Trumpovi trockisti proti Maduru  

»Problem modernega državnega udara je čisto tehnični problem. Vstaja je stroj, pravi Trocki; potrebni so tehniki, da bi jo zagnali in samo tehniki jo lahko ustavijo. Zagon tega stroja ni odvisen od splošnih pogojev v državi, od ugodnih okoliščin, kakršna bi lahko bila zrela revolucionarna kriza…

Za vstajo niso potrebne množice, pač pa skupina ljudi, pripravljenih na vse, izvežbanih za vstajniško taktiko, treniranih za to, da hitro in ostro napadajo centre tehnične organizacije države… Radek je na seji Kominterne leta 1923 predlagal, da se v vsaki državi Evrope organizira poseben odred za osvajanje države. Z njegovega zornega kota bi se tisoč dobro izvežbanih ljudi lahko dokopalo do oblasti v vsaki državi Evrope…«

Omenjene besede seveda niso iz kakšnega sodobnega priročnika za izvajanje »oranžnih revolucij.« Toda »Tehnika državnega udara«, knjiga Curzia Malaparteja, napisana leta 1931, povsem natančno opisuje tudi to, kar se danes dogaja v Venezueli. In še marsikje.

Zanimivo je, da so se receptov, zapisanih v Malapartejevem priročniku v letih po izidu te knjige v enaki meri posluževali tako komunisti, kot tudi - nekomunisti. In to kljub temu, da naj bi bile zahodne države Evrope in ZDA nekakšna »zibelka demokracije« in po prevladujočem liberalno-demokratskem modelu mednarodne utrditve »demokracije« seveda ne bi smele napadati in uničevati - drugih demokracij.

Toda tam, kjer so demokracije tako ali drugače na poti neki veliki, pa čeprav demokratični sili – očitno ni prostora za milost. Avtorski prispevek ameriške Cie in drugih služb, ki so prevrate po vsem svetu izvajale za račun »edine supersile«, je še kako dobro viden.

Okoli 56 takšnih in drugačnih intervencij so ZDA izvedle od leta 1900 naprej samo v Latinski Ameriki. In še več po vsem svetu. In ne samo proti »avtokratom«, kot se v ZDA radi branijo. Mosadek v Iranu in Allende v Čilu sta bila demokratično izbrana, vendar hkrati trn v peti ZDA, zato so jih ameriške tajne službe zrušile z oblasti.  

Na enak način bi ZDA sedaj rade »uredile« tudi razmere v Venezueli. Priznavanje s strani ZDA opozicijskega voditelja, ki se sploh ni udeležil predsedniških volitev za »predsednika«, priznavanje njegovih »veleposlaništev«, predaja državnih sredstev v roke temu izbrancu - to je v bistvu enako državnemu udaru. Gre za zunanjepolitično intervencijo, ki ni nič manj nevarna od vojaške.   

Vemo pa tudi, kako so ZDA na podoben način obračunale z Irakom, Libijo, Sirijo, kakšne odnose imajo s Savdsko Arabijo in zakaj je njihova tarča Iran – vse države z veliko nafte in plina.  

Seveda, da je obubožana Venezuela na robu državljanske vojne, je v precejšnji, morda celo v največji meri kriva sama sedanja »socialistična« oblast na čelu z Nicolasom Madurom, ki je na izročilu Huga Chaveza z vrsto spornih potez državo pripeljala v slepo ulico. Toda v trenutku, ko majhno državo ogroža agresivna velesila, je največja nevarnost prav napad agresorja – ne pa vprašanje povsem pravilne ali »deloma nepravilne« izvedbe že davno minulih volitev.

Maduro je na teh volitvah vendarle prejel 6,2 milijona glasov, njegova najbližja tekmeca – eden z desne in en neodvisni kandidat – pa po 1,9 milijona oziroma milijon glasov. Opozicija je takrat volitve bojkotirala, čeprav jih je najprej zahtevala, opazovalce OZN pa je odgnala – sedaj je jasno, zakaj.

ZDA so opozicijskim kandidatom, ki bi kandidirali na volitvah že tedaj grozile s sankcijami in vplivale na njihovo odločitev o bojkotu, čeprav je opozicija v dogovoru z Madurom najprej celo pristala na datum volitev.

Članice EU pa sedaj priznavajo za predsednika neznanega možakarja, ki na predsedniških volitvah sploh ni niti kandidiral! Kakšen absurd!      

Zato, kot v Guardianu opozarja Gabriel Hetland, profesor za latinskoameriške in karibske sociološke študije na univerzi Albany, je napadati Madura zelo »lahko«. Vendar je potrebno hkrati priznati, da venezuelska kriza »ni samo krivda Madura.«

»Tudi ameriška vlada in opozicija nosita del odgovornosti. ZDA so priznale, da bi njihove sankcije lahko škodovale Venezuelcem… Le malo dvomov je v to, da so sankcije poslabšale humanitarno krizo. Ostrejše sankcije, uvedene sredi leta 2017, so zelo onemogočile sposobnost Venezuele, da odplačuje svoj dolg, zaradi tega pa se je zelo zmanjšala proizvodnja nafte v Venezueli. To pa je zmanjšalo javna sredstva, ki so na voljo vse bolj obupanemu prebivalstvu. Daleč od tega, da bi šlo za naključen stranski učinek, vse kaže, da je bila to namerna ameriška politika: da Venezuelce spravijo v takšno stanje obupa, da bi se obrnili proti Maduru. Nehumanost takšne politike je jasna,« opozarja ameriški profesor. Zato so trditve, da je za vse kriv zgolj Maduro – neresnične in neutemeljene.

In na podoben način je tudi venezuelska opozicija, ki se ji trenutno klanjajo predstavniki EU, zaradi uporabe zelo nasilnih metod med protesti (uporaba molotovk, orožja, izvajanje ubojev) prav tako kriva za zaostritev krize.

Bo EU na enak način podprla tudi francoske »rumene telovnike«? Morda je tudi med njimi kakšen primeren novi »predsednik Francije«, kdo ve? Tudi Macron se marsikomu zdi enako nesposoben kot Maduro.

Ali res kdo misli, da se takega francoskega »opozicijskega predsednika z ulice« ne bi dalo najti? Morda je čas, da ga priznata Rusija in Kitajska in mu na podlagi svojega branja francoske ustave izročita finančna sredstva francoskih podjetij na njunem ozemlju?

Kam bi nas lahko pripeljal takšen banditizem, ki se ga gresta ZDA in EU?

Ameriška intervencija v Venezueli se – za naivneže – seveda znova prodaja kot »osvobajanje«, kot »boj proti komunizmu« in »prinašanje demokracije.« Toda ZDA, ki so bile v zadnjem stoletju na vsaka tri leta dve leti v vojni s kakšno od držav sveta, s to svojo politiko niso naredile sveta bolj svobodnega, pač pa mizernejšega.

Med ameriškimi demokrati in republikanci pri uporabi sile ni veliko razlike.»Če moramo uporabiti silo, potem jo bomo zato, ker smo Amerika. Mi smo nepogrešljivi narod. Stojimo visoko. Mi vidimo dalje v prihodnost,« je leta 1998 dejala ameriška zunanja ministrica.  

Dve desetletji po teh besedah, polnih napuha, je dober del sveta, od Libije pa do Iraka v razvalinah, valovi beguncev pa prihajajo v Evropo. Clinton, Bush, Obama in Trump – tu med njimi ni bilo razlik.

In slovenski politiki seveda niso nič boljši. Celo takšni, ki še danes sedijo v Državnem zboru in še kje, so leta 2003 ploskali in navijali ob nezakonitem napadu ZDA in »koalicije voljnih« na Irak, potem pa so se otepali beguncev, neposredno posledico njihove kratkovidne politike. Danes po isti poti proti prepadu, iz katerega ga pozdravljajo Rupel z od vojn pijano druščino kratkovidnih slovenskih »intervencionistov« (Kacin & consortes) veselo stopa – Cerar mlajši.  

In mediji? Napovedovalka na RTV SLO je pravkar mirno izustila, da Trump razmišlja, da bi »napotil« vojsko v Venezuelo, ker je to ena od »opcij.« To pove vse.

Napotil? Halo?

Povejte, spoštovani RTV SLO-jevci, ki vam vsak mesec nakazujem 12,75 evra - ali je morda tudi gospod Hitler zgolj »napotil« nemško vojsko v Poljsko, Sovjetsko zvezo, Avstrijo, Jugoslavijo in še pol Evrope? Kakšen orwelovski besednjak nam uvajate v javni govor, s čem perete možgane slovenski javnosti - in za čigav račun? A sedaj že »normalizirate« in »sterilizirate« vojno? Znova? Ali vas plačuje isti gospodar, kot opozicijo v Venezueli?

To se vam verjetno zdi nepomembno. Seveda, saj ste že pred dolgim časom izgubili občutek za pravičnost, moralo in etiko, o mednarodnem pravu pa veste toliko kot »naš« zunanji minister. Torej nič.

Če že blondinka, ki je včeraj z bobna prebrala to kolosalno bedarijo, nima pojma (ali napovedovalke nimajo vsaj srednje šole?), bi lahko vsaj kakšen vaš očitno nesposobni urednik vedel, da se temu, kar je izustila - reče vojna. In agresija.

Točno tako, kot vi redno mitologizirate in označujete tisti »konflikt nizke intenzivnosti« (to je strokovno pravilen, nemitološki izraz), ki se je leta 1991 zgodil v Sloveniji.

Kjer vojaki JLA sploh niso prišli iz druge države, v primeru »napotitve v Venezuelo« pa ameriški, kolumbijski in brazilski - seveda bi.

In takšen napad bi seveda bil zločin proti miru. Zaradi česar so nekateri po drugi svetovni vojni že viseli ali bili obsojeni, skupaj z novinarji, mnogi pa, na žalost, nikoli niso in najbrž ne bodo. In bodo lahko s svojih bobnov še naprej brali neumnosti.   

Bodo vsaj naši politiki morda enkrat spoznali, da je načelo nevmešavanja v notranje zadeve pomemben temelj tega sveta, ali pa bomo na krilih »humanitarnih intervencij« podprli še en »demokratičen prevrat«, še en izdelek ameriškega »prevratniškega stroja«, tokrat v Venezueli?

To ob intelektualnih »kolosih« a la Miro Cerar, ki jih imamo v vladi, seveda sploh ni tako zelo neverjetno. Ampak, lepo vas prosim, ne nas znova s tv-zaslonov posiljevati z otročarijami in teorijami o »osvobajanju« in »prinašanju luči demokracije« v z nafto bogato Venezuelo. Ker to je res intelektualen poden.

Glede na amatersko izvedbo zadnjega (od mnogih) poskusa prevrata v Venezueli bi lahko namreč še bolj utemeljeno trdili, da ne gre za prav nobeno »osvobajanje Venezuelcev«, pač pa za projekt ameriških trockistov in njihove EU-Kominterne, ki se ji v tem in podobnih primerih prav fučka za demokracijo.

Gre jim samo za prevrat, za nafto, za vpliv in moč. Za njihovo »revolucijo« in okupacijo. In za podrejanje svojih hlapcev.

In so zato tudi evropski vazali po nalogu svojega ameriškega gospodarja še enkrat pognali svoj intervencionistični, prevratniški stroj – tokrat v z nezakonitimi ameriškimi sankcijami izmučeni Venezueli.