Zakaj je zavračanje beguncev v državah »Nove Evrope« licemerno

Predvsem v državah Višegrajske skupine se vse bolj krepi politika popolnega zavračanja beguncev in iskalcev azila. Madžarski predsednik vlade Viktor Orban je tako nedavno zahteval celo nekakšno »novo Evropsko komisijo«, saj sedanja naj ne bi bila sposobna rešiti tega problema z migranti in naj bi bila že celo »nepomembna.«

Po njegovih oceni, so zadnji poskusi Evropske komisije enaki »zadnjim trzajem žabjih krakov, tako kot v bioloških eksperimentih, ki smo jih imeli v šoli, ki nimajo več nobenega pomena …potrebujemo nov pristop,« je na lokalnem radiju dejal Viktor Orban, katerega stranka FIDESZ na Madžarskem vlada z dvotretjinsko večino. Te komentarje pa je podal takoj zatem, ko je Evropska komisija vložila tožbo zoper Madžarsko na Sodišču EU v Luksemburgu. Predvsem zaradi nove zakonodaje, t. i. »zakona, Soros«, ki celo kriminalizira ravnanje tistih, ki na Madžarskem pomagajo iskalcem azila. 

viktor-orban2.jpg

Vse to se dogaja v trenutku, ko se situacija zaradi beguncev poslabšuje, kljub temu, da jih v Evropo prihaja manj kot lani. Med poskusom prečkanja Sredozemskega morja v Evropo je po zadnjih podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) v prvih sedmih mesecih letos umrlo več kot 1500 beguncev in migrantov, od tega 850 junija in julija. Številka je alarmantna, saj je letos število migrantov, ki prečkajo morje, v primerjavi z minulimi leti manjše. Po podatkih UNHCR je v prvih sedmih mesecih Sredozemsko morje prečkalo okoli 60.000 beguncev in migrantov, kar je pol manj kot v enakem obdobju lani.

Španija je trenutno glavna destinacija migrantov, kamor je letos do 1. avgusta prišlo 23.500 ljudi. Sledi Italija z 18.500 ljudmi ter Grčija s 16.000. Največ, 13,5 odstotka, je Sircev, ki bežijo pred vojno v svoji državi.

Migracije, kot smo jim priča sedaj, pa seveda niso le humanitaren in družbeni problem, temveč gre za resen ekonomski in socialni problem. Vendar je ta problem povezan tudi s številnim primeri zahodnih intervencij na Bližnjem vzhodu, ki so jih podpirale tudi članice Višegrajske skupine. Med njimi je seveda tudi Madžarska. Pa tudi Slovenija.

Te intervencije so učinkovito pomagale uničiti številne države, predvsem Irak, Sirijo, Libijo in Afganistan. Njihova posledica so begunci, ki pa jih tisti, ki so podpirali nasilje in nezakonite vojne, sedaj ne želijo videti na tleh svojih držav. Gre seveda za tipičen primer »dvojne morale«, ko tisti, ki je odgovoren za nasilje, ne želi sprejeti posledic svojih dejanj.

napad-na-irak.jpg

Ustanovna listina OZN določa, da se morajo vse države vzdržati vsake grožnje ali uporabe sile proti nedotakljivosti ozemlja in politični neodvisnosti katerekoli druge države in vsega, kar ne bi bilo skladno s cilji ZN. Taka grožnja ali uporaba sile je kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN in ne sme biti nikoli uporabljena kot sredstvo za reševanje mednarodnih sporov. Napadalna vojna je zločin proti miru. V skladu s cilji in načeli ZN so se države dolžne vzdržati tudi propagande za napadalne vojne. Enako so dolžne vzdržati se povračilnih dejanj, vključno z uporabo sile. Nobena mednarodna obveznost ne sme biti v nasprotju s temi obveznostmi držav.

Vendar pa so Slovenija in številne druge države, tudi članice Višegrajske skupine, ki se sedaj najbolj otepajo beguncev, že leta 2003 podpisale Vilniuško izjavo, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom ponavljala zavezo iste skupine držav, podane na vrhu zveze NATO v Pragi 8. novembra 2002.

V njej države podpisnice izjavljajo, da »podpirajo cilj mednarodne skupnosti po popolni razorožitvi Iraka, kot določa Resolucija VS OZN 1441« in zagotavljajo, da so te države »v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz te resolucije« pripravljene »prispevati k mednarodni koaliciji za izpolnitev njenih določb in razorožitve Iraka.« Nato je 30. januarja 2003 sledilo »pismo osmih« držav (Češke, Danske, Madžarske, Italije, Poljske, Portugalske, Španije in Združenega kraljestva), ki so neresnično obtoževale Irak, da poseduje »orožje za množično uničevanje«.

bagdad_bombni_napad.jpg

Nato je šestega februarja sledilo še eno pismo oziroma Vilniuška izjava, ki jo je podpisala tudi Slovenija. Šlo je za še »bolj jasno podporo stališčem ZDA s strani Vilniuške skupine" (V-10), ki so jo sestavljale Estonija, Latvija, Litva, Slovaška, Slovenija, Hrvaška, Albanija, Makedonija, Romunija in tedanja članica VS OZN – Bolgarija. Tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld se je takoj zatem hvalil, kako gre za odlično in pametno potezo »Nove Evrope«, kritiziral pa jo je francoski predsednik Jacquec Chirac.

Kot je maja letos zapisal Eurobserver, so vse te zgoraj navedene države izrazile svoje zaupanje v resničnost (lažnivih in popolnoma neresničnih) navedb ameriškega zunanjega ministra Collina Powela ter »podpisale pismo s podporo ameriški vojaški intervenciji v Iraku.« Iste države so s tem izrazile tudi pripravljenost, da sodelujejo »v mednarodni koaliciji za razorožitev Iraka.«

Šlo je za vojaško grožnjo, namenjeno Iraku, ki se je nato res spremenila v nezakonit napad na Irak. Za nezakonito vojno so neposredno krive ZDA in zaveznice, ki so intervenirale, posredno pa seveda tudi države, kot so Slovenija in druge, ki so intervencijo javno in s svojo diplomacijo - vztrajno podpirale.

V skladu z veljavnim mednarodnim pravom ima namreč pravico do takšne oblike opozorila ali grožnje le Varnostni Svet OZN, ne pa po lastni izbiri katerakoli skupina držav ali regionalna organizacija. Ker Ustanovna listina OZN jasno prepoveduje ne samo pravico do vojne (jus ad bellum) pač pa kot prepovedan mednarodni delikt označuje tudi vsako »grožnjo o uporabi sile«, je pomenil pristanek slovenskega zunanjega ministra v tistem času jasno kršitev Ustanovne listine OZN in s tem tudi mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.

letalonosilka.jpg

Omenjena grožnja je poleg omenjenih načel Listine OZN kršila tudi dolgo vrsto drugih mednarodnih dokumentov in načel, predvsem načelo neintervencije, pravico narodov do samoodločbe in načelo suverene enakosti držav. Dejstvo, da je pristanek na takšno besedilo dal le zunanji minister Slovenije brez pristanka vlade ali ratifikacije parlamenta Slovenije ne odvezuje mednarodnopravnih obveznosti.

V skladu z določili mednarodnega prava namreč »država odgovarja za vsako svoje dejanje ali opustitev, ki je nasprotna njenim mednarodnim obveznostim, ne glede na to, kateri od državnih organov je to povzročil – ustavotvorni, zakonodajni, sodni ali organ vlade.« Enako pa velja tudi za članice Višegrajske skupine, ki je bila del skupine »V-10«.

rupel_jansa.jpg

S pristankom na trditev, da »režim Sadama Huseina« predstavlja “nedvoumno in navzočo nevarnost” (clear and present danger) ter da to zahteva »enoten odgovor skupnosti demokracij,« je tedanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel storil dve resni in nedopustni dejanji. S tem je, prvič, pristal na očitno laž in oceno, ki ni ustrezala dejanskemu stanju (celo še devet dni po tej izjavi je niso potrdili niti inšpektorji OZN) hkrati s tem pa je podprl tudi intervencijo proti Iraku, ki je bila dejansko – nezakonita vojaška agresija. Z ogromnimi, katastrofalnimi posledicami. Ki jih zares občutimo šele danes.

Temu je nato sledila popolna destabilizacija Bližnjega vzhoda – vojna v Siriji in Libiji, intervencija Savdske Arabije v Jemnu ter Turčije, Rusije, zahodnih sil in Irana v Siriji in tako naprej. Prav iz teh držav in Afganistana, kjer intervencija traja že od leta 2001, pa v Evropo prihaja največ beguncev.

Tudi o tem, kako so na to gledali tedanji slovenski politiki – ni nobenega dvoma. Predvsem desne stranke, ki danes najbolj krčevito zavračajo begunce, so ognjevito podpirale ameriško in evropsko uničevanje držav na Bližnjem vzhodu. Tako je na primer sedmega aprila leta 2003 Bernard Nežmah v Mladini ugotovil, da bi na oblast lahko prišla Janez Janša in Andrej Bajuk, »ki pa sta še bolj naklonjena Američanom in njihovemu napadu na Irak.«

libija_sirta.jpg

Zgrešeno politiko so zagovarjali tudi predstavniki pozneje propadle LDS. »In zato jaz mislim, da moramo to mednarodno politiko vendarle razumeti zelo preprosto. Imamo palico in imamo korenček. Irak se lahko odloči. Če je za korenček, se lahko razoroži sam, če ne, jih bo dobil po riti, kot se temu reče,« se je repenčil Jelko Kacin, ko je grozil Sadamu Huseinu.

Njegova stranka je doživela poraz, toda zase je Kacin dobro poskrbel – danes kot predstavnik Slovenije uraduje v Bruslju, na sedežu zveze NATO, ki v Afganistanu in še kje že nekaj desetletij, brez vidnega uspeha, »po riti« tolče Afganistance in druge. Begunci pa medtem prihajajo tudi v Slovenijo. Kjer jih vračamo v Afganistan in trdimo, da je to »varna država.« Slovenski politiki so torej radi "tepli po riti" (pa še to s tujim orožjem in večinoma civiliste), ne vidijo pa radi beguncev, ki prihajajo (tudi) v Slovenijo, ker je to "tepežkanje" uničilo njihove domove. Res absurdno.

In prav tako ni mogoče pozabiti, da je tedaj, ko so v parlamentu sprožili interpelacijo zoper Dimitrija Rupla tudi Janez Janša dejal, da »SDS ne bo podpisala interpelacije zoper zunanjega ministra« da ne bi škodovali poskusu, da se »vzpostavi enotna politika pred zgodovinskim odločanjem Slovencev o EU in Natu.« Neutemeljena podpora nezakonitemu napadu na Irak tako v slovenskem parlamentu zaradi Janševe zaščite Rupla ni bila niti politično obsojena.

Očitno je Slovenija svojo »načelno« zunanjo politiko v tistih usodnih letih »prodala« zaradi lažjega vstopa v NATO leta 2004. »S slovenskim obrambnim ministrom sva govorila na konferenci v Münchnu in bil je zlasti ponosen na pristop Slovenije. Večkrat sem govoril tudi z veleposlanikom v ZDA, ki je poudaril velik pomen vilniuške skupine za ameriški senat in Belo hišo. Neposredni rezultat je zanesljiva ratifikacija Natove pristopne pogodbe v ameriškem senatu, v znak naše hvaležnosti,« je dejal Bruce Jackson, predsednik »ameriškega odbora za osvoboditev Iraka« in avtor vilniuške izjave o neposrednih koristih, ki jih je nato imela Slovenija zaradi »modre politične odločitve«, da podpre nezakonito in krivično vojno ter okupacijo Iraka. nekoč okupirana Slovenija se je tako postavila na stran novih okupatorjev. Tudi po zaslugi Kacina in podobnih večnih politikov.

jelko_kacin_fotosta.jpg

Slovenski politiki so se pozneje sicer trudili, da bi zmanjšali pomen vilniuške izjave, vendar so se nato ameriški senatorji odločili, da bodo kongresu predlagali posebno resolucijo, v kateri bodo pohvalili »modro in trezno« odločitev »Nove Evrope.« Če bi bila izjava resnično tako nepomembna, potem se nanjo ne bi sklicevale ZDA, njeni senatorji in voditelji.

Zato je zavračanje beguncev ne samo v Sloveniji, pač pa tudi na Madžarskem, v Poljski, Češki, Slovaški, Italiji, Hrvaški, Bolgariji in drugih državah, v katere danes najbolj pogosto prihajajo begunci zelo licemerne. Danes tudi zato žanjemo sadove »modrosti« in »treznosti« oziroma oblastnega pijanstva in vazalstva Rupla, Janše, Kacina in še mnogih drugih, ki so pri ameriškem uničevanju Bližnjega vzhoda zelo radi »držali vrečo.«

In zato ni res, da Slovenija s temi begunci nima nič. Vse to se je zgodilo v času neodvisnosti Slovenije. Kaosu, ki je na tem svetu nastal, so svoj pomemben prispevek dali tudi slovenski ministri, slovenski politiki in slovenske vlade.

In ne na primer grški – ki niso podpisali nobenega dokumenta ne 30. januarja in ne 6. februarja leta 2003. S čimer pa se italijanski notranji minister Salvini danes ne more pohvaliti – ker je Italija tedaj in pozneje še večkrat podpirala ameriške intervencije.

Vse te države »Nove Evrope«, vključno s Slovenijo, so torej podpirale uničevanje držav, iz katerih prihaja večina prosilcev za azil danes. Zato bi morale veliko bolj odgovorno sprejeti in popravljati posledice lastnih, zgrešenih in nezakonitih ravnanj, ne pa da sedaj »bežijo s kraja nesreče« in se skrivajo za licemerno in neverodostojno politiko.