 zdajšnji nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier (tedaj zunanji minister Nemčije) in kanclerka Angela Merkel proti sprejemu Ukrajine v NATO, Slovenija pa je ta predlog ZDA - podprla.

Toda Ukrajina ni bila sprejeta že tedaj, a da bo sprejeta, je bilo režimu v Kijevu jasno obljubljeno. To je bila podlaga za napetosti in prevrat v državi leta 2014, ki ga je EU pozdravila in nato tudi za vojno leta 2022, ki se je zaradi trmoglavega vztrajanja ZDA pri tej kratkovidni politiki nadaljevala zatem.

In sedaj lahko opazujemo tragikomična preigravanja doma in v EU. Države Unije se trudijo, da bi privarčevale nekaj pri energiji tu in nekaj tam.

Tako smo v socializmu dolga leta poslušali pravljice o »stabilizaciji«, od enega državnega in partijskega plenuma do drugega, medtem ko je inflacija požirala dohodke in siromašila delavce, javne razprave pa so bile polne prerekanja o tem, kdo da več , kdo premalo in kdo preveč za nerazvite v tedanji skupni državi.

Soočeni smo z omejitvami temperature, ugašanjem javne razsvetljave in tisoč drugimi varčevalnimi ukrepi, ki bodo menda dovolj, da premagamo zunanjega sovražnika.

Zveni znano?

Seveda, tako smo v socializmu dolga leta poslušali pravljice o »stabilizaciji«, od enega državnega in partijskega plenuma do drugega, medtem ko je inflacija požirala dohodke in siromašila delavce, javne razprave pa so bile polne prerekanja o tem, kdo da več , kdo premalo in kdo preveč za nerazvite v tedanji skupni državi.

Padec BDP-ja v EU zaradi pomanjkanja ruskega plina bo znova odnesel na stotine milijard evrov. Ostalo bo posesala inflacija. Izračuni so različni, a vsi katastrofalni. V Sloveniji to pomeni stotine milijonov in verjetno celo na milijarde evrov škode.

Nekaj milijonov več ali manj za tisti zakon o dolgotrajni oskrbi, za višje odkupne cene pšenice, za primerjanje cen v slovenski košarici, ki bo bojda znižalo cene – vse to je drobiž v primerjavi z enormno škodo, ki nastaja v celotni EU zaradi ene same napačne odločitve njenih voditeljev –, da sledijo nareku Washingtona, zavrnejo dogovor z Moskvo in s tem dejansko sprožijo vojno v Ukrajini.

Ampak, paradoksalno, vsi dolgovezijo le o tem drobižu, o teh 30 milijonih, nihče pa ne vidi milijard, ki smo jih izgubili.

Vojno v soseščini danes predstavljajo kot nekakšno naravno katastrofo, na katero EU 'sploh ni imela nobenega vpliva'. Kar je seveda laž.

Vojno v soseščini danes predstavljajo kot nekakšno naravno katastrofo, na katero EU sploh ni imela nobenega vpliva. Kar je seveda laž.

Le kako smo prišli v isto situacijo, kot v socializmu? Kajti vse bolj se zdi, da se je EU spremenila v eno tako veliko, sicer malo bolj sofisticirano SFRJ, kjer se bodo posamezne EU-republike v prihajajoči zimi pulile med seboj za nekaj preostankov toplote in elektrike.

Manjka samo še to, da povsod razobesimo parole: »Živela evropska stabilizacija!«

Evropski dogovor o plinu na primer ni prav nobeno zmagoslavje »solidarnosti«, pač pa je preprost dogovor o tem, da bodo države, ki bodo pač morale, zmanjšale svojo porabo – ostale, ki bodo med izjemami, pa seveda ne. Kje je tu kakšna »solidarnost«?

»Prepričan sem, da je ljudem veliko bolje, ko celotno mesto cveti, kot pa če gre dobro samo nekaterim ljudem, celotna skupnost pa je zašla s poti. Kajti ko gre človeku dobro, njegova država pa razpada, takrat razpada tudi on, ko pa se človek muči, potem ima veliko več možnosti, če mu država napreduje. Mesto lahko vzdrži trpljenje ene osebe, ena oseba pa ne more vzdržati trpljenja celotnega mesta…« je nekoč zapisal Tukidid.

Zamenjajte besedo »mesto« z besedico »država« in pred vami je opis stanja v naši širši domovini (EU) in enako tudi v naši ožji domovini Sloveniji.

Morda vam gre še dobro, nezaposlenost je še vedno nizka, toda čeri krize so že pred nami. Morda bodo številni domovi to zimo ostali samo mlačno hladni in ne povsem mrzli, toda kako jo bodo prenesle tovarne, ki potrebujejo ogromne količine plina?

Nemčija lahko vzdrži zimo z okoli 85 odstotno polnimi rezervoarji plina, a le, če vso zimo Severni tok 1 teče z 100 odstotno zmogljivostjo. Že od sredi julija pa je na – le 20 odstotkih. Premislite o tem.

Kajti ko gre človeku dobro, njegova država pa razpada, takrat razpada tudi on, ko pa se človek muči, potem ima veliko več možnosti, če mu država napreduje.

Tudi če vam v državi še »gre dobro«, se bo to lahko hitro spremenilo, če se bo splošno stanje v državah EU bistveno poslabšalo.

Če bo vsem skupaj slabo – nikomur ne bo dobro. To je vedel že Tukidid pred skoraj 3000 leti – in danes ni nič drugače.

In zakaj?

Zaradi tepcev, nepoznavalcev temeljev mednarodnih odnosov, ki vodjo slovensko in evropsko zunanjo politiko.

Tudi družboslovna izobrazba in nekaj let v politiki ali nekih institucijah EU očitno nista dovolj, da bi povprečen evropski politik, ki je dolga desetletja zasanjano verjel le v neskončno moč integracij in prevlade ekonomske logike nad vsemi ostalimi gibali politike, doumel, kaj se pravzaprav dogaja.

Ko gre za vojno v Ukrajini ti zunanjepolitični analfabeti običajno pozabljajo na dve preprosti dejstvi – da države, še posebej pa velike sile tam, kjer gre za njihove vitalne interese, nikoli ne odstopajo in da sankcije v takšnih primerih - preprosto ne delujejo.

In ne, zunanja politika ni samo mednarodno pravo, kot se zdi, če kdo posluša slovenske politike danes.

Lepo je, da so se slovenski politiki spomnili, da je mednarodno pravo pomembno, toda ob vojnah in nezakonitih intervencijah ZDA po svetu jih ni ravno veliko brigalo, mar ne?

Če je bila edino »realpolitika« v smislu zavedanja moči velikih držav pomembna tedaj, zakaj nenadoma ni več niti najmanj pomembna danes?

Potrebno bi bilo vključiti diplomacijo in vojno končati. Ampak ne, celo slovenski politiki stavijo na orožje. Radi bi premagali Rusijo - na njenem terenu. Naivno.

Svet bi bil preprost, če bi se vse reševalo na mednarodnih sodiščih. A se ne. Kar se danes dogaja, je regulirano deloma z mednarodnim pravom – deloma pa na podlagi ravnotežja moči. In tudi pravo samo je odraz ravnotežja moči.

Če ne verjamete, si oglejte sestavo Varnostnega sveta OZN, kjer sedijo enakopravne in »enakopravnejše« države s pravico veta.

Iz tega izhaja, da je bilo potrebno najprej narediti vse, da do vojne v Ukrajini sploh ne pride.

A za to je že prepozno. Zdaj, ko vojno imamo, pa so seveda popolnoma deplasirana nerganja o agresiji in o tem, da bo več pomoči v orožju in denarju Ukrajini prineslo še kaj več, kot pa zgolj več trpljenja in uničenja Ukrajine same.

Cena za napako je sedaj - uničenje Ukrajine. In neskončno trpljenje Ukrajincev, ki so v primežu vojne.

Zunanjo politiko nam vodijo tisti, ki živijo v utvarah in nekritično sprejemajo ideologijo Združenih držav Amerike.

Tako kot so trpeli njihovi rusko govoreči sodržavljani na vzhodu Ukrajine, ki teror režima v Kijevu trpijo že več kot osem let, a nobenega ni brigalo. Še najmanj Ukrajince same.

Potrebno bi bilo vključiti diplomacijo in vojno končati. Ampak ne, celo slovenski politiki stavijo na orožje. Radi bi premagali Rusijo - na njenem terenu. Naivno.

In pri pozivih, da je potrebno vključiti diplomacijo ne gre za defetizem. Nasprotni argumenti, češ, »ali to pomeni, da bi se tudi partizani morali predati Nemcem?«, ker so bili soočeni z močnejšim sovražnikom - niso na mestu. Iz več razlogov.

Partizani predvsem niso bili (neo)nacisti, ki predstavljajo velik del oboroženih sil Ukrajine danes.

Partizani so se ob tem borili proti sovražniku, katerega izpričan cilj je bil uničenje slovenskega in vseh ostalih narodov, ki so jih imeli nacisti za podljudi.

Tam je šlo na vse ali nič – v Ukrajini pa gre za vojno, ki je rezultat porušenega ravnotežja sil in je bila povsem nepotrebna.

Ruski napad na Ukrajino ob tem niti slučajno ni mogoče enačiti z osvajalnimi vojnami nacistov, ker za rusko posebno vojaško operacijo ne tiči neka rasna ideologija, pač pa je bil ruski napad v resnici preventivni kontranapad, izzvan zaradi vztrajnega širjenja zveze NATO in interesne sfere Zahoda neposredno pred prag same Rusije. Kremelj je operacijo naposled bil prisiljen sprožiti zato, da bi se preprečil napad ukrajinskih sil na Donbas.

Kdor tega ne razume – ta seveda ne razume, kaj se danes v svetu dogaja. Ta ne razume niti dogajanja v Tajvanu in še manj to, kar nas čaka.

Besede zunanje ministrice Tanje Fajon v Kijevu, da »Slovenija ostaja prijateljica in podpornica Ukrajine in njenih prebivalcev«, ter da »obsoja rusko agresijo, ki ogroža mednarodni red, temelječ na pravilih« žal dokazuje, da nam zunanjo politiko vodijo tisti, ki živijo v utvarah in nekritično sprejemajo ideologijo Združenih držav Amerike.

Partizani so se ob tem borili proti sovražniku, katerega izpričan cilj je bil uničenje slovenskega in vseh ostalih narodov, ki so jih imeli nacisti za podljudi. Tam je šlo na vse ali nič – v Ukrajini pa gre za vojno, ki je rezultat porušenega ravnotežja sil in je bila povsem nepotrebna.

To dokazuje že floskula o mednarodnem redu, temelječem na pravilih.

Takšnega reda seveda ni.

Obstaja mednarodno pravo.

Red, ki temelji na pravilih, pa je ameriški red, pax americana, je izmislek ameriške diplomacije –, ki ga slovenska zunanja ministrica žal nekritično ponavlja, večina sveta pa zavrača.

In pri vsem tem sploh ne gre za Ukrajino. Ko bomo pozimi morda zmrzovali in s težavo plačevali položnice, bi bilo seveda lepo, če bi nas lahko grela vsaj misel, da trpimo zaradi vzvišenega cilja.

Na primer zato, da avtokrat Putin ne bo mogel razširiti svojega nedemokratičnega, temačnega carstva v vse kotičke Evrope. V to nas iz dneva v dan prepričuje celoten slovenski tisk in ob tem še Slavoj Žižek, ki je morda velik filozof, a je s svojim pozivom k nesebični podpori ukrajinskim neonacistom in ameriškim marionetam znova pokazal, da nima pojma o mednarodni politiki in da se v ključnih trenutkih zmeraj prelevi v vlogo ponižnega lakaja svetovnemu policaju.

Kaj hoče doseči svetovni policaj s posredniško vojno v Ukrajini pa je mnogim, ki jih še ni zapustila zdrava pamet prav tako jasno.

Sicer pa je to nekoč lepo povedal George Friedman, izvršni direktor STRATFOR-ja pri čikaškem svetu za zunanje zadeve in pristen strokovnjak za mednarodne zadeve.

»Prvi interes Združenih držav, zaradi katerega smo desetletja vodili vojne – prvo, drugo in hladno vojno – je bil odnos med Nemčijo in Rusijo, saj sta združeni tam edina sila, ki bi nas lahko ogrozila. In zagotoviti, da se to ne bo zgodilo.«

Če boste torej zmrzovali in težko plačevali položnice, potem pač vedite, da to ni zaradi Putina, pač pa da trpite za to, da bodo ZDA preprečile boljše odnose EU in Rusije in bodo lahko še naprej igrale vlogo velike sile.

Prvi interes Združenih držav, zaradi katerega smo desetletja vodili vojne – prvo, drugo in hladno vojno – je bil odnos med Nemčijo in Rusijo, saj sta združeni tam edina sila, ki bi nas lahko ogrozila. In zagotoviti, da se to ne bo zgodilo

Slovenski politiki pa to zavržno agendo ZDA na vse kriplje podpirajo.

In kdo jih je izbral?

Volivci!

Skratka – volili smo – zmrzujmo!

Ampak - ne še sedaj. Uživajmo v soncu (kolikor se še da) in (tisti, ki si ga lahko privoščijo) tudi morju, ki, kot je modro povedal novi predsednik vlade, lahko odlično pozdravita tudi koronavirus.

Le politikov ne moreta in ne bosta pozdravili ne sonce in ne morje.

Za to je pač treba znova na volitve…

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina@insajder.com