Slepi nacionalizem: odpuščen zaradi ene napačne besede po smrti dokazal, da mu je Hrvaška kršila človekove pravice

Pravica je dosegljiva – čeprav včasih tudi zelo prepozna.

To kaže tudi nedavni primer sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je odločilo, da je Hrvaška prekršila človekove pravice učitelju srbske nacionalnosti Miletu Novakoviću, ker je leta 1999 dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi v srednji šoli v vzhodni Slavoniji samo zato, ker je predaval v srbskem jeziku in je imel 55 let ter je bil zato po oceni šole »prestar«, da bi se lahko naučil - hrvaščine.

Hrvaška je sedaj dolžna, da na račun nematerialne škode njegovi družini izplača 5000 evrov ter še 850 evrov na račun stroškov postopka.

Miletu Novakoviću ta zmaga sicer ne bo pomenila nič, saj je medtem že – umrl.

Kljub temu pa je za druge v podobnem položaju pomembna ugotovitev, da je ESČP tudi v tem primeru ugotovilo kršitev pravice do zasebnega življenja, ki je zagotovljena z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, saj je bil odpuščen, ne da bi pristojni pretehtali kakršnekoli alternative, na primer dodatno šolanje, odpustili pa so ga samo zaradi starosti in delovne dobe.

Ob tem je Novaković večji del svoje pedagoške kariere živel in delal na Hrvaškem. Od leta 1971 je delal kot učitelj, od julija leta 1998 pa je bil predavatelj v srednji šoli v vzhodni Slavoniji.

Po inšpekcijskem nadzoru, ki so ga opravili samo nad učitelji srbske nacionalnosti, mu je bilo prepovedano predavati.

Upravno sodišče je to odločitev razveljavilo leta 2006 z obrazložitvijo, da jezik podučevanja leta 1999 še ni bil dokončno opredeljen. Šola pa ga je kljub temu odpustila, ker naj ne bi uporabljal »standardni hrvaški jezik med predavanji.«

Vendar je Novaković nato do leta 2011 izgubil vse postopke pred domačimi sodišči, tudi pred hrvaškim ustavnim sodiščem.

Nato se je pritožil Evropskemu sodišču za človekove pravice zaradi kršitve pravice do zasebnega življenja in diskriminacije.

Trdil je tudi, da ga zgolj zaradi nekaj srbskih besed ne bi smeli tako drastično kaznovati. Kot učitelj tehničnega pouka je namreč včasih uporabil nekatere srbske izraze, na primer »tavanica«, ki označuje strop.

Inšpekcija je namreč ugotovila, da Novaković ne uporablja hrvaščine »v vsakem pogledu«, ravnateljica pa je potrdila, da so ga res obtožili, da je včasih dejal »tavanica«, kar pomeni v hrvaškem (in slovenskem) jeziku – strop.

»Novaković je dobil odpoved zaradi besede 'strop',« je dejala odvetnica Branka Paprić, ki je Novakovića zastopala in ob tem dodala, da se ta beseda – nahaja v besednjaku hrvaškega jezika.

»Vse postopke v Republiki Hrvaški je Novaković izgubil. Županijsko sodišče pa mu je, glede na kršitev člena 8. napisal, da pri njegovih letih ni mogoče pričakovati, da bo obvladal hrvaški jezik,« je dodala odvetnica.

In vse to kljub temu, da sta si oba jezika (hrvaški in srbski) celo zelo podobna, pri čemer najpomembnejši lingvisti iz Hrvaške, Srbije in še nekaterih držav trdijo, da gre dejansko za – en jezik.

Novakovića sicer nikoli niso vrnili na delo, ostal pa je tudi brez vseh plač.

Moral je vrniti tudi stroške sodnih postopkov šoli, na koncu pa je bil kaznovan še z nizko pokojnino.

Vendar pa je ESČP naposled jasno zapisalo, da odpustitev Novakovića »ni bila utemeljena na podlagi nujne družbene potrebe in da ni bila sorazmerna s ciljem, ki se je želel doseči,« ter da je Hrvaška z opisanimi dejanji Novakoviću prekršila pravico do zasebnega življenja.

Vse skupaj je zato bolj moralna zmaga za njegovo družino, hkrati pa sodba kaže tudi na globoke korenine in zakrknjenost hrvaškega nacionalizma, v imenu katerega so se manjšinam v tej državi dogajale in se še dogajajo – hude krivice.