Iz Venezuele, prestolnice protiimperializma: v ritmih salse proti lažem opozicije in grožnjam z vojaškimi intervencijami

Deset dni pred inavguracijo predsednika največje potrošnice nafte na svetu smo v Južni Ameriki spremljali inavguracijo predsednika države z največjimi zalogami nafte.

Taki državi bi morali biti po logiki tesni zaveznici in partnerki – v resnici pa je njun odnos, kot še marsikaj drugega v pohladnovojnem enopolarnem svetu, dokaj nelogičen in nenaraven.

Medtem, ko na »demokratičnem« Zahodu, del katerega smo menda tudi mi, o političnem dogajanju v največji potrošnici in najuspešnejši promotorki oziroma vsiljevalki lastnih interesov svetu vemo več kot o dogajanju v svojih državah, pa o resničnem dogajanju v Bolivarski republiki Venezueli razen tega, kar dobimo prek ameriških agencijskih filtrov in njim podvrženim »novinarjev« ter »strokovnjakov« in »poznavalcev«, ne vemo skoraj nič.

Julija in avgusta so se naši »resni« mediji precej ukvarjali z venezuelskimi predsedniškimi volitvami, izjemno dejavna je bila tudi kampanja po družbenih medijih, predvsem na Muskovem X-u – in vsi, tudi »objektivne« javnomnenjske napovedi, so družno, tako rekoč plebiscitarno, napovedovali prepričljiv poraz aktualnega predsednika Nicolása Madura.

Popolnoma jasno je bilo, da bosta »vsa mednarodna skupnost na pravilih utemeljenega reda« ter venezuelska »demokratična« (skrajnodesničarska) opozicija sprejeli le en izid in da so volitve tako rekoč odvečno zapravljanje časa...

A vendarle je po uradnih podatkih na volitvah, res z »le« slabimi 52 odstotki oddanih glasov podpore, slavil aktualni predsednik Maduro, in ne njegov izzivalec, Edmundo González Urrutia, nekdanji diplomat, sicer pa nadomestni kandidat prave voditeljice opozicije, Marie Corine Machado.

Machadova je 9. januarja po neuspelih demonstracijah v Chacau, opozicijski četrti Caracasa na vzhodu mesta, ki se jih je udeležilo največ 1500 ljudi, (vtis večje množice so ustvarjali podporniki Madura oziroma chavizma na velikem »Pohodu za mir in veselje«, ki so bili od »demokratičnih« protestnikov ločeni s policijskim kordonom), nadaljevala svojo kampanjo »alternativnih resnic.« 

Ta je v zahodnih političnih krogih in osrednjih medijih deležna precejšnje pozornosti, v domači Venezueli in soseščini pa zgolj velikega, a po izkušnjah z nasilnimi protesti »demokratične opozicije«, v letih 2014, 2017, 2019 in po julijskih volitvah, previdnega posmeha.

Podpredsednik chavistične Združene socialistične stranke Venezuele (Partido Socialista Unido de Venezuela - PSUV) Diosdado Cabello je izjavil, da je skrajno desna opozicija poskušala prikriti neuspeh svojega poziva k mobilizaciji z lažnimi trditvami, da je bila María Corina Machado aretirana ali celo ugrabljena, čeprav ni bila v policijskem priporu, in tudi nobenih pozivov k njeni aretaciji ni bilo.

»Bilo je zelo, zelo, zelo malo ljudi,« je o neuspelih demonstracijah desnice dejal Cabello.

»Tako malo jih je prišlo, ker je veliko nekdanjih podpornikov opozicije preprosto obupalo, saj so se naveličali nenehnih laži in tega, da so jih predstavniki skrajne desnice zlorabljali in vodili od ene prevare do druge.«

Machadino gibanje Vente Venezuela je po neuspelem protestu razglasilo, da je bila Machadova »aretirana in ugrabljena«, kar je sicer sama ovrgla že kmalu po objavi te informacije – a namen je bil dosežen.

Svetovni mediji so že ažurno širili lažno vest o »pregonu opozicijske voditeljice in demokratične aktivistke« – pri demantiranju poročil pa se, začuda, niso tako podvizali.

Novici o aretaciji so seveda »nasedli« oziroma jo, pravilneje rečeno, izkoristili številni »voditelji svobodnega sveta«, z Donaldom Trumpom na čelu.

Poleg njega so se oglasili še vsi desničarski oziroma ameriško podpirani in odobreni »demokratični« voditelji Južne Amerike in dobršen del politične elite Evropske unije.

Slovenska vlada, začuda, se za zdaj še upira skušnjavi vnovičnega »skoka na glavo v izpraznjen bazen« v podobi priznanja in »neomajne podpore« Guaidoju 2.0.

VENEZUELA ELECTIONS TAKE PLACE TODAY

Viva President Maduro

America has SANCTIONED Venezuela 930 times, tried ASSASSINATING him & launched more than one failed COUP attempt against him

Maduro stands tall against DEEP STATE imperialism

VIVA MADURO pic.twitter.com/5OVFFIeiNQ

— Sulaiman Ahmed (@ShaykhSulaiman) July 28, 2024

Na volitvah je Maduro po uradnih izidih volitev Nacionalnega volilnega sveta (Consejo Nacional Electoral, CNE, ki je po ustavi Bolivarske republike Venezuele iz leta 1999 ena od petih ločenih vej oblasti v državi) sicer dobil 51,95-odstotno podporo volivcev.

Njegov glavni tekmec, »neodvisni« kandidat združene opozicije, zbrane okoli protichavistične koalicije PUD (Plataforma Unitaria Democrática) Machadove, Edmundo González Urrutia, pa 43,18-odstotno podporo.

Po trditvah »združene venezuelske opozicije« naj bi González osvojil kar 67 odstotkov glasov – kar sicer lahko dokazujejo zgolj z že davno razkrinkanimi ponarejenimi volilnimi izpiski iz volilnih skrinjic.

Venezuelske volitve po varnosti in preverljivosti daleč presegajo katere koli evropske, ameriških pa v tem kontekstu sploh nima smisla omenjati.

Opozicija, v nasprotju s poročanjem »svobodnih in demokratičnih ter profesionalnih« osrednjih zahodnih medijev, ni privolila v javno soočenje in preverjanje izidov, na katerih bi njene »volilne izpiske« primerjali z izpiski ostalih devetih strank, ki so sodelovale na volitvah in imele svoje predstavnike na voliščih.

Prav tako izpodbija odločbo Vrhovnega sodišča Venezuele, ki je 22. avgusta po preverjanju vseh razpoložljivih podatkov presodilo, da so bile predsedniške volitve veljavne.

To odločitev sodišča poleg opozicije enotno zavračajo tudi ameriški mediji.

González (oziroma njegova botra Machadova) je bil vnaprej določeni zmagovalec volitev po volji ameriškega imperija.

O tem so si demokrati in republikanci popolnoma enotni.

Za podkrepitev tega oktroiranja pa se je že julija močno angažiral tudi Elon Musk (ki sicer pred tem na svojem profilu Twitter/X ni Venezuele omenil niti enkrat, nato pa kot nenadoma ozaveščeni »borec za svobodo Venezuelcev« menda za rušenje Madura potrošil kar milijardo dolarjev) – in tako je zdaj Edmundo González že novi Guaido oziroma »priznani« predsednik po »intimni izbiri« starega in novega ameriškega režima.

Venezuelska skrajnodesničarska »opozicija« je že desetletja deležna izdatne podpore USAID-a in NED-a ter številnih drugih ameriških paradržavnih in »nevladnih« organizacij ter njihovih evropskih obvodov, pa tudi Američanom zunanjepolitično povsem podrejene Evropske komisije in večine evropskih vlad.

Pozivi in dejanja, kakršne si že leta privošči venezuelska »edina prava« opozicija – Machadova je denimo že leta 2018 pozvala izraelskega premierja Netanjahuja, naj z vojaško intervencijo odstavi Madura – so sicer v kateri koli državi na svetu protiustavni, gre za kaznivo dejanje veleizdaje.

Za lažjo predstavo - celo izjemno liberalni slovenski Kazenski zakonik zanjo predpisuje od enega do deset let zaporne kazni, za »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve« pa KZ predpisuje zaporne kazni do petih let.

Za »napad na neodvisnost države« se »državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost drugi državi, kaznuje z zaporom od enega do desetih let.«

Toliko o despotskih nedemokratičnih režimih, vrnimo se k Venezueli.

Dejstvo, da je Maríe Corine Machado kljub vsemu svojemu protidržavnemu delovanju še vedno na prostosti, kjer jo »režim« ogroža le v njenih spletkarskih utvarah in v medijskih zgodbah, zrežiranih na Zahodu, s katerimi nato zahodne politične elite v službi ameriškega imperija opravičujejo in upravičujejo svoje, milo rečeno, nore izpade, govori le v prid demokratičnosti (in dokazuje pametno strategijo pri obravnavi »tujih agentov«) oblasti Bolivarske republike, ne proti njej.

Eden zadnjih takih izpadov, ki ga zahodnim »osrednjim« medijem »po naključju« ni uspelo opaziti, so pozivi Gonzáleza k vojaški intervenciji za strmoglavljenje Madura med »inavguracijsko turnejo« po ZDA in sosedah Venezuele.

11. januarja je poziv k vojaškemu posredovanju pod vodstvom Združenih narodov v Venezueli izrekel tudi nekdanji kolumbijski predsednik Alvaro Uribe, sicer skrajnodesničarski zagrizen nasprotnik venezuelskega chavizma.

In kako sta se vlada in narod Bolivarske republike Venezuele odzvala na vse to spletkarjenje v zadnjega pol leta in še prej?

Preudarno in miroljubno, s pesmijo na ustnicah in v ritmih salse. Odziv je bil, vsaj za zdaj, izjemno učinkovit.

Del strategije venezuelskih oblasti je tudi iskanje podpore in krepitev prijateljskih stikov po svetu.

V okviru teh prizadevanj je Venezuela »po naključju« med 9. in 11. januarjem gostila tudi Svetovni festival antifašistov, na katerega je bila med več kot 2000 udeleženci (in njihovimi telefoni, kamerami in družabnimi omrežji ter sledilci) iz 125 držav vabljena tudi delegacija prijateljev Venezuele iz Slovenije.

Pueblo movilizado en el Samán de Güere, luciendo la banda presidencial y juramentándose con el Presidente Nicolás Maduro.

Turmero, Estado Aragua, Venezuela. pic.twitter.com/rc57o3gj3E

—  Orlenys Ortiz (@OrlenysOV) January 16, 2025

Več o tem, pa tudi o »Velikem pohodu za mir in veselje», ter seveda o inavguraciji predsednika in največjem prazniku demokratičnega socializma Bolivarske republike v prihodnjem zapisu.

Danes (18. januar) je nova ameriška administracija že tudi povsem uradno napovedala nadaljnji »boj proti despotu Maduru«.

Trump's gang said that Venezuelan president should be befallen the fate of Bashar al-Assad.

The new administration wants regime change in Venezuela, the alleged pretext for the illegal regime change is that: Under Maduro, the country has become a hotbed of migration, with almost… pic.twitter.com/nZgk3UOd7k

— Mats Nilsson (@mazzenilsson) January 20, 2025

Po že dolgo napovedanem umiku ZDA iz Projekta Ukrajina (glavni cilj, gospodarsko uničenje in remilitarizacija EU, je bil zelo očitno izpolnjen) ter po 15 mesecih »sklenjenem« mirovnem sporazumu v Gazi (ki bi bil brez zavlačevanja sionističnega režima ob podpori ameriških gospodarjev v sedanji obliki lahko sklenjen že novembra lani), je Trump že napovedal »obnovo« Monrojeve doktrine.

Njeno glavno težišče bosta obnova s strani Bidna pravkar (začasno?) omiljenih sankcij Kubi, predvsem pa stopnjevanje pritiska na Venezuelo, ki ni postala le središče in povezovalna sila južno- in srednjeameriških protiimperialističnih sil, ampak uradna svetovna prestolnica socialističnega protiimperializma.