Vasilij Nebenzja: Evropska diplomacija je popolnoma sprta z realnostjo in racionalno analizo!

Vasilij Nebenzja, veleposlanik Rusije v OZN je imel 18. februarja govor v VS OZN, kjer sedijo tudi slovenski diplomati in glede Ukrajine zmeraj glasujejo narobe; dejal je marsikaj, kar si zasluži temeljitega premisleka s strani evropske politične vrhuške: »Danes mineva deset let od sprejetja resolucije VS ZN 2202, s katero je bil potrjen „sveženj ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska“. S tem je Varnostni svet ¸¸izrazil podporo rešitvam, ki so bile nekaj dni pred tem sprejete v Minsku, in prevzel nadzor nad izvajanjem teh sporazumov. Takrat smo vsi upali, da bo končno nastopil dolgoročni in trajni mir, vendar so bili vsi naši upi obsojeni na to, da ne bodo obrodili sadov. Poleg tega je danes že sama besedna zveza „sporazuma iz Minska“ postala nekakšen diplomatski evfemizem, ki nadomešča besedi „neuspeh“ ali „laž“.

Kmalu je postalo jasno, da nacionalistični režim v Kijevu, ki je prišel na oblast po protiustavnem državnem udaru leta 2014, že od samega začetka ni imel namena uresničiti niti ene od določb dokumenta. Dobro se zavedamo, kaj se je zgodilo v Minsku med srečanji tristranske kontaktne skupine.

Vemo tudi, kako so predstavniki Kijeva odkrito in v sostorilstvu sabotirali sporazum.

O tem smo večkrat govorili, vendar je vse to naletelo na gluha ušesa in še vedno naletava na gluha ušesa.

Nekateri ukrajinski predstavniki se niso ustrašili izrecno povedati, da so sporazumi iz Minska „v veliki meri rezultat pritiska kritičnih okoliščin in zunanjih dejavnikov, zato moč njihove zavezujoče narave temelji izključno na dobri volji Ukrajine“ ter da je „glavna in edina zvijača ukrajinske vlade kupovanje časa in krepitev sil“.

Kasneje je prišel na dan pravi razlog za takšno politiko.

Kot je postalo jasno iz priznanj številnih nekdanjih visokih politikov (zlasti Angele Merkel, Francoisa Hollanda in Petra Porošenka), so zahodni sponzorji kijevskega režima potrebovali sporazume iz Minska zgolj kot „dimno zaveso“ za oboroževanje Kijeva in njegovo pripravo na vojno z Rusijo.

Prav to nas je nazadnje prisililo, da smo pred skoraj tremi leti začeli posebno vojaško operacijo v Ukrajini. V tej dvorani (in ne samo v njej) smo že večkrat izjavili, da če bi Ukrajina in njeni sponzorji v dobri veri izvajali sporazuma iz Minska, se v bistvu ne bi zgodilo nič od tega, kar je sledilo.

Ukrajina ni le zamudila priložnosti za mir in ponovno vzpostavitev nadzora nad Donbasom, ampak tudi namerno ni izkoristila najboljših sredstev za rešitev notranjega konflikta.

Izgubljena je bila priložnost za preoblikovanje Ukrajine v civilizirano državo, v kateri se spoštujejo pravice vseh državljanov brez diskriminacije na politični, jezikovni ali nacionalni podlagi.

Namesto tega je Kijev ubral pot konfrontacije, represije, zatiranja svobode govora ter drugih človekovih pravic in svoboščin. Zaradi tega številni sodržavljani Ukrajino danes z grenkobo imenujejo „Zelenskijevo koncentracijsko taborišče“; na našem prejšnjem srečanju smo predložili konkretne dokaze o tem, v kaj se je ta država spremenila.

 Danes Kijev to grenko obžaluje, saj razume, da določb iz Minska ni več mogoče doseči in da bi bili novi pogoji za končanje sovražnosti za Ukrajino veliko slabši. Toda preteklost je preteklost. Za te razmere nista v celoti odgovorna le Zelenski in njegova skorumpirana klika, temveč tudi sponzorji kijevskega režima, ki so Zelenskega aktivno prepričevali, naj sproži to samomorilsko vojno proti Rusiji.

Tako so se pojavile priložnosti za hiter konec vroče faze ukrajinske krize. ... Sporazuma iz Minska sta med najpomembnejšimi zavezami v zvezi s tem. Kakšen nauk bi morali današnji pogajalci potegniti iz procesa, ki je pred tremi leti tako neslavno propadel? Poskusimo odgovoriti na to vprašanje.

Prvič, zdaj razumemo, da poroka sporazumov iz Minska, na splošno pa vse države EU in Združeno kraljestvo, nikakor ne držijo besede in ne morejo biti stranka v nobenem prihodnjem sporazumu o reševanju ukrajinske krize. Zaslepljene so s prvinsko rusofobijo in manično željo poraziti našo državo na bojišču ter v ta namen uporabiti vse še preostale Ukrajince.

Današnje evropske elite so žal nesposobne strateškega razmišljanja in si težko predstavljajo kakršne koli varnostne formule, ki bi vključevale Rusijo, saj že vrsto let - prikrito ali odkrito - oblikujejo izključno protiruske politične in vojaške konfiguracije.

Ne vemo, koliko časa bo trajalo, da bodo mentalno ozdraveli (če je to sploh mogoče), vendar je jasno, da ne morejo biti poroki ali celo posredniki. To lahko razberemo tudi iz tega, kar so zadnji dni govorili evropski udeleženci münchenske varnostne konference - njihove izjave so bile nepremišljene, jastrebje in ločene od realnosti.

Drugič, premirje in zamrznitev ukrajinskega konflikta na črti spopadov sama po sebi verjetno ne bosta zagotovila rešitve konflikta. To je najpomembnejše spoznanje zgodbe sporazumov iz Minska, ki ga morajo upoštevati tisti, ki bodo pripravljali nove osnutke morebitnih sporazumov.

Še toliko bolj, ker evropski politični pritlikavci ne skrivajo, da nameravajo v primeru premirja Ukrajino ponovno oborožiti in jo pripraviti na nadaljevanje vojne. Dovolj je navesti besede nove vodilne diplomatke EU, gospe Kallas, ki je v Münchnu dejala, da bi morala EU „prerazporediti določena sredstva“, da bi Ukrajini omogočila nadaljevanje sovražnosti.

Komentarji na tem mestu niso potrebni. No, tako je videti diplomacija v slogu EU v teh dneh. Če bomo EU zaupali katerikoli vidik ukrajinske ureditve, potem od Ukrajine zagotovo ne bo ostalo nič.

Tretjič, za vzpostavitev trajnega miru v Ukrajini moramo odpraviti temeljne vzroke ukrajinskega konflikta. Namen Minska je bil podeliti takšno avtonomijo vzhodu države in dati takšna zagotovila rusko govorečemu prebivalstvu Ukrajine, da bi se Donbas sčasoma lahko vrnil k Ukrajini.

To je vključevalo tudi izobraževanje v ruskem jeziku, možnost prakticiranja kanoničnega pravoslavja in pravico do čaščenja tistih junakov, ki so Ukrajino osvobodili izpod nacizma, namesto zločincev, ki so skupaj s hitlerjevci iztrebili več sto tisoč Judov, Poljakov, Rusov, Romov in tudi Ukrajincev. ... Vse to ostaja aktualno, le z eno razliko - Ukrajina ni nepovratno izgubila le Krima, temveč tudi Doneško in Lugansko ljudsko republiko ter regiji Herson in Zaporožje, ki so postale del Ruske federacije. V skladu s tem je treba popraviti razmere v teh regijah tudi na ozemljih, ki še ostajajo pod nadzorom Kijeva.

To dejansko dokazujejo tudi javnomnenjske raziskave v Ukrajini, ki jasno kažejo, da je kabala Zelenskega izgubila celo simbolično podporo državljanov. Prav zato se poklicni ukrajinski komik in nekdanji predsednik smrtno boji volitev in dela vse, da bi jih čim dlje odlagal.

In končno, prihodnja Ukrajina mora biti demilitarizirana nevtralna država, ki ne bo del nobenega bloka ali zavezništva. Navsezadnje je krizo sprožila prav možnost, da bi se Ukrajina pridružila Natu. Mislim, da je to zdaj vsem jasno.

Zelo si želimo verjeti, da bo deseta obletnica sprejetja resolucije Varnostnega sveta št. 2202 dobra priložnost za naše evropske kolege, da se končno vrnejo v realnost in prenehajo ščuvati Zelenskega in njegove pristaše k jalovi konfrontaciji. ... O tem pričajo tudi nove nedavne nerodne provokacije kijevskega režima, kot sta napad z brezpilotnikom na zaščitni ščit jedrske elektrarne v Černobilu in obstreljevanje inšpektorjev Mednarodne agencije za atomsko energijo, ki so bili napoteni na rotacijo v Jedrsko elektrarno Zaporožje.

Če svojega varovanca v Kijevu ne boste končno ponižali in ga postavili na njegovo mesto, to Ukrajini ne bo prineslo nič dobrega in parametri za dogovor, o katerih zdaj razpravljamo, se bodo ukrajinskim oblastem čez nekaj časa zdeli zgolj neuresničljive sanje - tako kot sporazuma iz Minska, ki so ju sami onemogočili.

Zaključni odgovori:

Našim evropskim kolegom in njihovim zaveznikom bi se rad zahvalil za to, da so danes s svojimi izjavami še enkrat zgovorno pokazali, da je evropska diplomacija popolnoma sprta z realnostjo in nima nič skupnega s kakršno koli racionalno analizo. Ta diplomacija živi v preteklosti in bo ostala na smetišču zgodovine. Njen današnji cilj je čim dlje podaljšati agonijo kijevskega režima v upanju, da bo ta lahko oslabil Rusijo.

Dlje kot boste, kolegice in kolegi, gojili to hinavsko iluzijo, bolj bomo napredovali in tako ali drugače rešili to krizo.

Naša britanska kolegica nas je danes poučevala. Dobronamerno ji svetujemo, da pred udeležbo na teh srečanjih malo natančneje preuči dokumente.

Sporazuma iz Minska nista bila sklenjena med Ukrajino in Rusijo, temveč med Ukrajino ter DNR in LNR. Preprosto preberite dokumente, poglejte besedilo, ki je na voljo vsakomur.

Zdaj vsi skušajo krivdo za neuspešno izvajanje sporazumov iz Minska naprtiti Rusiji. Mi smo si vestno prizadevali prisiliti Ukrajino k izpolnitvi sporazumov iz Minska, Ukrajina pa ju je na ukaz svojih zahodnih sponzorjev vztrajno sabotirala.

No, za propad sporazumov iz Minska dolžijo nas, dejansko pa nismo storili ničesar razen tega, da smo potrdili klinično dejstvo, saj sta bila do takrat sporazuma iz Minska (ki ste ju vsi tukaj sabotirali) že mrtva.

In umrla sta zaradi vas, zahodnih kolegov in porokov sporazumov iz Minska. Vse to je posledica vaših dejanj.«