REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Zgodovinar Emmanuel Todd: »Začela se je tretja svetovna vojna, trajala bo pet let, rezultat bo propad enih ali drugih!«

Zgodovinar Emmanuel Todd: »Začela se je tretja svetovna vojna, trajala bo pet let, rezultat bo propad enih ali drugih!«Kam vodijo naslednji streli? Vir: Zajem zaslona, Twitter

Francoski Le Figaro je objavil intervju z znanim antropologom in zgodovinarjem Emmanuelom Toddom.

Intervju je na družbenih omrežjih deloma prevedel Arnaud Bertrand, opazili pa so ga tudi na nekaterih spletnih straneh, ki bolj poglobljeno spremljajo dogajanje v svetovni politiki, na primer tukaj in tukaj.

Emmanuel Todd je že lani objavil knjigo, ki ima v naslovu trditev, da se je začela tretja svetovna vojna.

S to tezo strinjajo mnogi – od papeža Frančiška do visokih predstavnikov nekdanje ameriške administracije, kot je na primer Fiona Hill.

Todd pravi, da je 'očitno, da je konflikt, ki se je začel kot omejena teritorialna vojna in se je stopnjeval v globalno ekonomsko konfrontacijo med celotnim Zahodom na eni strani ter Rusijo in Kitajsko na drugi strani, postal svetovna vojna' in da je glede na trenutne gospodarske in demografske dejavnike pričakovati, da se bo konflikt končal v petih letih.

Todd je znan tudi po tem, da je pravilno napovedal decentralizacijo in razpad Sovjetske zveze, veliko predno se je res zgodila.

Zgodovinar opominja, da je »očitno, da je konflikt, ki se je začel kot omejena teritorialna vojna in se je stopnjeval v globalno ekonomsko konfrontacijo med celotnim Zahodom na eni strani ter Rusijo in Kitajsko na drugi strani, postal svetovna vojna.«

Prepričan je, da je predsednik Ruske federacije »Vladimir Putin že zgodaj naredil veliko napako, ker na predvečer vojne Ukrajine ni videl kot novonastale demokracije, temveč kot družbo v propadanju in 'propadlo državo' v nastajanju. [...] Mislim, da je bila stava Kremlja, da se bo ta propadajoča družba sesula ob prvem šoku. Toda odkrili smo, da se je zgodilo ravno nasprotno, videli smo, da družba v razpadu, če se napaja z zunanjimi finančnimi in vojaškimi viri, lahko v vojni najde novo vrsto ravnotežja in celo novo obzorje, upanje.«

Todd pravi, da se strinja z analizo konflikta, ki jo je podal John Mearsheimer, znani ameriški profesor in utemeljitelj »ofenzivnega realizma«: »Mearsheimer nam pravi, da je bila Ukrajina, katere vojsko so Natovi vojaki (ameriški, britanski in poljski) šolali vsaj od leta 2014 de facto članica Nata in da so Rusi napovedali, da ne bodo nikoli tolerirali Ukrajine v Natu. Z njihovega vidika so Rusi torej v vojni, ki je obrambna in preventivna. Mearsheimer je dodal, da se nimamo razloga veseliti morebitnih težav Rusov, ker je to za njih eksistencialno vprašanje in težje kot bo za njih, močneje bodo udarili nazaj. Zdi se, da analiza drži.«

Ob tem pa Mearsheimerja tudi kritizira: »Mearsheimer kot dober Američan precenjuje svojo državo. Meni, da če je za Ruse vojna v Ukrajini eksistencialna, je za Američane v bistvu le še ena 'igra' moči med drugimi. Po Vietnamu, Iraku in Afganistanu, kaj je hudega še en debakel več? Osnovni aksiom ameriške geopolitike je: 'Lahko počnemo, kar hočemo, ker smo v zavetju, daleč stran, med dvema oceanoma, nikoli se nam ne bo nič zgodilo.' Nič naj ne bi bilo eksistencialno nevarnega za Ameriko.«

To je po Toddu nezadostna analiza, zaradi katere Joe Biden danes brezglavo nadaljuje v napačno smer.

»Amerika je krhka. Odpor ruskega gospodarstva potiska ameriški imperialni sistem proti prepadu. Nihče ni pričakoval, da bo rusko gospodarstvo zdržalo 'gospodarsko moč' Nata. Verjamem, da sami Rusi tega niso predvideli,« ocenjuje Todd.

ZDA so zdaj dvakrat bolj naseljene kot Rusija (2,2-krat v študentskih starostnih skupinah). Toda v ZDA jih le 7 odstotkov študira inženirstvo, v Rusiji pa 25 odstotkov, kar pomeni, da z 2,2-krat manj študirajočih, Rusija izšola 30 odstotkov več inženirjev letno.

Če bi se rusko gospodarstvo v nedogled upiralo sankcijam in uspelo izčrpati evropsko gospodarstvo, medtem ko bi samo obstalo ob podpori Kitajske, potem bi propadel ameriški monetarni in finančni nadzor sveta, s tem pa tudi možnost, da ZDA financirajo svoj ogromen trgovinski primanjkljaj iz nič.

Ta vojna je torej postala eksistencialna za ZDA.

Nič bolj kot Rusija se ne morejo umakniti iz konflikta, ne morejo ga zapustiti.

»Zato smo zdaj v neskončni vojni, v konfrontaciji, katere rezultat mora biti propad enega ali drugega,« ocenjuje Todd.

Toddova kritika sicer na tem mestu nekoliko zgreši – glede Ukrajine je Mearsheimer ocenjeval, da je Ukrajina usodnega pomena za Rusijo in zelo malo pomembna za ZDA v preteklosti, ob vedno večjem angažiranju ZDA v vojni pa je ocenjeval, da ni jasno, kako se lahko katera koli stran enostavno umakne iz konflikta, ki je prav zato postal veliko hujši.

Zato med pogledi Todda in Mearsheimerja dejansko obstaja veliko stičnih točk.

Tudi Todd je trdno prepričan, da so ZDA v zatonu, vendar vidi to kot slabo novico za avtonomijo vazalnih držav: »Pravkar sem prebral knjigo S. Jaishankarja, indijskega ministra za zunanje zadeve (The India Way), objavljeno tik pred vojno, ki vidi ameriško šibkost, ki ve, da spopad med Kitajsko in ZDA ne bo imel zmagovalca, ampak bo dal prostor državi, kot je Indija, in mnogim drugim.

Dodajam: vendar ne Evropejcem!

Povsod vidimo oslabitev ZDA, ne pa v Evropi in na Japonskem, ker je eden od učinkov umika imperialnega sistema, da Združene države krepijo svojo oblast nad svojimi prvotnimi protektorati.«

»Ko se ameriški sistem krči, vse bolj obremenjuje lokalne elite protektoratov (in sem vključujem vso Evropo).

Prvi, ki bodo izgubil vso nacionalno avtonomijo, bodo (oz. že so) Angleži in Avstralci. Internet je v anglosferi ustvaril tako intenzivno interakcijo ljudi z ZDA, da so njene akademske, medijske in umetniške elite tako rekoč priključene k njim. Na evropski celini smo nekoliko zaščiteni z našimi narodnimi jeziki, vendar je propad naše avtonomije precejšen in hiter.

Spomnimo se iraške vojne, ko so imeli Chirac, Schröder in Putin skupne protivojne tiskovne konference,« opozarja Todd, saj je jasno, da je kaj podobnega danes – nekaj nemogočega.

Ukrajinski vojak
Ukrajinski vojak. Se mu bodo kmalu pridružili tudi slovenski? Vir: Zajem zaslona, Twitter

Poudarja tudi pomen znanja in izobrazbe: »ZDA so zdaj dvakrat bolj naseljene kot Rusija (2,2-krat v študentskih starostnih skupinah).

Toda v ZDA jih le 7 odstotkov študira inženirstvo, v Rusiji pa 25 odstotkov, kar pomeni, da z 2,2-krat manj študirajočih, Rusija izšola 30 odstotkov več inženirjev letno.

ZDA zapolnjujejo vrzel s tujimi študenti, vendar so to predvsem Indijci, še več pa Kitajci, to pa ni varno in se že zmanjšuje. To je dilema ameriškega gospodarstva: S konkurenco iz Kitajske se lahko sooči samo z uvozom kvalificirane kitajske delovne sile.«

O ideoloških in kulturnih vidikih vojne meni podobno: »Ko vidimo, da ruska Duma sprejema še bolj represivno zakonodajo o 'LGBT propagandi', se počutimo večvredne.

To lahko čutim kot navaden Zahodnjak. Toda z geopolitičnega vidika je to, če mislimo v smislu moči, pogosto napaka.

Na 75 odstotkov planeta je bila sorodstvena organizacija patrilinearna in čutiti je mogoče močno razumevanje ruskega odnosa. Za kolektivni NeZahod Rusija potrjuje pomirjujoč moralni konservativizem.«

Človek se lahko vpraša, kako lahko ta neznaten BDP prenese in še naprej proizvaja rakete? Razlog je v tem, da je BDP izmišljena mera proizvodnje.

Nadaljuje: »ZSSR je imela določeno obliko mehke moči, [toda] komunizem je v bistvu zgrozil ves muslimanski svet s svojim ateizmom in ni navdihnil nič posebnega v Indiji, razen Zahodne Bengalije in Kerale. Vendar pa danes Rusija, ki se je ponovno postavila kot arhetip velike sile, ne le antikolonialistične, ampak tudi patrilinearne in konzervativne sile tradicionalnih navad, lahko zapeljuje še veliko dlje.

Na primer, očitno je, da je Putinova Rusija, potem ko je postala moralno konservativna, postala naklonjena Savdijcem, ki imajo zagotovo težave z ameriškimi razpravami o dostopu transspolnih žensk do stranišč.«

Todd kritizira tudi naivnost zahodnih medijev.

In ta kritika velja seveda v celoti tudi za večino slovenskih.

»Zahodni mediji so tragično smešni, kar naprej govorijo, 'Rusija je izolirana, Rusija je izolirana'. Ko pa pogledamo glasovanja v OZN, vidimo, da 75 odstotkov sveta ne sledi Zahodu, kar se potem zdi zelo malo.

Z antropološkim branjem tega [ločnice med Zahodom in ostalimi] ugotovimo, da imajo države na Zahodu pogosto jedrno družinsko strukturo z dvostranskimi sorodstvenimi sistemi, se pravi, kjer sta moško in žensko sorodstvo enakovredna v definiciji družbenega statusa otroka.

Znotraj preostalih, z glavnino afro-evro-azijske množice, najdemo skupnostne in patrilinearne družinske organizacije. Vidimo torej, da je ta konflikt, ki ga naši mediji opisujejo kot konflikt političnih vrednot, na globlji ravni konflikt antropoloških vrednot. Prav ta nezavedni vidik razkola in ta globina delata soočenje nevarno,« opozarja Todd.

Novinar časnika Le Figaro, Alexandre Devecchio, je Todda nato izzval z vprašanjem: »Mnogi opazovalci poudarjajo, da ima Rusija BDP Španije. Ali ne precenjujete gospodarske moči in odpornosti Rusije?«

Rusija ima torej resnično sposobnost prilagajanja.

Todd je v odgovoru kritiziral preveliko zanašanje na BDP kot metriko in ga označil za »izmišljeno merilo proizvodnje«, ki zakriva resnične produktivne sile v gospodarstvu: »Vojna postane preizkus politične ekonomije, je veliko razodetje.

BDP Rusije in Belorusije predstavlja 3,3 odstotka zahodnega BDP-ja (ZDA, Anglosfera, Evropa, Japonska, Južna Koreja), torej - praktično nič. Človek se lahko vpraša, kako lahko ta neznaten BDP prenese in še naprej proizvaja rakete?

Razlog je v tem, da je BDP izmišljena mera proizvodnje. Če ameriškemu BDP-ju odvzamemo polovico njegovih previsoko zaračunanih izdatkov za zdravstvo, potem 'bogastvo', ki ga proizvedejo dejavnosti ameriških odvetnikov, pa dobiček od najbolj napolnjenih zaporov na svetu, potem k temu dodamo še celotno gospodarstvo slabo definiranih storitev, vključno s 'proizvodnjo' 15 do 20 tisoč ameriških ekonomistov s povprečno plačo 120.000 dolarjev, potem se zavemo, da je pomemben del tega BDP-ja - le vodna para

»Vojna nas vrača v realno ekonomijo, omogoča nam razumeti, kaj je resnično bogastvo narodov, kakšne so zmožnosti za proizvodnjo in s tem zmožnosti za vojno,« opozarja Todd.

Ob tem Todd poudarja, da je Rusija pokazala »resnično sposobnost prilagajanja.«

Ruski tank
Ruski tank. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Dejstvo, da je Rusija med ukrajinskim konfliktom in ob bremenu zahodnih sankcij pokazala »resnično sposobnost prilagajanja,« Todd pripisuje »zelo veliki vlogi države« v ruskem gospodarstvu v nasprotju z ameriškim neoliberalnim ekonomskim modelom.

»Če se vrnemo k materialnim spremenljivkam, poglejmo rusko gospodarstvo. Leta 2014 smo uvedli prve pomembnejše sankcije proti Rusiji, potem pa je ta povečala svojo proizvodnjo pšenice, ki je šla s 40 na 90 milijonov ton v letu 2020.

Medtem je zahvaljujoč neoliberalizmu ameriška proizvodnja pšenice med letoma 1980 in 2020 padla iz 80 milijonov na 40 milijonov tonnavaja Todd.

»Rusija ima torej resnično sposobnost prilagajanja. Ko se hočemo norčevati iz centraliziranih gospodarstev, poudarjamo njihovo togost, in ko poveličujemo kapitalizem, hvalimo njegovo prožnost.

To je bil namen umika vojakov iz Hersona, ki je sledil umiku iz Harkova in Kijeva. Mi štejemo kvadratne kilometre, ki jih zasedajo Ukrajinci, medtem ko Rusi čakajo na zlom evropskih gospodarstev. Mi smo njihova prva frontna linija.

Rusko gospodarstvo je sicer sprejelo pravila delovanja trga (Putin jih je želel ohraniti celo s pravo obsedenostjo), vendar z zelo veliko vlogo države, svojo fleksibilnost pa črpa tudi iz usposabljanja inženirjev, ki omogočajo industrijske in vojaške prilagoditve,« dodaja zgodovinar.

Todd ocenjuje, da je realnost taka, da se je »tretja svetovna vojna že začela« in da je glede na trenutne gospodarske in demografske dejavnike pričakovati, da se bo konflikt končal v petih letih.

Meni, da evropske države tako ali drugače z dobavo orožja Ukrajini »sodelujejo pri ubijanju Rusov«, čeprav se same ne ogrožajo.

»Evropejci smo usmerjeni predvsem v gospodarstvo. Pravo vpletenost v vojno čutimo skozi inflacijo in pomanjkanje različnih dobrin,« je poudaril zgodovinar.

Rusija, pravi, sodeluje v gospodarski vojni z Zahodom, delno obnavlja vojaško gospodarstvo, a hkrati dela vse, da poskrbi za svoje ljudi.

»To je bil namen umika vojakov iz Hersona, ki je sledil umiku iz Harkova in Kijeva. Mi štejemo kvadratne kilometre, ki jih zasedajo Ukrajinci, medtem ko Rusi čakajo na zlom evropskih gospodarstev. Mi smo njihova prva frontna linija,« je kritično sklenil analizo ukrajinskega konflikta Emmanuel Todd.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek