Zakaj se tujci pridružujejo terorističnim skupinam v Siriji?

Konec letošnjega julija je urad OZN za boj proti terorizmu objavil poročilo, v katerem so se dotaknili fenomena tujih terorističnih borcev v sirskem konfliktu.

Novi urad – boljši boj?

Konec junija, natančneje 21. junija, je generalni sekretar OZN Antonio Guterres odprl prostore novoustanovljenega urada OZN za boj proti terorizmu (United Nations Office of Counter-Terrorism), katerega primerna naloga je povezati različna prizadevanja v boju proti terorizmu, ki so do sedaj potekala v več kot 30 različnih agencijah OZN.

Novi urad vodi dolgoletni ruski diplomat Vladimir Voronkov. Voronkov je leta 1989 zaključil študij na Univerzi Lomonosova v Moskvi in se takoj zaposlil v takrat še sovjetski diplomaciji. Pozneje je bil med drugim tudi: vodja oddelka ruskega zunanjega ministrstva za sodelovanje z Evropsko unijo (2008-11), namestnik ruskega veleposlanika pri Organizaciji za varnost in sodelovanje, medtem ko je trenutno še ruski veleposlanik pri sedežu OZN na Dunaju.

Raziskava med teroristi

Uradniki ZN so tako med avgustom 2015 in novembrom 2016 opravili intervjuje s 43 posamezniki, kateri so odšli v Sirijo (33) ali so bili zaustavljeni/prijeti na poti tja (10). Medtem ko sta bila dva terorista sirskega rodu (a nista bila prijeta v Siriji), so drugi ustrezali definiciji tujih terorističnih borcev; slednji so bili člani dvanajstih različnih narodov.

Ugotovili so, da ne obstaja enoten profil teh borcev, a so vseeno prišli do nekaterih skupnih značilnostih za večino prostovoljnih teroristov. Večina je tako mlajših moških brez napredne izobrazbe, ki v življenju v zahodnih družbah niso imeli prave priložnosti, so bili ekonomsko šibki, brez prave izobrazbe in posledično s slabo možnostjo zaposlitve.

Dalje je večina živela v velikih, oz. večjih, družinah v urbanem okolju, pri čemer so bili izolirani od večinskega družbenega, gospodarskega in političnega okolja. Nekatere družine so imele pokazatelje internih sporov in stresa.

Ekonomski, ne verski razlogi

Razlogi, zakaj so se odločili za odhod v Siriji, so bili različni: največ jih je povedalo, da so se v Sirijo odpravili zaradi ekonomskih razlogov, v povezavi s političnimi in družbenimi faktorji (vključno s pritiski od drugih somišljenikov). Udeležba zaradi verskih razlogov je bila minimalna. Večji poudarek so »borci« dali nerazrešenim konfliktom med posameznimi družbenimi skupinami, pri čemer so hoteli pomagati pripadnikom (lastne) skupine, za katero so smatrali, da je viktimizirana s strani drugih družbenih skupin (v tem primeru suniti v Siriji). Občutek pripadnostjo s to skupino (bratstvo) je bilo povezano tudi z občutkom verske zapovedi.

Dalje so ugotovili, da je bila pri odločitvi za odhod v Siriji ključna vloga pripadnikov njihove ožje družbene mreže v njihovih domovinah. V sklopu prijateljev in znancev po različnih mošejah, zaporih, šolah, univerzah, sosedskah in delovnih mestih so se tako našli ekstremisti, ki so jih spodbudili za odhod na bojišče.

V poročilu so zapisali, da je najtežje odkriti osebne razloge, zakaj se različni člani iste skupnosti odločijo za različne poti v življenju: večina ostane zvesta domovini, medtem ko drugi želijo delovati v terorističnih skupinah. Večina od 43 vprašanih ljudi je odgovorila, da niso nameravali oditi v Sirijo z namenom postati terorist, a so bili posledično izpostavljeni psihološkim pritiskom in (verski) propagandi.

Ponovno manjvredni

Zanimivo je dejstvo, da se ob odhodu v Sirijo večina ljudi ni nameravala vrniti v domovino, ampak po izkustvu življenja tam se je večina premislila in vrnila nazaj. K temu jih je primarno vodilo razočaranje nad delovanjem teroristične skupine, kateri so se pridružili ali pa so bili razočarani z gostoljubnostjo Sircev oz. pripadnikov teroristične skupine. Slednje so namreč ob prihodu naredile dodatno selekcijo, pri čemer so bolj sposobne odbrali za vojaško službo, preostanku pa dali možnost, da se vrnejo, pridružijo drugi skupini ali da postanejo manj vredni v družbi, kateri so se pridružili.

Posledično so ugotovili, da je bila pri odločitvi za odhod v Sirijo pomembna vloga družbene skupine oz. omrežja, kateri so pripadali, medtem ko je odločitev za vrnitev domov bila čisto osebne narave.