REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ta čudoviti dan ali "znane neznanke" o arbitraži

To bi se vsekakor dalo preprečiti. Dovolj bi bilo le to, da bi v sporazum v nekoliko bolj zaviti formi zapisali, da bo Slovenija svojo blokado hrvaškega pristopa v EU umaknila z dnem uveljavitve arbitražnega sporazuma.

V Sloveniji in Hrvaški politična temperatura pred razglasitvijo sodbe Arbitražnega sodišča o meji že narašča. Ljudje so prepričani, da je marsikaj v zraku in da se lahko zgodi nekaj usodnega. V resnici pa bi bilo še najbolj usodno lahko prepričanje Hrvaške, da mora po sodbi nujno pokazati, da "de facto" nadzoruje Piranski zaliv do sredinske črte in da se požvižga na sodbo. V tem primeru bomo pred Piranom kmalu lahko videli tudi precej večje policijske in morda celo vojaške ladje. Kako se bo odzvala Slovenija pa ni povsem jasno. Če človek posluša Karla Erjavca, ki govori o "uveljavitvi" arbitražnega sporazuma, se zdi, kakor da bi imel za seboj celo šesto floto in ne samo nekaj pomilovanja vrednih čolničkov. In to bo morda največja kratkoročna napaka vlade, ki bo znova udarila po ribičih.

Vse ostale dileme pa lahko razdelimo v tri kategorije. Če parafraziramo nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda, potem o meji s Hrvaško "obstajajo znane znanke",  torej stvari, "za katere vemo, da jih vemo", hkrati pa obstajajo tudi, "znane neznanke", stvari, ki jih ne vemo in povsem na koncu tudi "neznane neznanke", torej zadeve, "za katere sploh ne vemo, da jih ne vemo." Edine prave neznanke so seveda zadnje - "neznane neznanke."

Glede stvari, ki jih že vemo, smo lahko skoraj prepričani, da bo Slovenija 29. junija z arbitražo vendarle dobila dostop oziroma "stik z mednarodnimi vodami" in večji del Piranskega zaliva. Iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je to naloga, ki jo je sodišče od obeh držav dobilo v tretjem členu arbitražnega sporazuma ob svoji ustanovitvi. Drugič pa zato, ker tudi sodniki niso neumni. Če bi prekršili to svojo nalogo, bi se ob Hrvaški, ki arbitraže že zdaj ne priznava, tudi Slovenija lahko odrekla razsodbi in odkorakala od arbitražne razsodbe, arbitri pa bi v svetovni areni zablesteli kot največji sodniški "luzerji" v zadnjih stoletjih. Ob tem pa bi se verjetno lahko obrisali pod nosom še za lepe honorarje, ki jih v tem trenutku, jasno, plačuje še samo Slovenija.

Prav tako vemo, da se bo Hrvaška še naprej kot pijanec plota oklepala svoje neutemeljene lajne, da je "arbitraža mrtva." Trenutno jo širi nova hrvaška zunanja ministrica. Toda istočasno vemo, da Hrvaška, ki je Sloveniji s pogodbo že priznala določitev dostopa (junction) do mednarodnih voda, zaradi mednarodnih pravil (pacta sunt servanda) tega nikoli več ne bo mogla zanikati. Od tako pomembnih, "radiciranih" pogodb, kot so tiste o meji, namreč ne morete preprosto odstopiti s trditvijo, da je druga stran naredila neko "napako".

O tem, kdo ima prav, ali je napaka res bila ali ne in ali sta Jernej Sekolec in agentka Simona Drenik res naredila zelo veliko škodo nepristranskosti arbitražnega sodišča ali ne, pa lahko po potrebi presoja kakšno drugo sodišče. O tem vsekakor nima pravice enostransko odločati Hrvaška, ki se je v zadnjih desetletjih, da ne bo pomote, pokazala kot najbolj verolomna od vseh slovenskih sosed. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prekršila ali odpovedala celo vrsto komaj podpisanih pogodb s Slovenijo. Da bo od arbitražne pogodbe, s katero je dobila dostop do EU v zameno do slovenskega dostopa do mednarodnih voda odstopila že ob prvi priliki, bi lahko naši naivni politiki pričakovali že pred leti.

In tako lahko pridemo do konca, do nekaj resnih "znanih neznank", stvari, ki jih še ne vemo. Ne vemo na primer, kako konkretno bo določena meja. Toda tudi tu "ni panike" - mednarodna sodišča zmeraj poskušajo meje zarisati tako, da kar v največji meri ne delijo ljudi. In tudi če meja ne bo določena povsem tako, kot bi si želeli, ker bo potrebno "popravke" z ene strani meje kompenzirati s popravki na drugi strani meje - se v naslednjih letih ne bo spremenilo čisto nič. Slovenija namreč zagotovo ne bo dala niti centimetra "hrvaškega" ozemlja, ki ga bomo od 29. junija naprej verjetno nadzorovali, če Hrvaška Sloveniji ne bo izročila slovenskega, ki bo Sloveniji pripadlo z razsodbo. Edina konkretna posledica arbitraže bo, da bomo ob sporu o meji dobili še dvostranski ali celo mednaroden spor o zakonitosti arbitražne razsodbe.

Zato se lahko upravičeno  vprašamo - kako za vraga, smo sploh prišli v tako neumen položaj? V položaj, ko bomo po četrt stoletja končno dobili razsodbo, ki pa nam ne bo prinesla miru na južni meji, pač pa nove spore?

Ali se tega res ni dalo preprečiti?

Da, to bi se vsekakor dalo preprečiti. Namesto da je naš tedanji predsednik vlade Borut Pahor pred ogledalom v vladni palači vadil, kako bo ob podpisu arbitražnega sporazuma v Stockholmu Jadranki Kosor lahko dahnil "kako čudovit dan", bi bilo dovolj le to, da bi v sporazum v nekoliko bolj zaviti formi zapisal, da bo Slovenija svojo blokado hrvaškega pristopa v EU umaknila z dnem uveljavitve arbitražnega sporazuma. Tako kot EU zahteva tudi od ostalih držav z nerešenimi mejnimi problemi. In tako Hrvaška ne bi imela razloga, da arbitražni sporazum podpiše s figo v žepu. Odgovornost za to, da Slovenija tega ni dosegla, nosita tudi nekdanji zunanji minister Samuel Žbogar in poznejši Karel Erjavec.

Robert Keohane in Joseph Nye sta nekoč lepo pojasnila "asimetrično medsebojno odvisnost", v kateri je tisti, ki bolj nujno potrebuje dogovor, v slabšem pogajalskem položaju. V tem položaju je bila Hrvaška leta 2009 in 2010. Če bi Slovenija to tedaj bolje izkoristila, bi nas čakalo sedem let ne prav dobrih odnosov s Hrvaško, toda problem bi bil ta četrtek vendarle rešen.

Tako pa so si naši kratkovidni in naivni politiki kupili osem let "poceni" miru, sedaj pa imamo problem, ki je na videz "rešen" z arbitražo, ki je Hrvaška ne priznava, na grbi pa imamo še en nov spor, ki se bo vlekel še leta in desetletja. Priložnost, ki je bila Sloveniji dana leta 2009 so naši politiki očitno zapravili, čeprav bodo v četrtek svojo zapravljivost znova razglašali kot velikansko pridobitev za celotno državo.

Ta četrtek bo torej res na zelo nenavaden način "čudovit dan". Bravo, gospod predsednik.

Zanima nas tudi vaše mnenje - Kontaktiraj avtorja

igor.mekina123123@insajder.com