Skrita resnica o vojni v Ukrajini: Odgovori na nekaj ključnih vprašanj, o katerih zahodni (in slovenski) mediji ves čas lažejo

Jacques Baud je geopolitični strokovnjak, ki je kot ekspert deloval v različnih delih sveta,je za The Postil odgovoril na nekatere ključna vprašanja, ki se nanašajo na vojno v Ukrajini.

Odgovori na ta vprašanja lepo razkrijejo, v kako veliki zmoti se nahaja javnost v Evropi, ki slepo verjame svojim političnim elitam in pravljici, da je bila vojna v Ukrajini "neizzvana agresija."

Jacques Baud je magistriral iz ekonometrije, končal podiplomski študij mednarodne varnosti na podiplomskem inštitutu za mednarodne odnose v Ženevi ter bil polkovnik v švicarski vojski.

Delal je za švicarsko strateško obveščevalno službo in bil med vojno v Ruandi svetovalec za varnost begunskih taborišč v vzhodnem Zairu (UNHCR-Zaire/Congo, 1995-1996).

V letih 1997-99 je delal za Oddelek za mirovne operacije (DPKO) Združenih narodov v New Yorku, ustanovil Mednarodni center za humanitarno razminiranje v Ženevi (CIGHD) in Informacijski sistem za upravljanje ukrepov proti minam (IMSMA).

Prispeval je k uvedbi koncepta obveščevalne dejavnosti v mirovnih operacijah OZN in vodil prvi integrirani skupni analitični center misije OZN (JMAC) v Sudanu (2005-2006).

Bil je vodja oddelka za mirovno politiko in doktrino na Oddelku OZN za mirovne operacije v New Yorku (2009-2011) in strokovne skupine OZN za reformo varnostnega sektorja in pravno državo, delal je v Natu in je avtor več knjig o obveščevalnih podatkih, asimetričnem vojskovanju, terorizmu in dezinformacijah.

Kot strokovnjak je sodeloval tudi pri modernizaciji ukrajinske vojske.

Njegov intervju si lahko preberete tukaj.

V Postilu je ocenil, da so sicer "pomembni kulturni in zgodovinski elementi, ki določajo odnose med Rusijo in Ukrajino", saj imata državi "dolgo, bogato, raznoliko in razgibano skupno zgodovino."

Nato pa je opozoril, zakaj so še pomembnejši dogodki novejše zgodovine.

"To bi bilo nujno, če bi bila kriza, ki jo doživljamo danes, zakoreninjena v zgodovini. Vendar je produkt sedanjosti. Vojna, ki jo vidimo danes, ne izvira od naših pradedov, naših starih staršev ali celo naših staršev. Prihaja od nas. Mi smo ustvarili to krizo. Ustvarili smo vsak njen kos in vsak mehanizem. Samo izkoristili smo obstoječo dinamiko in izkoristili Ukrajino, da bi zadovoljili stare sanje: poskusiti zrušiti Rusijo. Te sanje so imeli dedki Chrystie Freeland, Antonyja Blinkena, Victorie Nuland in Olafa Scholza; to vemo.

Način, kako razumemo krize, določa način, kako jih rešujemo. Goljufanje z dejstvi vodi v katastrofo. To se dogaja v Ukrajini. V tem primeru je število vprašanj tako ogromno, da o njih tukaj ne bomo mogli razpravljati. Naj se osredotočim le na nekatere od njih.

Ali je James Baker leta 1990 Mihailu Gorbačovu obljubil, da bo omejil širitev Nata proti vzhodu?

Leta 2021 je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg izjavil, da »nikoli ni bilo obljube, da se Nato po padcu Berlinskega zidu ne bo širil proti vzhodu«.

Ta trditev je še vedno razširjena med samooklicanimi poznavalci Rusije, ki pojasnjujejo, da obljub ni bilo, ker ni bilo pogodbe ali pisnega sporazuma. Ta argument je nekoliko poenostavljen in napačen.

Res je, da ni nobenih pogodb ali sklepov Severnoatlantskega sveta (NAC), ki bi vsebovali takšne obljube.

A to ne pomeni, da niso oblikovane, niti, da niso bile oblikovane ležerno!

Danes imamo občutek, da ZSSR, potem ko je »izgubila hladno vojno«, ni imela nobene besede pri evropskem varnostnem razvoju.

To ni res. ZSSR je imela kot zmagovalka druge svetovne vojne de jure pravico veta pri ponovni združitvi Nemčije.

Z drugimi besedami, zahodne države so morale pridobiti njeno soglasje, v zameno za katerega je Gorbačov zahteval zavezo o neširjenju Nata.

Ne smemo pozabiti, da je leta 1990 ZSSR še obstajala in da še ni bilo govora o njeni razpustitvi, kar je pokazal referendum marca 1991. Sovjetska zveza torej ni bila v šibkem položaju in bi lahko preprečila ponovno združitev.

To je potrdil Hans-Dietrich Genscher, nemški zunanji minister, v Tutzingu (Bavarska) 31. januarja 1990, kot poroča v depeši veleposlaništva ZDA v Bonnu:

Genscher je opozoril, da bi vsak poskus razširitve [Natovega] vojaškega zavezništva na ozemlje Nemške demokratične republike (NDR) preprečil ponovno združitev Nemčije.

Združitev Nemčije je imela za ZSSR dve veliki posledici: umik skupine sovjetskih sil v Nemčiji (GSFG), najmočnejšega in sodobnega kontingenta zunaj njenega ozemlja, in izginotje pomembnega dela njenega zaščitnega »glacisa«. Z drugimi besedami, vsaka poteza Nata bi bila na račun njene varnosti.

Zato je Genscher izjavil:

"… Spremembe v Vzhodni Evropi in proces združevanja Nemčije ne bi smeli »spodkopavati sovjetskih varnostnih interesov«. Zato bi moral Nato izključiti "širjenje svojega ozemlja na vzhod, tj. približevanje sovjetskim mejam."

V tej fazi je bil še vedno v veljavi Varšavski pakt in Natova doktrina je bila nespremenjena.

Zato je Mihail Gorbačov zelo kmalu izrazil svojo upravičeno zaskrbljenost glede nacionalne varnosti ZSSR.

To je spodbudilo Jamesa Bakerja, ameriškega državnega sekretarja, da je takoj začel pogovore z njim. 9. februarja 1990 je Baker, da bi pomiril pomisleke Gorbačova, izjavil:

"Ne samo za Sovjetsko zvezo, ampak tudi za druge evropske države je pomembno, da imajo zagotovila, da če ZDA ohranijo svojo prisotnost v Nemčiji v okviru Nata, se niti centimeter (inč) sedanje Natove vojaške jurisdikcije ne bo razširil proti vzhodu."

Obljube so bile tako dane preprosto zato, ker Zahod ni imel druge možnosti, da bi pridobil odobritev ZSSR; in brez obljub Nemčija ne bi bila ponovno združena. Gorbačov je sprejel združitev Nemčije samo zato, ker je prejel zagotovila predsednika Georgea H.W. Busha in Jamesa Bakerja, kanclerja Helmuat Kohla in njegovega zunanjega ministra Hans-Dietricah Genscherja, britanske premierke Margaret Thatcher, njenega naslednika Johna Majorja in njegovega zunanjega ministra Douglasa Hurda, predsednika Françoisa Mitterranda, pa tudi direktorja Cie Roberta Gatesa in Manfreda Wörnerja, generalnega sekretarja Nata.

Tako je 17. maja 1990 v govoru v Bruslju Manfred Wörner, generalni sekretar Nata, izjavil:

"Dejstvo, da nismo pripravljeni napotiti Natove vojske onkraj nemškega ozemlja, daje Sovjetski zvezi trdno jamstvo za varnost."

Februarja 2022 je v nemški reviji Der Spiegel Joshua Shifrinson, ameriški politični analitik, razkril TAJNI dokument z dne 6. marca 1991, s katerega je bila umaknjena tajnost, napisan po srečanju političnih direktorjev zunanjih ministrstev ZDA, Velike Britanije, Francije in Nemčije.

Poroča o besedah ​​nemškega predstavnika Jürgena Chroboga:

"V pogajanjih 2+4 smo jasno povedali, da Nata ne bomo razširili onkraj Labe. Zato Poljski in drugim ne moremo ponuditi članstva v Natu."

Predstavniki ostalih držav so sprejeli tudi idejo, da se drugim vzhodnoevropskim državam ne ponudi članstva v Natu.

Torej, pisno ali ne, je prišlo do "dogovora", preprosto zato, ker je bil "dogovor" neizogiben.

V mednarodnem pravu je »obljuba« veljavno enostransko dejanje, ki ga je treba spoštovati (»promissio est servanda«).

Tisti, ki danes to zanikajo, so preprosto posamezniki, ki ne poznajo vrednosti dane besede.

Ali Vladimir Putin ni upošteval Budimpeštanskega memoranduma (1994)?

Februarja 2022 se je Volodimir Zelenski na münchenskem varnostnem forumu skliceval na Budimpeštanski memorandum iz leta 1994 in zagrozil, da bo znova postal jedrska sila.

Malo verjetno pa je, da bo Ukrajina spet postala jedrska sila, saj ji niti jedrske sile tega ne bodo dovolile.

Zelenski in Putin to vesta. Pravzaprav Zelenski tega memoranduma ne uporablja za pridobitev jedrskega orožja, ampak za vrnitev Krima, saj Ukrajinci vidijo rusko priključitev Krima kot kršitev te pogodbe.

V bistvu Zelenski poskuša imeti zahodne države za talce. Da bi razumeli, da se moramo vrniti k dogodkom in dejstvom, ki jih naši zgodovinarji oportunistično »pozabljajo«.

20. januarja 1991, pred osamosvojitvijo Ukrajine, so bili prebivalci Krima povabljeni, naj na referendumu izberejo med dvema možnostma: ostati s Kijevom ali se vrniti na stanje izpred leta 1954, ko so bili pod upravo Moskve.

Vprašanje na glasovnici je bilo:

"Ali ste za obnovitev Avtonomne sovjetske socialistične republike Krim kot subjekta Sovjetske zveze in članice Unije?"

To je bil prvi referendum o avtonomiji v ZSSR in 93,6 % Krimovcev se je strinjalo s priključitvijo Moskvi.

Leta 1945 ukinjeno Avtonomno sovjetsko socialistično republiko Krim (ASSR Krim) je tako 12. februarja 1991 ponovno ustanovil vrhovni sovjet Ukrajinske SSR.

Moskva je 17. marca organizirala referendum za obstoj Sovjetske zveze, ki bi ga sprejela Ukrajina in s tem posredno potrdila odločitev Krimovcev.

V tej fazi je bil Krim pod nadzorom Moskve in ne Kijeva, medtem ko Ukrajina še ni bila neodvisna. Ker je Ukrajina organizirala lasten referendum za neodvisnost, je udeležba prebivalcev Krima ostala šibka, ker se niso več počutili zaskrbljene.

Ukrajina je postala neodvisna šest mesecev po Krimu in po tem, ko je slednji 4. septembra razglasil svojo suverenost.

26. februarja 1992 je krimski parlament s soglasjem ukrajinske vlade razglasil »Republiko Krim«, ki ji je bil podeljen status samoupravne republike.

5. maja 1992 je Krim razglasil svojo neodvisnost in sprejel ustavo. Mesto Sevastopol, ki ga je v komunističnem sistemu neposredno upravljala Moskva, je bilo v podobni situaciji, saj ga je Ukrajina leta 1991 integrirala zunaj vsake zakonitosti.

Naslednja leta je zaznamovalo natezanje med Simferopolom in Kijevom, ki je želel Krim obdržati pod svojim nadzorom.

Leta 1994 se je Ukrajina s podpisom Budimpeštanskega memoranduma odrekla jedrskemu orožju nekdanje ZSSR, ki je ostalo na njenem ozemlju, v zameno za »svojo varnost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost«.

Na tej stopnji je Krim menil, da — de jure — ni več del Ukrajine in ga zato ta pogodba ne zadeva. Na svoji strani se je vlada v Kijevu zaradi memoranduma počutila okrepljeno.

Zato je 17. marca 1995 na silo odpravila krimsko ustavo.

Poslala je svoje posebne enote, da strmoglavijo Jurija Mečkova, predsednika Krima, in de facto priključila Republiko Krim, s čimer je sprožila ljudske demonstracije za priključitev Krima Rusiji.

Dogodek, o katerem zahodni mediji komajda poročajo.

Krim je bil nato avtoritarno voden s predsedniškimi dekreti iz Kijeva.

Ta položaj je pripeljal do tega, da je krimski parlament oktobra 1995 oblikoval novo ustavo, ki je ponovno vzpostavila Avtonomno republiko Krim. To novo ustavo je krimski parlament ratificiral 21. oktobra 1998, ukrajinski parlament pa jo je potrdil 23. decembra 1998.

Ti dogodki in skrbi rusko govoreče manjšine so 31. maja 1997 privedli do pogodbe o prijateljstvu med Ukrajino in Rusijo.

Ukrajina je v pogodbo vključila načelo nedotakljivosti meja v zameno – in to je zelo pomembno – za jamstvo za »zaščito etnične, kulturne, jezikovne in verske izvirnosti narodnih manjšin na njihovem ozemlju«.

23. februarja 2014 so se nove oblasti v Kijevu pojavile po državnem udaru, ki vsekakor ni imel ustavne podlage in z oblastjo,ki vsekakor ni bila izvoljena,; nato pa z razveljavitvijo Kivalov-Kolesničenkovega zakona o uradnih jezikih iz leta 2012 niso več spoštovali tega jamstva iz pogodbe iz leta 1997.

Krimljani so zato na ulicah zahtevali "vrnitev" Rusije, ki so jo dosegli pred 30 leti.

4. marca je med novinarsko konferenco o razmerah v Ukrajini novinar Vladimirja Putina vprašal: "Kako vidite prihodnost Krima? Ali razmišljate o možnosti, da se pridruži Rusiji?", Putin pa je odgovoril:

"Ne, tega ne upoštevamo. Na splošno menim, da samo svobodni in varni prebivalci določene države lahko in morajo odločati o svoji prihodnosti. Če je bila ta pravica podeljena Albancem na Kosovu, če je to omogočeno marsikje po svetu, potem nihče ne izključuje pravice narodov do samoodločbe, ki je, kolikor vem, določena v več dokumentih OZN. Nikakor pa takšne odločitve ne bomo izzivali in takih čustev ne bomo hranili."

6. marca se je krimski parlament odločil za izvedbo ljudskega referenduma, na katerem bi lahko izbirali med ostankom v Ukrajini ali zahtevo po priključitvi Moskvi.

Po tem glasovanju so krimske oblasti od Moskve zahtevale priključitev Rusiji.

S tem referendumom je Krim le povrnil status, ki si ga je zakonito pridobil tik pred osamosvojitvijo Ukrajine. To pojasnjuje, zakaj je Krim obnovil svojo prošnjo za priključitev Moskvi, kot je bila podana januarja 1991.

Poleg tega je bil sporazum o statusu sile (SOFA) med Ukrajino in Rusijo za namestitev vojakov na Krimu in v Sevastopolu obnovljen leta 2010 in veljaven do leta 2042. Rusija torej ni imela posebnega razloga, da bi zahtevala to ozemlje.

Prebivalstvo Krima, ki se je legitimno počutilo izdano s strani vlade v Kijevu, je izkoristilo priložnost za uveljavitev svojih pravic.

Anka Feldhusen, nemška veleposlanica v Kijevu, je 19. februarja 2022 na televizijskem kanalu Ukrajina 24 izjavila, da Budimpeštanski memorandum ni pravno zavezujoč. Mimogrede, to je tudi ameriško stališče, kot kaže izjava na spletni strani ameriškega veleposlaništva v Minsku.

Celotna zahodna pripoved o ruski »pripojitvi« Krima temelji na ponovnem pisanju zgodovine in zamegljevanju referenduma iz leta 1991, ki je obstajal in je bil popolnoma veljaven. Budimpeštanski memorandum iz leta 1994 se obširno citira od februarja 2022, vendar zahodna pripoved preprosto ignorira pogodbo o prijateljstvu iz leta 1997, ki je razlog za nezadovoljstvo rusko govorečih ukrajinskih državljanov.

Ali je ukrajinska vlada legitimna?

Rusi še vedno vidijo spremembo režima, ki se je zgodila leta 2014, kot nelegitimno, saj ni bila izvedena po neustavnem postopku in brez podpore velikega dela ukrajinskega prebivalstva.

Majdansko revolucijo lahko razdelimo na več sekvenc z različnimi akterji. Danes poskušajo tisti, ki jih žene sovraštvo do Rusije, ta različna zaporedja združiti v en sam »demokratični impulz«: način za potrditev zločinov, ki so jih zagrešili Ukrajina in njeni neonacistični fanatiki.

Sprva se je prebivalstvo Kijeva, razočarano nad odločitvijo vlade, da odloži podpis pogodbe z EU, zbralo na ulicah. Sprememba režima ni bila v zraku. To je bil preprost izraz nezadovoljstva.

V nasprotju s trditvami Zahoda je bila Ukrajina takrat globoko razdeljena glede vprašanja približevanja Evropi.

Raziskava, ki jo je novembra 2013 izvedel Kijevski mednarodni inštitut za sociologijo (KIIS), kaže, da je bila razdeljena skoraj natanko »50/50« med tistimi, ki so bili naklonjeni sporazumu z Evropsko unijo, in tistimi, ki so naklonjeni carinski uniji z Rusijo.

Na jugu in vzhodu Ukrajine je bila industrija močno povezana z Rusijo in delavci so se bali, da bi sporazum o izključitvi Rusije uničil njihova delovna mesta. To bi se na koncu zgodilo.

Pravzaprav je bil že v tej fazi cilj poskušati izolirati Rusijo.

V Washington Postu je Henry Kissinger, svetovalec Richarda Nixona za nacionalno varnost, opozoril, da je Evropska unija "pomagala spremeniti pogajanja v krizo".

V to, kar se je zgodilo kasneje, so bile vpletene ultranacionalistične in neonacistične skupine, ki so prihajale iz zahodnega dela države. Izbruhnilo je nasilje in vlada se je umaknila, potem ko je z izgredniki podpisala sporazum o novih volitvah.

A to se je hitro pozabilo.

Šlo je za nič manj kot državni udar, ki so ga vodile Združene države ob podpori Evropske unije in je bil izveden brez kakršne koli pravne podlage proti vladi, katere izvolitev je OVSE označila za "transparentno in pošteno" in ki je "ponudila impresivno demonstracijo demokracije".

Decembra 2014 je George Friedman, predsednik ameriške geopolitične obveščevalne platforme STRATFOR, v intervjuju dejal:

"Rusija dogodek, ki se je zgodil v začetku letošnjega leta [februarja 2014], opredeljuje kot državni udar, ki so ga organizirale ZDA. Pravzaprav je bil to najbolj očiten [državni udar] v zgodovini."

Za razliko od evropskih opazovalcev je Atlantski svet kljub temu, da je močno podpiral Nato, hitro ugotovil, da so revolucijo Maidana ugrabili nekateri oligarhi in ultranacionalisti.

Opozoril je, da reforme, ki jih je obljubila Ukrajina, niso bile izvedene in da se zahodni mediji držijo kritične "črno-bele" pripovedi.

Telefonski pogovor med Victorio Nuland, takratno pomočnico državnega sekretarja za Evropo in Evrazijo, in Geoffreyjem Pyattom, veleposlanikom ZDA v Kijevu, ki ga je razkril BBC, kaže, da so Američani sami izbrali člane prihodnje ukrajinske vlade, v nasprotju z Ukrajinci in Evropejci.

Ta pogovor, ki je postal slaven zaradi slavnega Nulandinega "F*** the EU!" (Je**š EU!)

Ukrajinsko ljudstvo državnega udara ni podprlo soglasno, niti vsebinsko niti oblikovno.

Bilo je delo manjšine ultranacionalistov iz zahodne Ukrajine (Galicije), ki niso predstavljali celotnega ukrajinskega ljudstva.

Njihov prvi zakonodajni akt z dne 23. februarja 2014 je bil razveljavitev zakona Kivalov-Kolesničenkov iz leta 2012, ki je poleg ukrajinščine določil ruski jezik kot uradni jezik.

To je spodbudilo rusko govoreče prebivalce, da so v južnem delu države začeli množične proteste proti oblastem, ki jih niso izvolili.

Julija 2019 je Mednarodna krizna skupina (ki jo financira več evropskih držav in fundacija Open Society) ugotovila:

"Konflikt v vzhodni Ukrajini se je začel kot ljudsko gibanje. […]Proteste so organizirali lokalni državljani, ki so trdili, da predstavljajo rusko govorečo večino v regiji. Zaskrbljeni so bili tako zaradi političnih in gospodarskih posledic nove vlade v Kijevu kot zaradi pozneje opuščenih ukrepov te vlade za preprečevanje uradne rabe ruskega jezika po vsej državi." [»Uporniki brez razloga: ruski pooblaščenci v vzhodni Ukrajini." International Krizna skupina, poročilo o Evropi št. 254, 16. julij 2019, str. 2].

Prizadevanja Zahoda za legitimizacijo tega skrajnodesničarskega državnega udara v Kijevu so privedla do skrivanja opozicije v južnem delu države.

Da bi to revolucijo predstavili kot demokratično, je bila prava »roka Zahoda« spretno prikrita z namišljeno »roko Rusije«.

Tako je nastal mit o ruski vojaški intervenciji. Obtožbe o ruski vojaški prisotnosti so bile vsekakor lažne, kar je leta 2015 priznal načelnik ukrajinske varnostne službe (SBU), ki je potrdil, da v Donbasu ni ruskih enot.

Da bi bile stvari še hujše, Ukrajina ni pridobila legitimnosti z načinom, kako je obravnavala upor.

V letih 2014–2015 je Ukrajina ob slabem nasvetu Natove vojske vodila vojno, ki je lahko privedla le do njenega poraza: prebivalce Donbasa in Krima je imela za sovražne tuje sile in ni poskušala pridobiti »src in umov« avtonomistov. Namesto tega je bila njena strategija še bolj kaznovati ljudi.

Bančne storitve so bile ustavljene, gospodarski odnosi z avtonomnimi regijami so bili preprosto prekinjeni in Krim ni več dobil pitne vode.

Zato je v Donbasu toliko civilnih žrtev in zato rusko prebivalstvo še danes večinsko stoji za svojo vlado. 14.000 žrtev spopada se ponavadi pripisuje »ruskim okupatorjem« in tako imenovanim »separatistom«. Vendar pa je po podatkih Združenih narodov več kot 80 % civilnih žrtev posledica ukrajinskega granatiranja.

Kot lahko vidimo, ukrajinska vlada masakrira svoje ljudi s pomočjo, financiranjem in nasveti armad Nata, držav Evropske unije, ki brani njene vrednote.

Maja 2014 je nasilno zatiranje protestov spodbudilo prebivalstvo nekaterih območij regij Doneck in Lugansk v Ukrajini, da so organizirali referenduma o samoodločbi v Ljudski republiki Doneck (podprlo ga je 89 % ljudi) in v Ljudski republiki Lugansk (podprlo 96 %).

Čeprav jih zahodni mediji ves čas imenujejo referendumi o »neodvisnosti«, so to v resnici referendumi o »samoodločbi« ali »avtonomiji« (самостоятельность).

Naši mediji so vse do februarja 2022 vztrajno govorili o »separatistih« in »separatističnih republikah«.

V resnici, kot je navedeno v sporazumu iz Minska, si te samooklicane republike niso prizadevale za »neodvisnost«, ampak za »avtonomijo« znotraj Ukrajine, z možnostjo uporabe lastnega jezika in lastnih običajev.

Ali je Nato obrambno zavezništvo?

Natova utemeljitev je spraviti evropske zaveznice pod jedrski dežnik ZDA.

Zasnovan je bil kot obrambno zavezništvo, čeprav nedavno umaknjeni ameriški dokumenti kažejo, da Sovjeti očitno niso imeli namena napasti Zahoda.

Za Ruse je vprašanje, ali je Nato ofenziven ali defenziven, nepomembno.

Da bi razumeli Putinovo stališče, moramo upoštevati dve stvari, ki ju zahodni komentatorji običajno spregledajo: širitev Nata proti vzhodu in postopno opuščanje normativnega okvira mednarodne varnosti s strani ZDA.

Pravzaprav, dokler ZDA niso namestile raket v bližini svojih meja, se Rusija ni toliko obremenjevala s širitvijo Nata. Rusija je sama razmišljala, da bi zaprosila za članstvo.

Toda težave naj bi se pojavile leta 2001, ko se je George W. Bush odločil enostransko odstopiti od pogodbe ABM in namestiti protibalistične rakete (ABM) v vzhodni Evropi.

Pogodba ABM je bila namenjena omejitvi uporabe obrambnih izstrelkov zaradi ohranjanja odvračilnega učinka medsebojnega uničenja z omogočanjem zaščite organov odločanja z balističnim ščitom (za ohranitev pogajalske sposobnosti). Tako je omejil namestitev protibalističnih izstrelkov na nekatera posebna območja (predvsem okoli Washingtona DC in Moskve) in jo prepovedal zunaj državnih ozemelj.

Od takrat so se ZDA postopoma umaknile iz vseh sporazumov o nadzoru orožja, sklenjenih med hladno vojno: pogodbe ABM (2002), pogodbe o odprtem nebu (2018) in pogodbe o jedrskih silah srednjega dosega (INF) (2019).

Leta 2019 je Donald Trump svoj odstop od pogodbe INF utemeljil z domnevnimi kršitvami ruske strani. Toda, kot ugotavlja Stockholmski inštitut za mednarodne mirovne raziskave (SIPRI), Američani nikoli niso predložili dokazov o teh kršitvah.

Pravzaprav so ZDA preprosto poskušale izstopiti iz sporazuma, da bi namestile svoje raketne sisteme AEGIS na Poljskem in v Romuniji. Po navedbah ameriške administracije so ti sistemi uradno namenjeni prestrezanju iranskih balističnih raket.

Toda obstajata dve težavi, ki očitno vzbujata dvom o dobri veri Američanov:

Prvi je, da nič ne kaže, da bi Iranci razvijali takšne rakete, kot je pred komisijo ameriškega senata izjavil Michael Ellemann iz Lockheed-Martina.

Drugi je, da ti sistemi uporabljajo lansirnike Mk41, ki se lahko uporabljajo za izstrelitev protibalističnih ali jedrskih raket. Območje Radzikowo na Poljskem je 800 km od ruske meje in 1300 km od Moskve.

Busheva in Trumpova administracija sta dejali, da so bili sistemi, nameščeni v Evropi, zgolj obrambni. Toda tudi če teoretično drži, je tehnično in strateško napačno.

Kajti dvom, ki je omogočil njihovo namestitev, je isti dvom, ki bi ga lahko imeli Rusi v primeru spopada. Ta prisotnost v neposredni bližini ruskega državnega ozemlja lahko resnično privede do jedrskega spopada.

Kajti v primeru konflikta ne bi bilo mogoče natančno vedeti, kakšne so rakete, ki so naložene v sisteme – ali naj Rusi torej počakajo na eksplozije, preden se odzovejo?

Pravzaprav poznamo odgovor: ker Rusi ne bi imeli časa za zgodnje opozarjanje, praktično ne bi imeli časa, da bi ugotovili naravo izstreljenega izstrelka, in bi bili zato prisiljeni odgovoriti preventivno z jedrskim napadom.

Ne samo, da Vladimir Putin vidi to kot tveganje za rusko varnost, ampak tudi ugotavlja, da ZDA vse bolj ne upoštevajo mednarodnega prava, da bi vodile enostransko politiko.

Zato Vladimir Putin pravi, da bi lahko evropske države potegnili v jedrski spopad, ne da bi to hotele. To je bila vsebina njegovega govora v Münchnu leta 2007 in z istim argumentom je nastopil v začetku leta 2022, ko je Emmanuel Macron februarja odšel v Moskvo.

Finska in Švedska v Natu – dobra ideja?

Prihodnost bo pokazala, ali je bila odločitev Švedske in Finske, da zaprosita za članstvo v Natu, modra ideja.

Verjetno so precenjevali vrednost jedrske zaščite, ki jo ponuja Nato. Pravzaprav je zelo malo verjetno, da bodo ZDA žrtvovale svojo nacionalno ozemlje z napadom na rusko ozemlje zaradi Švedske ali Finske.

Bolj verjetno je, da bodo ZDA, če bodo uporabile jedrsko orožje, to storile predvsem na evropskih tleh in le v skrajnem primeru na ruskem ozemlju, da bi obvarovale lastno ozemlje pred jedrskim protinapadom.

Poleg tega sta se ti dve državi, ki sta izpolnjevali merila nevtralnosti, ki bi jih Rusija želela za svoje neposredne sosede, namenoma postavili v ruski jedrski merek.

Za Rusijo glavna grožnja prihaja iz srednjeevropskega vojnega območja.

Z drugimi besedami, v primeru hipotetičnega konflikta v Evropi bi bile ruske sile angažirane predvsem v Srednji Evropi in bi lahko uporabile svoje jedrske kapacitete na bojišču, da bi "obkrožile" svoje operacije tako, da bi napadle nordijske države, brez skoraj nikakršnega tveganja, da se bodo ZDA jedrsko odzvale.

Je bilo nemogoče zapustiti Varšavski pakt?

Varšavski pakt je bil ustanovljen takoj po vstopu Nemčije v Nato, in sicer iz popolnoma istih razlogov, kot smo jih opisali zgoraj. Njen največji vojaški ukrep je bila invazija na Češkoslovaško avgusta 1968 (s sodelovanjem vseh držav pakta, razen Albanije in Romunije).

Zaradi tega dogodka je manj kot mesec dni kasneje Albanija izstopila iz pakta, Romunija pa je po letu 1969 prenehala aktivno sodelovati v vojaškem poveljstvu Varšavskega pakta. Zato trditev, da nihče ni mogel svobodno izstopiti iz pogodbe, ni pravilna."