Upravičena tožba pred napačnim sodiščem

Evropska komisija (EK) je sporočila, da ne bo podala mnenja glede slovenske tožbe proti Hrvaški v povezavi z njenim neizvajanjem arbitražne razsodbe o meji. Premier Miro Cerar, ki opravlja tekoče posle, je zaradi te pričakovane »politične« odločive EK izrazil »razočaranje« in napovedal, da bo Slovenija tožbo na Sodišče EU vložila sama.

»Molk Evropske komisije me zelo skrbi, na ta način komisija ne izvršuje svoje dolžnosti«, saj je varuhinja pogodb, je opozoril. »To je zelo nevaren precedens za prihodnost EU,« je menil in ocenil, da je »žal politika prevladala nad pravom«.

Sporočilo premiera v odhodu je preprsto – Slovenija ima pravno prav, toda žal se je znova vmešala politika in preprečila implementacijo prava. Pa je temu res tako ?

To je seveda res – toda samo deloma. Politični interesi so bili očitni na strani vseh – tako Slovenije kot hrvaške in Evropske komisije. Toda po drugi strani se tudi v argumentih hrvaške skriva past, zaradi katere so se v Evropski komisiji raje izognili neprijetnemu opredeljevanju. Še več, napotek EK, da bo treba na nek način spor rešiti dvostransko je očitno pravilen.

V čem je torej problem? Na prvi pogled je zadeva preprosta. Slovenija trdi, da Hrvaška krši evropsko pravo, Hrvaška pa ji odgovarja, da ne, ker je iz arbitraže izstopila in zanjo ne velja. Sodišče EU bi torej, po zdravi kmečki pameti, moralo odločati najprej o tem, ali arbitražna pogodba med Slovenijo in Hrvašk sploh velja. Pa Sodišče EU v Luksemburgu o tem sploh lahko odloča? Mnenja mednarodnih pravnikov o tem so deljena.  Predvidena mednarodna pot v primeru kršitev in odstopov od pogodb, zapisana v mednarodnih konvencijah je ob tem nekoliko drugačna. Takšne primere je namreč potrebno pravilma reševati pred drugim sodiščem – Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu.

Hrvaška »prekinitev« pogodbe o Arbitražnem sporazumu namreč predstavlja »nov spor« med Slovenijo in Hrvaško in to v zvezi z interpretacijo in uporabo 60. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (VCLT). Po predvidenih postopkih te konvencije, ki zavezuje tako Slovenijo kot tudi Hrvaško, pa bi morali obe državi najprej najti »miroljubno rešitev« s pomočjo posebne komisije generalnega sekretarja mOZN, nato pa, če ne bi bilo napredka, spor – soglasno – predložiti v reševanje Meddržavnemu sodišču v Haagu. In ne sodišču EU v Luxemburgu. Vendar ne Slovenija in ne Hrvaška tega nista storili. In tako imamo namesto z jasno odločitvijo, kdo ima prav znova opraviti z političnim »napihovanjem« politikov na obeh straneh meje o tem, kdo ima dejansko prav.

Kaj sedaj čaka slovenske in najete mednarodne pravnike? Čaka jih predvsem veliko dela, da bi dokazali hrvaške kršitve »evropskega prava«. Sodišče EU bi se, na primer, lahko postavilo na stališče, da je sodba arbitražnega sodišča veljavna in da mora Hrvaška izvršiti svoje pogodbene obveznosti iz pristopne pogodbe, glede veljavnosti arbitražne razsodbe same pa bi odločilo, da naj državi kar »sami rešita ta spor« ali pa si pomagata z novo pravdo pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. V tem primeru bi vprašanje, ali je Hrvaška kršila svoje evropske obveznosti postalo manj pomembno od vprašanja, ali so te obveznosti za Hvaško – sploh nastale. In po koncu pravde v Luksemburgu bi obe državi čakala še ena pravda – v Haagu.

Za Slovenijo je slabo tudi dejstvo, da v hrvaški pogodbi EU ni nikjer zapisane obveznosti Hrvaške, da tudi uresniči razsodbo arbitražnega sodišča. Arbitražno sodišče se v pristopni pogodbi z EU res omenja na dveh mestih, (na primer v zvezi z uredbo Evropske komisije št. 2371/2002) vendar samo zaradi začasne ureditve določenih vprašanj (povezanih z mejo, npr. glede ribolovnih območij, finančnih kompenzacij, njihovega trajanja itd.) nikjer pa z jasno zavezo, da bo Hrvaška morala arbitražno odločbo spoštovati. To bo sedaj potrebno dokazovati s posrednimi dokazi, kar pa bo zelo težko. Za to »napakico« so seveda krivi predvsem slovenski diplomati in politiki, ki so  leta 2011 prehitro klonili pred evropskim, ameriškim in hrvaškim pritiskom. In ki tega seveda ne bodo nikoli priznali.

Pri tem se je potrebno zavedati, da so poti samostojnega delovanja Slovenije tudi tu omejene. Slovenija lahko brez soglasja Hrvaške sproži potopek proti Hrvaški samo pred generalnim sekretarjem OZN. Za tožbo proti Hrvaški pred Meddržavnim sodiščem v Haagu (ICJ) pa bi Slovenija in Hrvaška najprej doseči soglasje, da bi bilo potrebno spor rešiti pred tem sodiščem. Slovenija in Hrvaška namreč – za razliko od, na primer, Nemčije – ne dovoljujeta, da ju države tožijo pred ICJ zaradi njunih domnevnih kršitev mednarodnega prava kar brez njunega soglasja. In v tem pogledu so mnoge države sveta očitno bolj »pravne« kot Slovenija in Hrvaška.

In zato se bo Hrvaška lahko reševanju »arbitražnega spora« lahko še dolg čaa izogibala, Sloveniji predlagala kakšno drugo sodišče ali pa preprosto vztrajala pri ponovnih dvostranskih pogajanjih. Če Sodišče EU ne odloči v korist Slovenije bo torej Slovenija zaradi slabo izpogajanega arbitražnega sporazuma s Hrvaško v velikih težavah. In tudi če sodišče EU odloči, da Hrvaška krši evropski pravni red, lahko pride do situacije, ko sodišče o bistvenem vprašanju – ali arbitražna pogodba med državama in razsodba arbitražnega sodišča sploh veljata – sploh ne bo odločilo in bo državi glede tega napotilo na Meddržavno sodišče v Haagu!  Do rešitve spora med Hrvaško in Slovenijo je zato očitno še dolga pot. In če slovenska tožba v Luksemburgu ne bo uspešna, potem bo edina še preostala pot v vsakem primeru zahtevala ali nov dvostranski sporazum s Hrvaško ali soglasje obeh držav držav o novem sodnem postopku.