Ukrajinska vojna iz ruske perspektive: kako je Zahod Rusiji nastavil zahrbtno past in se vanjo - ujel sam!

Nekdanji obveščevalec CIE Larry C. Johnson je na svojem blogu objavil zanimivo analizo enega od nekdanjih sodelavcev strani »The Saker« (ta je sedaj arhiviran), ki je bila znana po analizah, ki so prikazovale poglede na mednarodno dogajanje, ki so v veliki meri vključevali tudi »rusko perspektivo.«

Ta avtor, Gaius Baltar, to perspektivo ponuja tistim, ki želijo bolje razumeti dogajanje v Ukrajini, in to seveda nad izjemno nizkim nivojem poročanja, ki ga širijo osrednji mediji na zahodu in v Sloveniji.

Ob pogostih navedbah na zahodu, da sta Putin in ruska vojska naredila resno napako ob izvedbi »posebne vojaško operacije« (SMO) v Ukrajini, češ da bi bilo veliko bolje samo poslati vojsko v Lugansk in Doneck, da bi ju branila, ne pa poskusiti napasti Kijev, je te argumente zavrnil na podlagi ocene situacije, kot so jo videli ruski generali in politiki.

Rusi so se namreč na začetku vojne odločili za hiter prodor v severno in južno Ukrajino, namesto da bi se usmerili proti obrambnim linijam ukrajinske vojske v Donbasu. Toda - zakaj so to storili?

Teorij je veliko; nekatere dobre, nekatere nelogične in nekatere povsem neskladne.

»Mislil sem, da bi bilo dobro, da se umaknem in pogledam na situacijo pred SMO z ruskega vidika. Rusi so ponavadi praktični in logični ljudje in generalštab ruskih oboroženih sil verjetno bolj kot večina. Njihov načrt je moral imeti logične razloge glede na to, kar so takrat videli. Kako so torej Rusi videli situacijo pred SMO, konec leta 2021? Postavimo se v njihovo kožo in oblikujmo teorijo. Upoštevajte, da to ni teorija o tem, kaj se je zgodilo, ampak samo o tem, kaj so Rusi morda mislili, da bi se lahko zgodilo, ko so načrtovali svoj SMO,« ocenjuje avtor.

V nadaljevanju bomo predstavili njegovo oceno situacije. Sam jo imenuje »miselna vaja« a kdor je bral »The Saker«, ta ve, da imajo avtorji zelo dobre informacije, ki so tako ali drugače (predvsem po trditvah ameriških državnih struktur) povezani tudi z ruskimi obveščevalci, zato gre za bistveno več, kot le za špekulacije.

Da je to razmišljanje na svojem blogu objavil eden od veteranov CIE, ki je znan po kritičnih pogledih na delo lastnega nekdanjega delodajalca, pa tudi pove veliko.

Obrambne črte in obleganje Donbasa

Prva stvar, ki so jo Rusi gotovo opazili, je bila gradnja ogromnih ukrajinskih obrambnih linij okoli republik Lugansk in Doneck. Ukrajinska vlada ni skrivala svojega načrta za zavzetje republik in ukrajinska vojska bi morala imeti »ofenzivno držo« in ne obrambno.

Povsem smiselno je zgraditi obrambne črte med načrtovanjem napada, da bi preprečili moteče protinapade, vendar je ukrajinska obramba šla daleč preko tega. Bili so resnično ogromni in zgrajeni v obdobju 8 let.

Vemo, kako močni so bili, saj so Rusi potrebovali več kot leto dni, da so jih prebili.

2e4d49557e59c01edc636ce14e9249fd.jpg

Rusi so si zagotovo ogledali to obrambo in prišli do naslednjega zaključka: njihov namen je zadržati rusko vojsko, če je potrebno – in tudi če je velik del ruske vojske uporabljen proti njim.

Druga stvar, ki so jo Rusi gotovo opazili, je bila absolutna odločenost Ukrajincev, da napadejo osamosvojene republike, četudi bi to prineslo ruski odgovor. To odločnost smo videli, ko je ruska vlada priznala njihovo neodvisnost tik pred začetkom vojne. Po zemljevidu topniškega nadzora OVSE so se ukrajinski topniški napadi na republike zmanjšali takoj po priznanju neodvisnosti, nato pa spet povečali – najverjetneje potem, ko so iz Kijeva prejeli ukaz, da naj nadaljujejo.

Takrat je bila ruska vpletenost zagotovljena, vendar so Ukrajinci še vedno napadali republike.

Rusi bi ti dve stvari lahko povezali; odločnost za napad in masivna obramba. Verjetno so prišli do naslednjega zaključka: »Želijo, da napademo skozi Donbas, nato pa bodo uporabili te obrambne črte, da nas zadržijo. Zakaj?«

Past

Ob vsem tem so Rusi gotovo začeli razmišljati o ukrajinskih načrtih. Predvidevali bi, da ti načrti niso samo ukrajinski, ampak tudi načrti Nata. Kaj so torej načrtovali Ukrajinci in Nato?

Rusi so gotovo sklepali naslednje: »Ukrajinci in Nato želijo, da napademo skozi Donbas in se spopademo s temi linijami. Zakaj bi to želeli? Mora biti, ker je to predpogoj za nekakšen načrt z njihove strani – kakšen večji načrt. Kakšen je ta večji načrt?«

Potem so gotovo pomislili, kaj bi bilo potrebno, da bi se soočili z ukrajinsko vojsko v Donbasu in zavzeli obrambne črte. Kaj bi to zahtevalo? Zahtevalo bi veliko sile in veliko časa. To bi pomenilo, da bi bil precejšen del ruske vojske tam vezan kar nekaj časa. Je bil to morda predpogoj za večji načrt Ukrajine/Nata?

Ali je bila celotna stvar morda v tem, da bi rusko vojsko prisilili v napad skozi Donbas in prevzemanje obrambnih črte – posebej, da bi jo tam vezali –, da bi bila tam zaposlena, medtem ko bi Ukrajinci in Nato izvajali preostanek svojega načrta?

krimmost1.jpg

Po premisleku o tem so se Rusi zagotovo vprašali naslednje: »Kaj si Ukrajinci in Nato želijo bolj kot karkoli?« In ker Američani in Britanci pravzaprav vodijo predstavo: »Kaj si Američani in Britanci želijo bolj kot karkoli drugega?« Na vprašanje ni težko odgovoriti. Tisto, kar si Američani, Britanci in Ukrajinci najbolj želijo, je Krim. Krim je ključ do »prevlade« v Črnem morju in njegovo zavzetje bi pomenilo bodalo v trebuhu Rusije.

Po tej logiki bi Rusi prišli do zaključka, da je bil ukrajinski napad na republike Donbasa in obrambne črte past, ki naj bi jih vezala. Potem so začeli načrtovati protiukrepe.

Ruski načrt

Prva stvar, na katero so morda pomislili Rusi, ko so planirali protiukrepe je bil čas. Koliko časa po začetku vojne bi Ukrajinci udarili na polotok Krim? Tega ne bi storili takoj, ker bi želeli, da se ruska vojska dobro in resnično angažira v Donbasu, preden bi naredili ta korak. Prav tako ne bi želeli odvrniti Rusov z zbiranjem velikih sil v bližini Krima, preden Rusi napadejo obrambne črte v Donbasu. To bi pomenilo, da bo moralo biti območje severno od Krima, torej Hersonska in Zaporoška oblast, nekaj časa le slabo branjeno.

Potem ko so prišli do tega sklepa, so Rusi sestavili načrt za preprečitev načrta Ukrajine/Nata. Načrt je imel en glavni cilj in dva stranska cilja.

Cilj 1 (glavni cilj): Zavzeti pokrajini Herson in Zaporožje, da bi ustvarili tamponsko območje med Krimom in ostalo Ukrajino. Ta cilj je bilo treba doseči izjemno hitro, medtem ko je bilo območje še slabo branjeno. Ta operacija je bila v tistem trenutku nadvse pomembna, veliko pomembnejša od vsega, kar se dogaja v Donbasu ali na območju Kijeva. Zavzetje Hersona ni bilo dovolj za ustvarjanje tamponskega pasu, ker je bilo treba Ukrajincem preprečiti napad na Krim. Obala Zaporožja je od Krima oddaljena le 150 kilometrov, zato je bilo treba takoj zavzeti tudi Zaporožje,.

Cilj 2 (sekundarni cilj): Medtem ko je bil velik del ukrajinske vojske nameščen v Donbasu, so bile tam še vedno zadržane velike sile, verjetno za krimsko operacijo. Temu delu ukrajinske vojske bi bilo treba preprečiti, da bi se spopadel z ruskimi silami, ki bi šle proti Hersonu in Zaporožju. Edini način za to je bil ogroziti nekaj, kar je bilo treba braniti za vsako ceno, tudi za ceno krimskega načrta.

kijevoperacija.jpg

Obstajala je samo ena lokacija, ki bi jo Ukrajinci branili za vsako ceno zunaj Donbasa – sam Kijev. Rusi so se zato odločili nad Kijevom napredovati na skrajno grozeč način. Sile, ki so jih uporabili, niso bile zadostne, da bi dokončno zavzeli Kijev, vendar so bile dovolj velike, da bi lahko zadržale območje severno od mesta in ga resno ogrozile.

Ukrajinci ne bi imeli druge izbire, kot da grožnjo vzamejo resno in premaknejo svoje sile proti Kijevu, vključno s silami, namenjenimi krimski operaciji. To bi Ukrajincem preprečilo, da bi se odzvali na rusko zasedbo Hersonske in Zaporiške oblasti.

Cilj 3 (sekundarni cilj): Prisiliti Ukrajino k mirovnim pogajanjem pod ruskimi pogoji. Rusi so najverjetneje domnevali, da bi se Ukrajinci morda želeli pogajati, če bi bila tamponska operacija Herson/Zaporizhzhia uspešna.

Želeli bi se pogajati ne le zato, ker je bil Kijev ogrožen, ampak predvsem zato, ker je bil onemogočen njihov glavni cilj, zavzetje Krima. Ta del načrta je bil delno uspešen, ker so bili Ukrajinci res pripravljeni podpisati pogodbo, preden so se vmešali Američani in Britanci.

Sklep iz tega (morda dvomljivega) branja misli ruskega generalštaba je, da sta bila glavna cilja začetne ruske operacije Herson in Zaporožje, ne pa Donbas, Kijev ali pogodba z Ukrajinci. Ko so pogajanja propadla, so se Rusi vrnili k svojemu rezervnemu načrtu z glavnim ciljem - uničiti ukrajinsko vojsko.

Pomembno je vedeti, da to ni teorija, ki bi razložila, kaj se je zgodilo. To je samo teorija, ki pojasnjuje ruski načrt na podlagi tega, kar so Rusi takrat morda razmišljali. Je zelo špekulativno in morda napačna, a kljub temu marsikaj pojasni – vključno z ukrajinskimi in zahodnimi reakcijami na rusko operacijo.

Ukrajinski načrt

Preden nadaljujemo, opišimo teoretični ukrajinski/Natov načrt. Načrt je imel po tej hipotetični ruski predvojni teoriji tri glavne cilje:

• Vezati rusko vojsko v Donbasu z uporabo obsežnih obrambnih linij in dobršnega dela dobro izurjene in dobro opremljene ukrajinske vojske.
• Izvesti nenaden napad na polotok Krim, ga zasesti in Črno morje spremeniti v območje pod nadzorom Nata – in kot bonus izvesti ogromen pritisk na Putina. Zaradi tega je bil pomemben del ukrajinske vojske zadržan iz Donbasa.
• Zagozditi rusko vojsko v Donbasu in jo pustiti krvaveti, s ciljem spremembe režima v Rusiji. Sankcijski napad je bil načrtovan kot sestavni del tega cilja.

Piše se april 2023 in še noben od teh ciljev ni bil dosežen. Predpostavimo, da je ta teorija pravilna in da je bil to dejansko načrt – in poglejmo, kaj so Ukrajinci in Zahod počeli, odkar je propadel. Še enkrat, to je zelo špekulativno.

Obsedenost z načrtom

Če pogledamo, kaj so Ukrajinci in Zahod počeli v tej vojni, se zdi, da se pojavi vzorec: zdi se, da še vedno izvajajo začetni načrt, čeprav je propadel. Zdi se, da je skoraj vsaka odločitev, ki jo sprejmejo, v skladu z načrtom ali natančneje v skladu s patološkim zanikanjem neuspeha.

Oglejmo si nekaj primerov:

Obsedenost s Krimom: Ukrajinci in Zahod še vedno načrtujejo zavzetje Krima, čeprav je to nemogoče. Kljub temu je zavzetje Krima v njihovih glavah živo in realna možnost. Zelenski je na eni točki celo dejal, da je Ukrajina začela osvobajati Krim … »v svojih glavah«.

Zasedba Krima je bila del načrta in opustitev Krima pomeni, da je načrt propadel.

Napad na Krimski most: uničenje mostu je bilo del načrta in tudi potem, ko je bil Krim izven Ukrajine in so Rusi zagotovili kopenski koridor do Krima, je bil most še vedno prednostna naloga. Morali so ga napasti, ker je bil to del načrta. To so storili, most so le opraskali in sedaj jim zato več ni potrebno skrbeti.

Obsedenost z Bakhmutom: Ukrajinska vojska je verjetno izgubila skoraj 40.000 vojakov, ki so branili Soledar in Bakhmut. Zaprto območje je morilsko območje za rusko topništvo, ki ga Ukrajinci oskrbujejo z neskončno topovsko hrano.

Celo Američani dvomijo, da je vztrajanje v mestu prava možnost, Ukrajinci pa so morda celo pripravljeni žrtvovati spomladansko ofenzivo, da bi ga obdržali le še malo. Vse več vojaških strokovnjakov zmajuje z glavami in govori o Bahmutu kot o ukrajinski obsesiji, kar tudi je.

Z zadrževanjem Bakhmuta se preprečuje neuspeh zadnjega dela načrta, to je, zadržati rusko vojsko na drugi strani obrambnih črt. Če se Rusi prebijejo, bo načrt popolnoma propadel. Zato je treba Bakhmut braniti.

Obsedenost s sankcijami: Eden največjih pretresov vojne je bil neuspeh zahodnih gospodarskih sankcij. Odziv Zahoda na neuspeh je bil zanimiv. Niso preklicali sankcij ali jih zamrznili ali premislili. Namesto tega kar naprej sankcionirajo vsakogar in vse, čeprav je očitno nesmiselno in celo kontraproduktivno.

Situacija postaja vse bolj nadrealistična, vendar se ne morejo ustaviti. Če se ustavijo, bo načrt propadel.

Začetna panika

Obstaja še eno vprašanje, ki bi ga lahko razložil neuspeh ukrajinskega/natovskega načrta. Vsaka pomembna oseba na Zahodu je pričakovala, da bodo Rusi napadli Ukrajino, preden se je to zgodilo. To je bilo pravzaprav tisto, kar so si mnogi od njih želeli.

zda-sankcije.jpg

Človek bi pričakoval, da bodo pokazali ogorčenje, da bodo obsodili »surove Ruse« in tako naprej in tako naprej. Prvi odziv na Zahodu je šel daleč dlje od tega. Prišlo je do izjemne jeze, panike in histerije.

Pojavile so se celo grožnje z uporabo jedrskega orožja. Vedno sem mislil, da so bile te reakcije veliko bolj ekstremne, kot je upravičevala ruska invazija. Zakaj bi popolnoma izgubili razum zaradi nečesa, za kar ste vedeli, da se bo zgodilo?

Sumim, da so bili vsa jeza, panika in grožnje posledica tega, ker so Rusi preprečili načrt za Zahodni Krim. Nameravali so pretentati Ruse, a so Rusi prevarali njih.

Zahodnjaki so bili ponižani in nič ne spodbuja jeze in groženj z jedrskim orožjem bolj kot ponižanje.

Jeza in obsedenost s propadlim načrtom v Ukrajini in na Zahodu sta nedvomno posledica psihologije in osebnosti neverjetno enotnega zahodnega in ukrajinskega vodstvenega razreda.

Ne sprejmejo zlahka osebnega neuspeha ali vdora realnosti v njihove načrte. Toda to je stvar drugega eseja, in to daljšega.

Nazadnje, ne pozabite, da so vse to špekulacije – miselna vaja, če hočete – ampak kdo ve ...,«sklene avtor svojo zelo dobro in pronicljivo analizo.

Vse to je seveda dobro imeti pred očmi, ko boste naslednjič gledali, kako se na malih ekranih pred domnevnimi zažganimi ruskimi tanki v okolici Kijeva postavljajo slovenska zunanja ministrica, vodja opozicije ali t.i. vojni poročevalec Valentin Areh in vam bodo te razbitine znova predstavljene kot neizpodbiten dokaz ruskega poraza pred Kijevom.

Kajti v resnici sploh ni šlo za to, sledi ruske vojske pa so zgolj dokazi, da so Rusi znova naredili nekaj nepričakovanega.

Obstaja citat, pripisan Ottu von Bismarcku, prvemu kanclerju nemškega cesarstva, ki pravi: »Rusi se nikoli ne umaknejo. Zmedejo nas in presenetijo. Zdrsnejo nam med prsti, ko mislimo, da jih imamo v pesti, in se nenadoma pojavijo, ko jih najmanj pričakujemo.«

Če jih je res izrekel ni povsem jasno, a nobenega dvoma ni, da se v Ukrajini dogaja točno to.

NATO in ZDA so že mislili, da so z napadi na Ruse v Donbasu Vladimirja Putina in rusko vojsko zvabili v svojo past, toda Rusi so se iz nje izmuznili in v njej pustili Zahod, ki sedaj ne ve, kako končati nesmiselno vojno, ki izčrpava EU in vse bolj tudi ZDA in ki je Zahod - ne more dobiti.