Zakaj ZDA in EU (skupaj s Slovenijo) izgubljajo vojno v Ukrajini: zahodne zablode o »vojni izčrpavanja«

Medtem ko slovenski politiki (enako kot večina evropskih) vztrajno in ritutualno ponavljajo zaklinjanja o tem, kako bo EU pomagala Ukrajini v njenem boju proti Rusiji dokler bo treba, najboljši poznavalci vojn opozarjajo, da je ta vojna za zahod že izgubljena.

K temu sklepu se nagiba tudi analiza Alexa Vershinina iz britanskega kraljevskega inštituta za obrambne in varnostne študije (The Royal United Services Institute for Defence and Security Studies – RUSI)

Če namreč Zahod resno misli glede možnosti spopada velikih sil, mora temeljito preučiti svojo sposobnost vodenja dolgotrajne vojne in zasledovati strategijo, osredotočeno na izčrpavanje in ne na manevriranje, opozarja strokovnjak.

Izčrpavajoče vojne namreč zahtevajo lastno 'vojno umetnost' in se vodijo s pristopom, ki je »osredotočen na sile, za razliko od manevrskih vojn, ki so 'osredotočene na teren'.«

Temeljijo na »ogromni industrijski zmogljivosti, ki omogoča nadomestitev izgub, geografski globini, ki absorbira niz porazov, in tehnoloških razmerah, ki preprečujejo hitro premikanje po terenu.«

V izčrpavajočih vojnah vojaške operacije »oblikuje sposobnost države, da nadomesti izgube in ustvari nove formacije, ne pa taktični in operativni manevri.«

Najverjetneje bo zmagala tista stran, ki sprejme izčrpavajočo naravo vojne in se osredotoči na uničenje sovražnih sil, namesto na pridobivanje terena.

lekcije.jpg

A za takšno vojno zahodne države – niso sposobne.

»Zahod ni pripravljen na takšno vojno. Za večino zahodnih strokovnjakov je strategija izčrpavanja kontraintuitivna. Zgodovinsko gledano je Zahod raje imel kratke spopade poklicnih vojsk po sistemu 'zmagovalec vzame vse'. Nedavne vojne igre, kot je vojna CSIS nad Tajvanom, so zajemale le en mesec bojev. Možnost, da bi se vojna nadaljevala, nikoli ni bila predmet razprave. To je odraz običajnega zahodnega odnosa. Vojne izčrpavanja se obravnavajo kot izjeme, nekaj, čemur se je treba za vsako ceno izogniti, in so na splošno plod nesposobnosti vodij.

Na žalost bodo vojne med skoraj enakimi silami verjetno izčrpavajoče, zahvaljujoč velikemu naboru virov, ki so na voljo za nadomestitev začetnih izgub. Izčrpavajoča narava boja, vključno z erozijo profesionalizma zaradi žrtev, izenači bojišče ne glede na to, katera vojska je začela z bolje usposobljenimi silami. Ker se konflikti vlečejo, v vojni zmagujejo gospodarstva, ne vojske.

Države, ki to dojamejo in se borijo v takšni vojni s strategijo izčrpavanja sovražnikovih virov, hkrati pa ohranijo svoje, bodo bolj verjetno zmagale. Najhitreje izgubiš vojno izčrpavanja tako, da se osredotočiš na manevre in porabiš dragocene vire za kratkoročne teritorialne cilje.

Spoznanje, da imajo vojne izčrpavanja svojo lastno umetnost, je bistvenega pomena za zmago v njih, ne da bi utrpeli hromeče izgube,« ocenjuje Vershinin.

V izčrpavajočih se vojnah namreč zmagujejo gospodarstva, ki omogočajo množično mobilizacijo vojske prek svojih industrijskih sektorjev.

Vojske se med takim spopadom hitro širijo in zahtevajo ogromne količine oklepnih vozil, brezpilotnih letal, elektronskih izdelkov in druge bojne opreme.

Ker je vrhunsko orožje zelo zapleteno za izdelavo in porabi ogromno virov, je za zmago nujna mešanica sil in orožja visokega in nizkega razreda.

Vrhunsko orožje ima izjemne zmogljivosti, vendar ga je težko izdelati, zlasti kadar je potrebno oborožiti hitro mobilizirano vojsko, ki je izpostavljena visoki stopnji izčrpavanja.

Na primer, med drugo svetovno vojno so bili nemški tanki vrhunski tanki, vendar so Sovjeti z uporabo približno enakih proizvodnih virov izdelali osem T-34  za vsak nemški tank.

Razlika v zmogljivosti ni upravičila številčne razlike v proizvodnji. Vrhunsko orožje zahteva tudi vrhunske enote.

Te potrebujejo precej časa za usposabljanje – časa, ki ni na voljo v vojni z visokimi stopnjami izčrpavanja.

ukro_vojna_naslovna.jpg

Lažje in hitreje je proizvesti veliko število poceni orožja in streliva, zlasti če so njihove podkomponente zamenljive s civilnim blagom, kar zagotavlja množično količino brez širjenja proizvodnih linij.

Novi naborniki prav tako hitreje absorbirajo preprostejše orožje, kar omogoča hitro ustvarjanje novih formacij ali rekonstitucijo obstoječih.

Med vojno so globalne dobavne verige motene in podkomponent ni več mogoče zavarovati. K tej težavi je dodano pomanjkanje kvalificirane delovne sile z izkušnjami v določeni panogi.

Te spretnosti se pridobivajo skozi desetletja in ko je industrija ukinjena, potrebuje desetletja, da se ponovno zgradi.

Medagencijsko poročilo ameriške vlade iz leta 2018 o industrijski zmogljivosti ZDA je poudarilo te težave.

Odločilna sta tudi doktrina ter strukture poveljevanja in nadzora.

»Obstajata dva glavna modela; Nato (večina zahodnih vojsk) in stari sovjetski model, večina držav pa ima nekaj vmes. Natove vojske so visoko profesionalne, podpira jih močan podčastniški zbor (podčastnik) z obsežno vojaško izobrazbo in izkušnjami v miru. Gradijo na tej strokovnosti za svojo vojaško doktrino ( temelje, taktike in tehnike ), da poudarijo individualno pobudo in prenesejo veliko manevrskega prostora na nižje častnike in podčastnike. Natove formacije uživajo izjemno agilnost in prilagodljivost za izkoriščanje priložnosti na dinamičnem bojišču.

V atricijski vojni ima ta metoda slabo stran. Častniki in podčastniki, ki so potrebni za izvajanje te doktrine, zahtevajo obsežno usposabljanje in predvsem izkušnje. Podčastnik ameriške vojske se usposablja dolga leta.

Vodja enote ima za sabo običajno vsaj tri leta službovanja, vodnik voda pa vsaj sedem let. V vojni izčrpavanja, za katero so značilne velike izgube, preprosto ni časa za zamenjavo izgubljenih podčastnikov ali njihovo ustvarjanje za nove enote. Ideja, da bi lahko civilisti prejeli trimesečne tečaje usposabljanja, oznake narednikov in bi nato lahko pričakovali, da bodo delovali na enak način kot sedemletni veteran, je recept za katastrofo. Samo čas lahko ustvari voditelje, ki so sposobni izvajati Natovo doktrino, in čas je ena od stvari, ki je ogromne zahteve izčrpavajoče vojne ne dajejo,« opozarja Vershinin.

Vendar pa se je očitno, da se je ukrajinska vojska pred spopadom z Rusijo zanesla na napačen – zahodni model oblikovanja vojske.

vojna.jpg

Sovjetska zveza je zgradila svojo vojsko za obsežen spopad z Natom. Namenjen je bil hitremu širjenju s vpoklicom velikih rezerv.

Vsak moški v Sovjetski zvezi je opravil dve leti osnovnega usposabljanja takoj po srednji šoli.

Stalna menjava vpoklicanega osebja je onemogočala ustanovitev podčastniškega zbora v zahodnem slogu, vendar je ustvarila ogromen nabor delno usposobljenih rezerv, ki so bili na voljo v času vojne.

Odsotnost zanesljivih podčastnikov je ustvarila model poveljevanja, osredotočen na častnike, ki je manj prožen od Natovega, a bolj prilagodljiv širjenju velikega obsega, ki ga zahteva izčrpavajoče vojskovanje.

Ko vojna napreduje, bodo enote na prvi liniji pridobivale izkušnje in verjetno se bo pojavil izboljšan podčastniški korpus, ki bo sovjetskemu modelu dal večjo prožnost.

Do leta 1943 je Rdeča armada razvila močan podčastniški korpus, ki je po drugi svetovni vojni izginil, ko so bile bojne formacije demobilizirane.

Ključna razlika med modeloma je, da Natova doktrina ne more delovati brez visoko učinkovitih podčastnikov. Sovjetsko doktrino so okrepili izkušeni podčastniki, vendar jih niso potrebovali.

Najučinkovitejši model je mešanica obeh, v katerem država vzdržuje srednje veliko poklicno vojsko, skupaj z množico nabornikov, ki so na voljo za mobilizacijo.

To vodi neposredno do visoke/nizke mešanice.

Profesionalne predvojne sile tvorijo vrh te vojske in postanejo gasilske brigade – premikajo se od sektorja do sektorja v bitki, da stabilizirajo razmere in izvajajo odločilne napade.

Nižje formacije držijo linijo in počasi pridobivajo izkušnje ter povečujejo svojo kakovost, dokler ne pridobijo zmogljivosti za izvajanje ofenzivnih operacij.

Zmaga je dosežena z ustvarjanjem najkakovostnejših formacij nižjega razreda, opisuje pot do zmage analitik.

»Oblikovanje novih enot v vojake, sposobne za boj, namesto v civilne mafije poteka z usposabljanjem in bojnimi izkušnjami. Nova sestava naj bi se usposabljala najmanj šest mesecev in le, če jo sestavljajo rezervisti s predhodnim individualnim usposabljanjem. Usposabljanje nabornikov traja dlje.

Te enote bi morale imeti tudi poklicne vojake in podčastnike, pripeljane iz predvojne vojske, da bi dodale profesionalnost. Ko je začetno usposabljanje končano, jih je treba dati v boj samo v sekundarnih sektorjih.

Nobena enota ne sme pasti pod 70 % popolnjenosti. Zgodnji umik formacij omogoča širjenje izkušenj med novimi zamenjavami, medtem ko veterani prenašajo svoje veščine. V nasprotnem primeru se izgubijo dragocene izkušnje, kar povzroči, da se postopek začne znova… Priporočljivo je razpustiti več predvojnih (višjih) formacij, da bi poklicne vojake razpršili med novoustanovljene nižje formacije, da bi dvignili začetno kakovost,« opozarja Vershinin.

Na tej točki je potreben komentar. Očitno je namreč, da je prav te nasvete je seveda ukrajinska vojska v tej vojni že prekršila, ruska pa se jih je držala.

O tem govorijo številna poročila s fronte, ki smo jih že objavili.

Mnoge ukrajinske enote so bile namreč uničene do popolnosti ali pa so imele tako velike izgube, da je od prvotne sestave ostal v formaciji le majhen del enote.

Prenos izkušenj se je zato izgubil.

vojna.jpg

Avtor analize pa opozarja tudi na pomen prave izbire operacij v vojni.

Tudi vojaške operacije v atricijskem konfliktu se zelo razlikujejo od tistih v manevrski vojni.

»Namesto odločilne bitke, ki se doseže s hitrim manevrom, se izčrpavajoča vojna osredotoča na uničenje sovražnih sil in njihovo sposobnost regeneracije bojne moči, hkrati pa ohranja lastno. V tem kontekstu uspešna strategija sprejema, da bo vojna trajala vsaj dve leti in bo razdeljena na dve različni fazi.

Prva faza sega od začetka sovražnosti do točke, ko je mobilizirana zadostna bojna moč, ki omogoča odločno ukrepanje. Videla bo malo pozicijskih premikov na tleh, s poudarkom na ugodni izmenjavi izgub in krepitvi bojne moči v zaledju. Prevladujoča oblika boja so ogenj in ne manevri, dopolnjena z obsežnimi utrdbami in kamuflažo. Mirnodobna vojska začne vojno in izvaja zadrževalne akcije, s čimer zagotovi čas za mobilizacijo virov in urjenje nove vojske,« pojasnjuje razliko med obema vrstama vojne zahodni strokovnjak.

Druga faza se lahko začne, ko ena stran izpolni naslednje pogoje.

Ti pogoji so:

-Na novo mobilizirane sile so zaključile svoje usposabljanje in pridobile dovolj izkušenj, da postanejo bojno učinkovite formacije, ki so sposobne hitro povezovati vsa svoja sredstva na koheziven način.

-Sovražnikova strateška rezerva je izčrpana, zaradi česar ne more okrepiti ogroženega sektorja.

-Dosežena je ognjena in izvidniška premoč, kar napadalcu omogoča učinkovito množično streljanje na ključni sektor, medtem ko sovražniku onemogoči isto.

-Sovražnikov industrijski sektor je degradiran do te mere, da ne more nadomestiti izgub na bojišču. V primeru boja proti koaliciji držav je treba izčrpati ali vsaj obračunati tudi njihove industrijske vire.

Šele po izpolnitvi teh meril se lahko začnejo ofenzivne operacije.

Začeti jih je treba na široki fronti in poskušati premagati sovražnika na več točkah s plitkimi napadi.

Namen je ostati znotraj večplastnega mehurčka svojih zaščitnih sistemov, hkrati pa raztezati izčrpane sovražnikove rezerve, dokler se fronta ne zruši.

Šele takrat naj se ofenziva razširi proti ciljem globlje v sovražnikovem zaledju.

Izogibati se je treba koncentraciji sil na enem glavnem sektorju, saj to nakazuje lokacijo ofenzive in daje sovražniku priložnost, da osredotoči svoje rezerve proti tej ključni točki.

»Brusilovska ofenziva leta 1916 , ki je povzročila zlom avstro-ogrske vojske, je dober primer uspešne izčrpovalne ofenzive na taktični in operativni ravni. Z napadi na široki fronti je ruska vojska preprečila Avstro-Ogrski koncentracijo svojih rezerv, kar je povzročilo kolaps na celi fronti. Na strateški ravni pa je 'ofenziva Brusilov' primer neuspeha. Ruske sile niso pritisnile na celotno sovražno koalicijo, osredotočile so se samo na Avstro-Ogrsko in zanemarile nemško zmogljivost.

Rusi so porabili ključna sredstva, ki jih niso mogli nadomestiti, ne da bi premagali najmočnejšo članico koalicije. Če ponovno poudarimo ključno točko, bo ofenziva uspela šele, ko bodo izpolnjena ključna merila. Poskus zgodnejšega začetka ofenzive bo povzročil izgube brez kakršnih koli strateških pridobitev, kar bo šlo neposredno na roko sovražniku,« opozarja Vershinin.

vojna.jpg

In zdi se, da s tem kritizira tudi nedavno neuspešno ukrajinsko protiofenzivo…

V nadaljevanju podrobno opisuje značilnosti sodobnega bojišča in samo na primeru napada 30-tih vojakov pokaže, kako kompleksno je postalo bojevanje in katere vse enote in sredstva takšen napad zahteva.  

Nato se znova osredotoči na stanje, v katerem se sedaj nahaja očitno nahaja fronta v Ukrajini, kjer Rusija izvaja »plitve napade« po vsej frontni črti.

»Obstaja kaskadni učinek, pri katerem kriza v enem sektorju prisili branilce, da preusmerijo rezerve iz drugega sektorja, samo da tam ustvarijo krizo. Ko se sile začnejo umikati in zapuščati pripravljene utrdbe, morala strmoglavi, z očitnim vprašanjem: 'Če ne moremo zadržati  velike trdnjave, kako lahko obdržimo te nove jarke?' Umik se nato spremeni v pobeg. Šele takrat naj se ofenziva razširi proti ciljem globlje v sovražnikovem zaledju. Primer je zavezniška ofenziva leta 1918 . Zavezniki so napadali na široki fronti, Nemci pa niso imeli dovolj sredstev za obrambo celotne linije. Ko se je nemška vojska začela umikati, se je izkazalo, da je umik nemogoče ustaviti.«

Toda strategija izčrpavanja, osredotočena na obrambo, je za večino zahodnih vojaških častnikov nerazumljiva.

»Zahodna vojaška misel vidi ofenzivo kot edino sredstvo za dosego odločilnega strateškega cilja prisiliti sovražnika, da pod neugodnimi pogoji sede za pogajalsko mizo.

Strateška potrpežljivost, potrebna za določitev pogojev za ofenzivo, je v nasprotju z njihovimi bojnimi izkušnjami, pridobljenimi v čezmorskih protiuporniških operacijah,« opozarja analitik na ključno pomanjkljivost zahodnjaške vojaške doktrine.

V sklepu svoje analize še enkrat poudari, da se vodenje izčrpavajočih vojn močno razlikuje od manevrskih vojn.

Trajajo namreč dlje in na koncu preizkusijo industrijsko zmogljivost države.

vojna_v_ukrajini.jpg

Zmago zagotavlja skrbno načrtovanje, razvoj industrijske baze in razvoj mobilizacijske infrastrukture v času miru ter še bolj skrbno ravnanje z viri v času vojne.

Tudi zato so danes ruske bojne operacije »plitke« in se osredotočajo »na uničenje sovražnikovih virov, ne pa na pridobivanje terena.«

Propaganda se v Rusiji uporablja za podporo vojaških operacij in ne obratno, kot v primeru Ukrajine, ki z napadi vojakov na obmejna mesta (Belgorod), z napadi na cilje globoko v Rusiji in teroriziranjem ruskih civilistov (o čemer vse z velikim pompom pišejo slovenski medji, kakor da bi bilo to v resnici odločilno - a ni!) dosegajo kratkotrajne »propagandne« zmage, ki pa nimajo nobenega učinka na potek vojne!

»Na žalost so mnogi na Zahodu zelo površno ocenjujejo, da bodo prihodnji konflikti kratki in odločilni. To ne drži ravno zaradi zgoraj opisanih razlogov. Celo srednje svetovne sile imajo tako geografijo kot prebivalstvo in industrijske vire, potrebne za vodenje izčrpavajoče vojne.

Misel, da bi se katera koli večja sila umaknila v primeru začetnega vojaškega poraza, je v najboljšem primeru le pobožna želja. Nasprotne elite bi vsak konflikt med velikimi silami obravnavale kot eksistencialni in bi ga zasledovale z vsemi sredstvi, ki so na voljo državi.

Nastala vojna bo postala izčrpavajoča in bo dala prednost državi, ki ima gospodarstvo, doktrino in vojaško strukturo, ki je bolj primerna za to obliko spopada,« opozarja Vershinin.

Vse to so zahodni vojaški analitiki očitno spoznali veliko prepozno.

In prav zato zahod izgublja vojno v Ukrajini ter - prevlado v svetu.

In tudi Slovenija je, žal, zaradi kratkovidne koalicije in parlamentarne opozicije še vedno del te skupine držav, namesto da bi politiki pravočasno ugotovili, da je res že skrajni čas za - odklop.