Šest hudih nevarnosti, ki prežijo na prihodnje astronavte ob potovanju na Mars

Vse več je načrtov, po katerih naj bi človek v ne tako oddaljeni prihodnosti lahko zakorakal po naslednjem planetu - predvsem Marsu. Načrti ameriške vesoljske agencije NASA predvidevajo, da bi morali biti ljudje na Marsu že okoli leta 2030 . "Bil bi presenečen, če ne bi bilo misije na Mars že v času našega življenja", ocenjuje Marc Jurblum, psihiater Univerze v Melbournu ter član Avstralsko-azijskega medicinskega programa o življenju v vesolju.

Vendar pa bo še prej potrebno rešiti celo vrsto zdravstvenih in drugih problemov. Znanstveniki naštevajo predvsem šest takšnih problemov, ki bi lahko ogrozili življenja ljudi na potovanju do Marsa. Jurblum navaja predvsem naslednje takšne probleme prihodnjih "vesoljskih potnikov":

1. Vesoljska slabost

Ko smo na Zemlji, nam "drobni žiroskopi" v naših možganih dajejo informacije o našem položaju v prostoru. Povedo nam, kdaj naj obrnemo glavo, pospešimo ali spremenimo položaj. V vesolju je vse drugače. "V pogojih ničelne gravitacije vse to ne deluje in zato astronavti trpijo slabost. Veliko njih se dolge dneve počuti zelo slabo. Kakor da bi imeli morsko bolezen," pravi Marc Jurblum.  Primerov je veliko. Ko so leta 1968 izstrelili Apollo 8, je astronavt med potovanjem proti Mesecu trpel za tako hudo vesoljsko slabostjo, da so v nadzoru poletov v Houstonu razmišljali o skrajšanju misije. Na podoben način kot mornarji, ki na morju dobijo "mehke noge" tudi astronavti dobijo "vesoljske noge" in morajo ob vrnitvi na zemljo trdo delati, da se znova privadijo na težnost Zemlje.

2. Jeza in druga čustva

Potovanje skozi vesolje je še zmeraj zelo nevarno. Astronavti letijo skozi prostor v nepredušno zaprtem kovinskem kontejnerju in ostajajo živi samo zato, ker stroji ves čas prečiščujejo vodo in zrak. Za gibanje je le malo prostora, ves čas pa jim grozi tudi nevarnost kozmične radiacije in udarca mikro-meteoritov. "Vsak človek se lahko zlomi ob stresu. To bi želeli preprečiti. In dejansko ne vemo, kako bodo meseci in meseci življenja v nespremenjenem okolju s samo črnino zunaj majhnega okna vplivalo na um ljudi," opozarja Jurblum, ki se ukvarja prav z odzivom ljudi na ekstremne pogoje v vesolju.

Pri tem proučuje tudi vplive meditacije in pozitiven vpliv slik narave, ki bi lahko pomagale pri teh težavah."Ni potrebno narediti ničesar. Zgolj to, da imate te slike v vašem okolju, ima pozitiven učinek na koncentracijo, emocionalno stabilnost in kognitivne sposobnosti, opozarja Marc Jurblum. Pri tem bi lahko ljudem pomagala celo "virtualna realnost", ki jo danes poznamo iz računalniških iger.

Posebno vprašanje je povezano z nadzorom jeze. Na zemlji se lahko ljudje, ki jih ob živce spravi njihov šef ali sodelavec "izpraznijo" v telovadnici ali doma. V vesolju si tega ne morejo privoščiti, saj morajo delati hitro, komunicirati in sodelovati kot team. Astronavti so pogosto jezni tudi na postajo na Zemlji. Neka posadka na Skylabu je bila tako jezna, da je prekinila komunikacijo z Zemljo za 24 ur. Po drugi strani pa se je veliko astronavtom iz vesolja vrnilo s "širšim" pogledom. Postali so bolj okoljsko ali duhovno ozaveščeni in celo religiozni.

3. Izgubljanje moči

V vesolju in na Mednarodni vesoljski postaji ni gravitacije, na Marsu pa je sila gravitacije zgolj tretjina zemeljske. To znova povzroča kaos v človeškem telesu. Obrazi astronavtov postanejo nabrekli in okrogli in ves čas imajo občutek, kakor da jim tekočina zaliva sinuse. "Vaše telo je navajeno, da potiska tekočine navzgor v možgane, v nasprotju s silo težnosti. V vesolju pa preveč tekočin priteče navzgor in telo se je poskuša znebiti tako da bolj pogosto urinirate, zaradi česar ste bolj dehidrirani. zaradi pomanjkanja gravitacije pa oslabijo tudi mišice." Deloma se lahko te težave odpravijo z dvourno ali triurno fizično aktivnostjo astronavtov - vsak dan. Tudi oprijete, "pingvinske obleke", ki so jih imeli najprej sovjetski astronavti oziroma kozmonavti, poskušajo posnemati učinek gravitacije na telo. V takih oblekah morajo mišice premagovati dodatno silo. Vendar te obleke samo deloma rešujejo problem.

4. Problemi z očmi

Pogosta nevarnost v mednarodni vesoljski postaji so majhni delčki materiala, ki lebdijo v kabini in pogosto končajo v očeh astronavtov, kjer povzročajo odrgnine in poškodbe. Veliko astronavtov zato nosi očala, ko pridejo na Zemljo pa trpijo za trajnimi spremembami vida. Največ nevarnosti pa prinaša pomanjkanje gravitacije ob hkratnem gibanju tekočine navzgor. Do poslabšanja vida pride zato, ker tekočine, ki se nabirajo v glavi, pritiskajo na zadnji del oči ter s tem spreminjajo obliko zrkel. "Ta pritisk je najverjetnejši razlog problemov z vidom, ki ga poskušamo razumeti in rešiti," opozarja Marc Jurblum.

5. Kašljanje in prehlad

Če se prehladite na Zemlji, to ni resen problem. V vesolju je to drugačna zgodba. Živite namreč v gosto naseljenem, ozkem prostoru, vsi dihate isti, sicer prečiščen zrak, ter se ves čas dotikate istih površin, z manj možnosti, da bi se oprali. Človeški imunski sistem v vesolju ne deluje dobro, zato so člani odprave zmeraj v izolaciji več tednov. predno se odpravijo na misijo. "Ne vemo zakaj, toda zdi se, da so bakterije v vesolju bolj nevarne. In če v vesolju kihneš, vse kapljice odletijo naravnost in se ne ustavijo. Če dobi gripo en, jo dobijo vsi," opozarja Jurblum.

6. Nesreče in poškodbe

V vesolju doslej ni bilo veliko izrednih primerov poškodb vendar se astronavti še posebej usposabljajo tudi za takšne primere. Astronavti so v vesolju na primer razvili enostavno metodo kardiovaskularne resuscitacije (CPR) oziroma oživljanja ob srčnem infarktu, tako da se z nogami oprejo na strop vesoljske postaje in s telesom pritiskajo na pacienta pod sabo. Reševanje iz Mednarodne vesoljske postaje se lahko izvede v enem dnevu, toda ljudje ki bodo odšli na Mars, bodo od Zemlje oddaljeni najmanj osem mesecev potovanja, zato morajo biti pripravljeni, da za najnujnejše medicinske operacije in ukrepe poskrbijo sami.

To pa zahteva veliko vaje že tukaj, na zemlji. Projekt Mars Analogs je simuliral prav to - pogoje, ki bi jih človeška bitja lahko bila deležna med prihodnjo misijo na Mars, kar bi raziskovalcem omogočilo, da delajo na rešitvah za situacije, ko bi si na primer član odprave zlomil nogo ali kaj podobnega. Pri tem bi jim lahko po video-zvezi pomagal tudi zdravnik z Zemlje - toda med prejemom in oddajo signala je kar 20 minutna časovna razlika.

Ne glede na vse te težave in probleme pa je Marc Jurblum prepričan, da misija ljudi na Marsu ni vprašanje "ali bomo to storili", pač pa le - "kdaj bomo to storili". Eden od pogojev za to pa je, da astronavti ostanejo zdravi in to kar 54,6 milijonov kilometrov daleč od Zemlje. "V naslednjih 30 letih bomo to videli in to bo mednarodni uspeh," je prepričan  Marc Jurblum.