Vojna izčrpavanja in vrnitev industrijskega vojskovanja: Zakaj bo Ukrajini prej kot Rusiji zmanjkalo orožja in opreme?

Počasni premiki na ukrajinsko-ruski fronti so za številne komentatorje, ki površno spremljajo potek te vojne dokaz, da je ruska »posebna vojaška operacija« doživela neuspeh.

In da je zato potrebno vložiti le še nekaj dodatnega napora, da bo Rusija dokončno premagana, s tem pa se bodo razmere na Stari celini vrnile v stare tirnice.

Nekako v tej smeri, seveda popolnoma zgrešeno, ocenjujejo nekateri slovenski komentatorji, na primer NATO propagandist, nekdanji »vladni govorec« v času Janševe vlade Jelko Kacin:

V resnici pa gre za znano – vojno izčrpavanja. In ta seveda – traja. In traja…

Na hrvaški televiziji popolnoma neosnovane, optimistične ocene o tem, kako Rusija ne more več nadomestiti porabe streliva na jugu države širi komentator, ki prihaja celo iz profesorskih vrst in iz zagrebške univerze, ki se pretirano zanaša na ocene ameriškega inštituta za proučevanje vojne, znanega po povezavah z najbolj radikalnimi sloji ameriške vojnohujskaške politične elite, ki prav zato v resnih krogih velja za - neverodostojnega.

Kaj se v resnici dogaja, pa razkriva sodelavec britanskega kraljevega inštituta RUSI Aleks Vershinin, ki opozarja na vrnitev »industrijskega bojevanja.«

More #Ukranian soldiers telling their president that they are coming for him and all the other politicians if they can only survive this. pic.twitter.com/S30gKpdtAR

— Arthur Morgan (@ArthurM40330824) December 31, 2022

Podpolkovnik v upokojitvi Alex Vershinin ima tudi 10 let izkušenj na fronti v Koreji, Iraku in Afganistanu, med drugim je poveljeval v oklepnih enotah.

Zadnje desetletje pred upokojitvijo je delal kot častnik za modeliranje in simulacije pri razvoju konceptov in eksperimentiranju za NATO in ameriško vojsko.

Razvoj vojne v Ukrajini je že junija lani ocenil tako: »Vojna v Ukrajini je dokazala, da je doba industrijskega vojskovanja še vedno tukaj. Ogromna poraba opreme, vozil in streliva zahteva obsežno industrijsko bazo za ponovno oskrbo in kaže, da ima količina še vedno svojo kakovost.«

V množičnem spopadu se je namreč 250.000 ukrajinskih vojakov skupaj s 450.000 nedavno mobiliziranimi vojaki pomerilo z okoli 200.000 ruskimi in separatističnimi vojaki.

Prizadevanje za oborožitev, prehrano in oskrbo teh vojsk je zelo težka naloga za vse. Obe strani trpita zarad napadov, toda Vershinin opozarja, da »porabo streliva in opreme v Ukrajini lahko vzdržuje le obsežna industrijska baza.«

»Ta realnost bi morala biti konkretno opozorilo za zahodne države, ki so zmanjšale zmogljivost vojaške industrije ter žrtvovale obseg za učinkovitost. Ta strategija temelji na napačnih predpostavkah o prihodnosti vojne in je nanjo vplivala tako birokratska kultura zahodnih vlad kot dediščina spopadov nizke intenzivnosti. Trenutno Zahod morda nima industrijskih zmogljivosti za boj v obsežni vojni. Če namerava ameriška vlada znova postati arzenal demokracije, potem je treba ponovno preučiti obstoječe zmogljivosti ameriške vojaško-industrijske baze in temeljne predpostavke, ki so vodile njen razvoj,« ocenjuje Vershinin.

Nato se loti ocene porabe streliva na podlagi podatkov, ki so dostopni.

Natančnih podatkov o porabi streliva ukrajinske in ruske vojske v tem trenutku seveda ni, saj gre za tajne podatke. Nobena vlada ne objavlja podatkov, vendar je mogoče oceno ruske porabe streliva izračunati z uporabo uradnih podatkov o napadih, ki jih je rusko ministrstvo za obrambo posredovalo med svojim dnevnim poročilom, ocenjuje avtor.

Apprently nuclear war is good for the environment these days, if you read the media.

— Wan One (@mhazone1988) December 28, 2022

Pri tem pokaže izračun na podlagi ruskih podatkov za obdobje med 19.–31. majem lani.

V svoji analizi ocenjuje, da so tretjino teh misij izstrelile raketne enote, ker tvorijo tretjino topniških sil motorizirane strelske brigade, dva druga bataljona pa sta bataljona cevnega topništva.

To kaže na 390 dnevnih napadov »cevnega topništva.«

Vsak cevni artilerijski udar izvede baterija s skupno šestimi topovi. Vendar pa bodo bojne in vzdrževalne okvare to število verjetno zmanjšale na štiri.

S štirimi topovi na baterijo in štirimi naboji na top izstreli cevna artilerija približno 6240 nabojev na dan. Nato doda še 15 odstotkov izgube za naboje, ki so bili izgubljeni, ker se je baterija v naglici premaknila, naboje, uničene z ukrajinskimi napadi na skladišča streliva, ali granate, ki so bile izstreljene, ne da bi bile vključene v poročila.

V tem času tudi ni bilo poročil formacij iz vojsk osamosvojene Donecke oziroma Luganske ljudske republike, ki so jih šteli za vojske posebnih držav.

Dobljene številke niso popolne, »a tudi če so manjše za 50 odstotkov, to še vedno ne spremeni celotnega logističnega izziva,« ocenjuje Vershinin.

We’re being led peacefully into nazism this time!

— JH  (@JOHjohJOH12) January 7, 2023

»Zmaga v dolgotrajni vojni med dvema skoraj enakima silama je še vedno odvisna od tega, katera stran ima najmočnejšo industrijsko bazo. Država mora imeti bodisi proizvodne zmogljivosti za izdelavo ogromnih količin streliva bodisi druge proizvodne industrije, ki jih je mogoče hitro preusmeriti v proizvodnjo streliva. Žal se zdi, da tudi Zahod tega nima več.

Trenutno ZDA zmanjšujejo svoje zaloge topniškega streliva. Leta 2020 so se nakupi topniškega streliva zmanjšali za 36 odstotkov na 425 milijonov USD. Leta 2022 so načrtovali zmanjševanje izdatkov za topniške granate 155 mm na 174 milijonov dolarjev. To je enakovredno 75.357 osnovnim 'neumnim' granatam M795 za običajno topništvo, 1.400 nabojem XM1113 za M777 in 1.046 nabojem XM1113 za dolgometne topove.

Končno je 75 milijonov dolarjev namenjenih za natančno vodeno strelivo Excalibur, ki stane 176 tisoč dolarjev na granato, torej skupaj 426 nabojev. Skratka, ameriška letna proizvodnja topniškega streliva bi v najboljšem primeru zdržala le za 10 dni do dva tedna boja v Ukrajini. Če bi bila prvotna ocena izstreljenih ruskih granat zmotna za 50 odstotkov, bi to podaljšalo zalogo dobavljenega streliva le za tri tedne.

ZDA niso edina država, ki se sooča s tem izzivom. V nedavni vojni igri, v kateri so sodelovale ameriške, britanske in francoske sile, so britanske sile po osmih dneh izčrpale nacionalne zaloge kritičnega streliva.

Žal pa to ne velja samo za topništvo. Protitankovski Javelini in protizračna obramba Stingerji so v istem čolnu. ZDA so v Ukrajino poslale 7000 raket Javelin – približno eno tretjino svojih zalog –, sledijo pa še dodatne pošiljke. Lockheed Martin proizvede približno 2.100 raket na leto, čeprav bi to število v nekaj letih lahko naraslo na 4000. Ukrajina trdi, da vsak dan uporabijo 500 raket Javelin,« opozarja Vershinin.

»Poraba manevrirnih in bojnih balističnih izstrelkov je prav tako velika. Rusi so izstrelili med 1100 in 2100 raket. ZDA trenutno letno kupijo 110 manevrirnih raket PRISM, 500 JASSM in 60 manevrirnih raket Tomahawk, kar pomeni, da je Rusija v treh mesecih boja porabila štirikratno letno proizvodnjo raket ZDA. Rusko stopnjo proizvodnje je mogoče le oceniti. Rusija je začela proizvodnjo raket leta 2015 v omejenih začetnih serijah, že leta 2016 pa so bile proizvodne serije ocenjene na 47 raket. To pomeni, da je imela samo pet do šest let polne proizvodnje…

Začetne zaloge v februarju 2022 niso bile znane, a glede na izdatke in zahtevo po zadržanju znatnih zalog v primeru vojne z Natom je malo verjetno, da so Rusi zaskrbljeni. Pravzaprav se zdi, da imajo dovolj streliva celo za uporabo izstrelkov na operativni ravni zoper taktične cilje. Domneva, da je v ruskem inventarju 4000 manevrirnih in balističnih raket, ni neutemeljena. Ta proizvodnja se bo verjetno povečala kljub zahodnim sankcijam. Aprila (lani) je ODK Saturn, ki izdeluje raketne motorje Kalibr, razpisal dodatnih 500 delovnih mest. To nakazuje, da ima Zahod tudi na tem področju samo pariteto z Rusijo,« ocenjuje Vershinin.

Nazi Ukrainians now wear a Ukrainian version of the Nazi Reichsadler. pic.twitter.com/URNdb7KMrm

— LogKa (@LogKa11) January 6, 2023

Pri tem so zahodne države po njegovi oceni svoje ravnanje glede Rusije utemeljle na napačnih predpostavkah o tem, kakšna naj bi bila prihodnost vojn.

»Prva ključna predpostavka o prihodnosti bojevanja je, da bo natančno vodeno orožje zmanjšalo skupno porabo streliva, saj bo za uničenje tarče potreben samo en naboj. Vojna v Ukrajini izpodbija to predpostavko.

Številni ‘neumni’ posredni bojni sistemi dosegajo veliko natančnost brez natančnega vodenja, kljub temu pa je skupna poraba streliva ogromna. Del težave je, da digitalizacija globalnih zemljevidov v kombinaciji z množičnim širjenjem brezpilotnih letalnikov omogoča geolokacijo in ciljanje z večjo natančnostjo, z video dokazi, ki kažejo na sposobnost doseganja prvih zadetkov s posrednim ognjem,« poudarja Vershinin.

»Druga ključna predpostavka je, da se lahko industrija poljubno vklopi in izklopi. Ta način razmišljanja je bil uvožen iz poslovnega sektorja in se je razširil skozi vladno kulturo ZDA. V civilnem sektorju lahko kupci povečajo ali zmanjšajo naročila. Proizvajalca lahko prizadene padec naročil, vendar je redkokdaj ta padec katastrofalen, ker je običajno več potrošnikov in se izgube lahko porazdelijo med potrošniki. Na žalost to ne deluje pri vojaških nakupih. V ZDA je le en kupec topniških granat – vojska.

Ko naročila upadejo, mora proizvajalec zapreti proizvodne linije, da zmanjša stroške, da ostane v poslu. Mala podjetja lahko propadejo. Ustvarjanje novih zmogljivosti je zelo zahtevno, zlasti, ker je ostalo tako malo proizvodnih zmogljivosti, iz katerih bi lahko črpali kvalificirane delavce. To je še posebej zahtevno, ker je veliko starejših proizvodnih sistemov oborožitve delovno intenzivnih do te mere, da so praktično izdelani ročno, in je potrebno dolgo časa za usposabljanje nove delovne sile.

Težave z dobavno verigo so prav tako problematične, ker sestavne dele lahko proizvaja podizvajalec, ki preneha poslovati, kar privede do izgube naročil ali strojev ali zanašanje na dele iz tujine, po možnosti iz sovražne države.« je kritičen Vershnin.

uporabili so denacifikacijo
ampak to na zahodu ne pali, ker zahoda nacizem nič ne moti (tako namreč konsistentno glasujejo v OZN)

— Peter Malovrh (@PeterMalovrh) January 6, 2023

Kitajski monopol nad redkimi zemeljskimi materiali je tukaj očiten izziv.

Proizvodnja raket stinger ne bo dokončana do leta 2026, deloma zaradi pomanjkanja komponent.

Ameriška poročila o bazi obrambne industrije pa jasno kažejo, da je povečevanje proizvodnje v vojnem času lahko izziv, če ne celo nemogoča naloga, zaradi težav z dobavnimi verigami in pomanjkanja usposobljenega osebja zaradi degradacije ameriške proizvodne baze.

Končno obstaja predpostavka o skupni stopnji porabe streliva. Ameriška vlada je to številko vedno zaničevala.

The CIA worked from 1939 in Ukraine!!!https://t.co/0cEk7TKJxK

— AWReijersenVanBuuren (@awrvbnl) January 7, 2023

»Od vietnamske dobe do danes so se tovarne osebnega orožja skrčile s petih na samo eno. To je bilo očitno na vrhuncu iraške vojne, ko je ZDA začelo primanjkovati streliva za osebno orožje, zaradi česar je ameriška vlada v začetni fazi vojne kupovala britansko in izraelsko strelivo. Na eni točki so morale ZDA uporabiti celo zaloge streliva iz vietnamske vojne in celo zaloge streliva iz časa druge svetovne vojne, predvsem glede kalibra 0.50 inčev, da bi vzdržale vojne napore. To je bilo v veliki meri posledica napačnih predpostavk o tem, kako učinkovite bodo ameriške enote.

Dejansko je vladno računsko sodišče ocenilo, da je bilo za ubijanje enega upornika potrebnih 250.000 nabojev. Na srečo za ZDA je njihova kultura orožja zagotovila, da ima industrija streliva za osebno orožje v Združenih državah tudi civilno komponento. To pa ne velja za druge vrste streliva, kot smo prej že pokazali pri raketah Javelin in Stinger.

Brez dostopa do vladne metodologije je nemogoče razumeti, zakaj so bile ocene ameriške vlade napačne, vendar obstaja tveganje, da so bile enake napake storjene tudi pri drugih vrstah streliva,« sklepa avtor.

Prav zato po njegovi oceni vojna v Ukrajini dokazuje, da vojna med enakovrednimi ali skoraj enakimi nasprotniki zmeraj zahteva obstoj tehnično napredne proizvodne, industrijske zmogljivosti v množičnem obsegu.

Tega pa zahodne države, ki so to področje zanemarjale v svojih pohodih zoper slabo opremljene nasprotnike po svetu – danes nimajo več.

In teh zmogljivosti se ne da zgraditi čez noč.

pic.twitter.com/n4S3Abu9qw

— rallie (@rallie007) January 6, 2023

»Ruski napad porablja strelivo s stopnjami, ki močno presegajo ameriške napovedi in proizvodnjo streliva. Da bi lahko ZDA delovale kot 'orožje demokracije' v obrambi Ukrajine, je treba temeljito preučiti način in obseg, v katerem ZDA organizirajo svojo industrijsko bazo. Ta položaj je še posebej kritičen, ker za rusko invazijo stoji svetovna prestolnica proizvodnje – Kitajska.

Medtem ko ZDA začenjajo porabljati vse več svojih zalog, da bi Ukrajino obdržale v vojni, Kitajska še ni zagotovila nobene pomembne vojaške pomoči Rusiji. Zahod mora domnevati, da Kitajska ne bo dovolila poraza Rusije, zlasti zaradi pomanjkanja streliva.

Če je tekmovanje med avtokracijami in demokracijami res prešlo v vojaško fazo, potem mora 'arzenal demokracije' najprej korenito izboljšati svoj pristop k proizvodnji materiala v vojnem času,« sklene Alex Vershinin.

But the love affair will end. It always does.

Won't be long. pic.twitter.com/nEJn4evbM4

— ar-f  (@russf) January 6, 2023

K temu lahko dodamo samo še en komentar, ki ga je podal ruski predsednik Vladimir Putin in ga navaja tudi Alexander Mercouris v svoji pronicljivi analizi situacije (spodaj). 

In ta kaže, da se v Rusiji zavedajo, da so uničili velik del stare sovjetske opreme ukrajinske vojske ter da zato ukrajinska vojska vse bolj potrebuje zahodno opremo – pri kateri pa jo čakajo težave z usposobljenostjo vojakov in rezervnimi deli.

In prav zato sedaj Francija, Nemčija in ZDA v Ukrajino pošiljajo zastarele lahke oklepnike.

Ne zato, ker bi ukrajinski vojski šlo tako dobro – pač pa zato, ker so ogromne količine svoje opreme že izgubili v bojih z ruskimi salami.