Videz in resničnost: Ukrajina zmaguje v bitki na Twitterju, v resničnem svetu pa Kijev izgublja boj za Donbas

Pri trditvah, da je Ukrajina pripravljena na zmago na terenu, gre v najboljšem primeru zgolj za željo Kijeva in Washingtona.

Rusija je dosegla »strateški poraz«, ki ga vidi ves svet, je prepričan ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski.

Ustvarjanje vtisa, da v vojni Ukrajina zmaguje, mu je izjemno potrebna v trenutku, ko se v ZDA odloča o kar 40 milijardah dolarjev pomoči režimu v Kijevu.

Biden regala a Zelensky altri 40 miliardi... pic.twitter.com/TGVApvG069

— mariselisabeth (@pavia_marisa) May 14, 2022

Toda kaj se dogaja v resnici?

Scott Ritter, nekdanji častnik obveščevalnih služb ameriških marincev, ki je bil po koncu hladne vojne inšpektor za izvajanje pogodbe INF, v štabu generala Schwarzkopfa med Zalivsko vojno pa je iskal iraške »scude« in med letoma 1991 in 1998 delal kot inšpektor OZN za orožje v Iraku, ima drugačno mnenje od tistega, ki ga svetu sporočata Bela hiša in Bruselj.

Prepričan je, da »Ukrajina zmaguje v bitki na Twitterju, v resničnem svetu pa Kijev izgublja boj za Donbas,« medtem ko »zahodni mediji poročajo o ukrajinskem konfliktu histerično enostransko in v nasprotju z realnostjo.«

Medtem pa »dejanski spopadi še naprej povzročajo niz porazov za potolčene sile Kijeva, ki so kljub podpori ZDA in njihovih zaveznikov, ki je brez primere, že izgubile nadzor nad dvema večjima mestoma.«

Za razliko od Zahoda pa naj bi v Moskvi pritiskom nasprotovali z »ostro dozo resničnosti.«

Ameriški državni sekretar Antony Blinken je namreč že ob dramatičnem obisku ukrajinske prestolnice Kijev, kjer se je skupaj z obrambnim ministrom Lloydom Austinom srečal z Zelenskim, pred kongresom pričal, da je cilj Ukrajincev »potisniti Ruse z ozemlja, ki ga poskušajo okupirati v vzhodni Ukrajini.«

Blinken je dodal, da administracija ameriškega predsednika Joeja Bidna zagotavlja »polno podporo« Kijevu za dosego tega cilja. Državni sekretar ZDA je dodal, da je bil cilj Zelenskega degradirati rusko vojsko, tako da ne bi mogla napadati Ukrajine v »naslednjem mesecu, prihodnjem letu ali v petih letih«, Lloyd Austin pa je izjavil, da cilj ZDA doseči, da »bo Rusija oslabljena«, tako da ne bo mogla več »početi stvari, kot jih je naredila v Ukrajini.«

Skupni optimizem Blinkena, Austina in Zelenskega izhaja iz skupne ocene o tem, da so Rusi v procesu strateškega poraza v Ukrajini.

Toda znak, da ta pripoved morda predstavlja le željo teh treh voditeljev, je ocena načelnika Združenega generalštaba ZDA, generala Marka Milleyja, ki je opozoril, da bi bil ogrožen »svetovni red« vzpostavljen ob koncu druge svetovne vojne, če bi Rusija uspela uteči s tem, kar je poimenoval »brezplačna agresija« na Ukrajino.

A pro-Nazi advertisement appears in Times Square which bemoans the defeat of Hitlerism. There hasn't been this much open pro-Nazi feeling in the American and British bourgeoisie since the 1930s. pic.twitter.com/6r8hY44tLd

— Alexander McKay (@WRAMckay) May 9, 2022

Scott priznava, da je tudi Rusija v začetku, ko je sicer tudi napredovala najhitreje, precenila svoje sile in podcenila odpor Ukrajine.

Napake so naredili predvsem ruski obveščevalci.

Toda na počasnejše napredovanje so vplivali drugi dejavniki.

»V prvi vrsti se je Moskva odločila, da svojih sil ne bo uporabila v skladu s standardno doktrino, temveč se je odločila za lahek pristop, za katerega se je zdelo, da se je rodil iz usklajenega prizadevanja za zmanjšanje civilnih žrtev in škode na civilni infrastrukturi, ki je sama izhajala iz temeljnega nerazumevanje realnosti razmer na terenu v Ukrajini,« ocenjuje Ritter.

Te napačne ocene so pripeljale do čistke 150 častnikov iz 5. oddelka ruske zvezne varnostne službe (FSB), odgovornih za operacije v tako imenovani 'bližnji tujini' (ki vključuje Ukrajino), skupaj z aretacijo Sergeja Besede, nekdanjega vodje.

Ukrajina je nato uspešno uporabljala tudi protioklepna orožja, ki jih je dobila z Zahoda, predvsem NLAW in Javelin.

»Vendar Ukrajini omejitve ukrajinskih oboroženih sil niso omogočile, da bi svoje impresivne taktične zmage spremenila v pozitivne operativne in strateške rezultate. Kljub dragim začetnim neuspehom je ruska vojska nadaljevala s svojim napadom in dosegla impresivne uspehe na jugu, kjer so ruske sile, ki so delovale s Krima, zavarovale strateško mesto Herson in napredovale v enako pomembno mesto Mariupol. Tam so se združili z ruskimi in zavezniškimi silami iz republike Doneck, da bi obkolili ukrajinske sile, ki so branile Mariupol, in na koncu ujeli preživele, ki jih je bilo več tisoč, ki so se skrili v armiranobetonsko podzemlje jeklarne Azovstal.

Severneje so ruske sile skupaj s silami republik Doneck in Lugansk napredovale proti zahodu, da bi pregnale ukrajinske sile iz njihove obrambne črte, da bi pridobile nadzor nad celotnim ozemljem, ki zajema regijo Donbas,« navaja Ritter.

Medtem ko je bila zagotovitev ozemeljske celovitosti regije Donbas eden od glavnih ciljev ruske posebne vojaške operacije, je Rusija za uresničitev te operacije izvedla obsežne »podporne operacije«, ki so vključevale »diverzantsko napredovanje proti Kijevu«, namenjeno »fiksiranju ukrajinskih sil na mestu in preusmeritvi okrepitev stran z vzhodne fronte«, pa tudi amfibijsko prevaro ob obali Odese zaradi istega namena.

Zelensky sarebbe infuriato con Draghi che avrebbe dichiarato a Biden che l'Ucraina debba cedere qualcosa nei negoziati. È uno scoop esclusivo del @fattoquotidiano.Ieri però Zelensky ha ringraziato Draghi. Travaglio ormai campa di retroscena e complotti: citofonare Furio Colombo. https://t.co/xQKYzdvBPC pic.twitter.com/O4CIMXh0Nk

— Pinky (@Pinucci63757977) May 14, 2022

Da bi bil diverzantski napad ali prevara verjeten mora biti operativno izvedljiv, kar pomeni, da morajo biti sile, ki izvajajo nalogo, »agresivne pri izvedbi preusmeritve, tudi v neugodnih razmerah,« opozarja Rittter.

»Rusko napredovanje na Kijev je opravila sila približno 40.000 mož, ki je delovala na dveh oseh, ena je bila usmerjena proti jugu, druga pa proti jugozahodu iz smeri Černihiva. Pred kopenskim napredovanjem je sledilo več zračnih napadov na letališča v bližini Kijeva.

Ne glede na to, ali je ruska obveščevalna služba nakazala, da je Kijev zrel za državni udar, ali pa so bili ruski padalci in posebne enote, ki so izvajale napade, preveč agresivne pri prodaji napada ali kombinacija obojega, je bila realnost takšna, da je Kijev dobro branila mešanica redne vojske in teritorialnih sil, ki niso bili nagnjeni k temu, da bi se brez boja odrekli ukrajinski prestolnici. Več kot mesec dni so ruske sile napredovale proti Kijevu in izvajale poskusne napade, ki so prodrli v severna predmestja in grozili, da bodo obkolili mesto tako z vzhoda kot zahoda. Dejstvo pa ostaja, da sila 40.000 mož, ne glede na to, kako agresivno napadajo, ne more zavzeti in obdržati mesta s približno tremi milijoni prebivalcev, ki ga brani mešanica 60.000 rednih, rezervnih in teritorialnih vojakov. A to nikoli ni bila njihova naloga. 'Ta dejanja [tj. napredovanje na Kijev],' je na brifingu 26. marca napovedal generalpolkovnik Sergej Rudskoj, prvi namestnik načelnika ruskega generalštaba, 'se izvajajo z namenom povzročiti takšno škodo na vojaški infrastrukturi, opremi in osebju oboroženih sil Ukrajine, da nam rezultati ne omogočajo samo, da povežemo njihove sile in jim preprečimo krepitev njihove skupine v Donbasu, ampak jim tega tudi ne bomo dovolili, dokler ruska vojska popolnoma ne osvobodi ozemlja' [Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk],« ocenjuje Ritter.

»Tako imenovana 'bitka za Kijev' je jasen primer razlike med percepcijo in realnostjo. Ukrajinsko stališče je, da so ukrajinske sile odločno premagale rusko vojsko na pristopih h Kijevu in jo prisilile ne le k umiku, temveč tudi k popolni prenovi strateških ciljev posebne vojaške operacije. To stališče so ves čas ponavljali tudi ustrežljivi zahodni mediji, sprejeli pa so ga politični in vojaški voditelji v Evropi, Kanadi in ZDA.

Eden od glavnih rezultatov te ukrajinske 'zmage' je bila sposobnost ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, da je izkoristil to 'zaznavo' za temeljni premik razmišljanja njegovih privržencev na Zahodu, kar je povzročilo povečanje tako količine denarja, namenjenega za oskrbo Ukrajine z orožjem, kot tudi kakovosti samega orožja, saj se je Zahod odmaknil od pošiljanja lahkega protitankovskega orožja v zameno za bolj običajno pošiljanja oklepnih vozil in topništva.«

Pri tem je bila ta sprememba po svoje nelogična, kajti Ukrajina je trdila, da je »odločilno premagala Rusijo z uporabo enakega lahkega protitankovskega orožja.«

»Realnost pa je bila, da so ruske operacije prve faze ukrajinski vojski povzročile skoraj usodno škodo, pri čemer je bilo ubitih in ranjenih na deset tisoče vojakov, medtem ko so uničili veliko večino ukrajinskega težkega orožja – topništvo, tanke in oklepna bojna vozila, ki so ključnega pomena za vodenje sodobne kombinirane vojne. Razlog, zakaj je Ukrajina zahtevala več tankov, oklepnikov in topništva od svojih zahodnih dobaviteljev, je ta, da je izčrpala svoje razpoložljive zaloge,« opozarja Ritter.

»Toda oprema je bila najmanjša skrb Ukrajine. Vojska je dobra le toliko, kolikor je zmožna logistično vzdrževati svoje sile med bojem, in eden od glavnih ciljev ruske prve faze kampanje je bil uničiti ukrajinska skladišča goriva in streliva ter zmanjšati možnosti za ukrajinsko poveljevanje in nadzor. Posledica tega je, da je Ukrajina obdržala Kijev, vendar je to uspela za ogromno ceno v splošni bojni učinkovitosti.

In medtem ko se je Rusija lahko umaknila s fronte v Kijevu in imela obdobje počitka, ponovne oborožitve in preusmeritve (kar je običajna akcija za vojaške enote, ki so že mesec dni sodelovale v praktično neprekinjenih bojnih operacijah), je ukrajinska vojska ostala pod pritiskom nenehnih ruskih zračnih napadov in bombardiranja z natančno vodenimi manevrirnimi raketami in ruskim topništvom.«

Videz in dejansko stanje pa se zelo razlikujeta na jugu fronte.

»Bitka za Mariupol je še en primer, ko se je upravljanje percepcije spopadlo z realnostjo, ki temelji na realnosti. Pripoved o sedanji usodi Mariupola je v bistvu zgodba o dveh mestih. Z ukrajinske perspektive mesto še naprej drži junaški odred borcev, ki vežejo na desettisoče ruskih sil, ki bi jih sicer lahko prerazporedili drugam, da bi lahko podprli glavna prizadevanja Rusije proti Donbasu. Dokler bodo ti branilci vztrajali, trdijo Ukrajinci, bo ogrožen vitalni kopenski most, ki povezuje Krim in Rusko federacijo«, je ciničen Ritter.

»Rusija pa je v Mariupolu že razglasila zmago. Medtem ko priznava, da je nekaj tisoč branilcev še vedno vkopanih v bunkerje iz obdobja hladne vojne pod jeklarno Azovstal, Rusija pravi, da te sile nimajo pomembne vojaške vrednosti. Dejansko je predsednik Putin, namesto da bi žrtvoval ruske čete, da bi izbezal ukrajinske sile iz njihovih podzemnih brlogov, naročil vojski, naj zapre objekt Azov in počaka na branilce… Nobenega dvoma ni, da prisotnost Ukrajincev v tovarni Azovstal predstavlja propagandno zmago Ukrajine. Toda realnost je, da je mesto Mariupol pripadlo Rusiji… Ruski kopenski most je nedotaknjen, ruska ofenziva proti Donbasu pa poteka brez odlašanja,« ugotavlja Ritter.

Preostala je le še kruta resnica preproste vojaške matematike, ki, ko je projicirana na zemljevid, zagotavlja nekakšen nepopustljiv dokaz, ki temelji na dejstvih in kaže, da Ukrajina izgublja vojno z Rusijo.

»Dejstvo je, da vojaške pomoči, ki jo Ukrajini zagotavlja Zahod, ne bo opaziti… Ne samo, da ni na voljo dovolj opreme. Na stotine oklepnih vozil ne more nadomestiti več kot 2.580, ki jih je Ukrajina do danes izgubila, prav tako na desetine topov ne more nadomestiti več kot 1.410 topniških in raketnih sistemov, ki jih je uničila ruska vojska.

Ko se dve vojaški sili enake velikosti in zmogljivosti soočita ena proti drugi, skušata pridobiti operativno prednost z izčrpavanjem nasprotnikovih zmogljivosti, kar v kombinaciji z učinkovitim manevriranjem lastnih sil postavlja nasprotnika v nevzdržno situacijo. Prehod iz bitke enakovrednih v odločilno vojaško zmago je pogosto hiter, saj predstavlja vrhunec pridobljene premoči v obliki ognjene moči in manevra, ki se sinhrono združita, kar ustvarja vrsto taktičnih in operativnih dilem, za katere nasprotnik nima izvedljive rešitve,« ugotavlja Ritter.

»To je trenutna situacija, ko se ukrajinska vojska danes sooča z Rusi v Donbasu. Ukrajinci, ki nimajo nobene pomembne lastne topniške podpore, so prepuščeni na milost in nemilost ruskemu topništvu in raketnim izstrelkom, ki iz dneva v dan, brez predaha, tolčejo njihove položaje.

Ruske čete so zelo premišljeno pristopile k sodelovanju z ukrajinskimi nasprotniki. Izginilo je hitro napredovanje nezaščitenih kolon in konvojev; zdaj Rusi izolirajo ukrajinske branilce, po njih najprej tolčejo s topništvom, nato pa se previdno zaprejo in uničijo, kar ostane, s pehoto, ki jo podpirajo tanki in oklepna bojna vozila. Razmerje žrtev v teh bojih je za Ukrajino neprizanesljivo, saj je vsak dan izgubljenih na stotine vojakov v smislu ubitih, ranjenih in predanih, medtem ko se ruske žrtve merijo z desetinami.

Ne samo, da lahko Rusija tako rekoč poljubno manevrira vzdolž fronte, ko se približuje ukrajinskim branilcem in jih uničuje, ampak tudi ruske čete delujejo popolnoma svobodno v globini, kar pomeni, da se lahko umaknejo, se ponovno opremijo, ponovno oborožijo in počivajo brez strahu pred ukrajinskim topništvom in nevarnostjo nepričakovanih protinapadov. Ukrajinci medtem ostajajo stisnjeni, ne morejo se premikati brez strahu, da bi jih ruske zračne sile odkrile in so kot take obsojene, da jih ruske čete pravočasno izolirajo in uničijo,« analizira položaj na fronti Scott Ritter.

»Za ukrajinske sile, ki delujejo na frontnih črtah, praktično ni upanja za okrepitev ali pomoč; Rusija je uničila železniške proge, ki so služile kot kanal za oskrbo, in verjetnost, da bi ukrajinske sile, ki so prejele težko orožje, ki jih je zagotovil Zahod, dosegle frontne črte v kakršni koli opazni moči, je skoraj nična.

Bitka za Donbas dosega vrhunec, ko ukrajinska vojska hitro prehaja iz sile, ki je sposobna zagotoviti videz odpora, v silo, ki je izgubila vse pomembne bojne sposobnosti,« ugotavlja Ritter.

»To je stanje ob vstopu v tretji mesec ruske vojaške operacije v Ukrajini. Čeprav je prekinitev kakršnega koli konflikta vedno politično vprašanje, je ena stvar gotova –, če se operacija podaljša na četrti mesec, bo bojišče videti precej drugače od tistega, ki ga trenutno vidi svet. Bitke za Donbas in vzhodno Ukrajino je skoraj konec. To je huda realnost in nobena količina želja ali 'upravljanja zaznav' ne Zelenskega ne njegovih ameriških partnerjev tega ne more spremeniti,« sklene ameriški strokovnjak.

Temu pritrjujejo tudi posnetki delovanja ruske vojske (zgoraj) - in kratka, cinična risanka na koncu, ki na zelo preprost način pojasni, kaj se je v Ukrajini dejansko zgodilo, kako so ZDA namerno pahnile Ukrajino v vojno proti Rusiji in zakaj smo sedaj priča vojni, ki uničuje tudi slovenski življenski standard ter nas vse izpostavlja možnosti jedrskega uničenja.

Kaj se bo v resnici zgodilo in zakaj je to zaradi politike ZDA bilo neizogibno, je že pred vojno napovedala tudi priljubljena ruska pesem...Gre za sibirski rock, ki ga ni mogoče slišati na Evroviziji...

Le kdaj bo to končno spoznala tudi evropska in slovenska zunanja politika?