Rešena ena največjih skrivnosti prejšnjega stoletja – srhljiva smrt devetih ruskih alpinistov

Po več kot šestih desetletjih je preiskava naposled ugotovila, kdo oziroma kaj je krivo za skrivnostno pogibelj devetih ruskih alpinistov na severnem Uralu.

Nesreča, ki se je februarja 1959 zgodila na prelazu Djatlov, je dolga desetletja spodbujala ugibanja in teorije zarote o vzrokih tragedije, ki so vključevale napad jetija, nezemljanov, obredni umor, celo skrivno testiranje sovjetskega jedrskega orožja ...

Vse to je bila posledica dejstva, da so ruske inženirje in študente našli mrtve v spalnih oblačilih ali na pol gole, na nekaterih telesih pa so odkrili tudi sledi brutalnega nasilja in nepojasnjene poškodbe.

Prva poročila oblasti so vsebovala trditve kot so, da je bila koža nekaterih ponesrečencev oranžna drugih pa sive barve, prav tako da so lasje mladih ljudi, študentov dobesedno »čez noč« osivele ter da je bila na njihovih oblačilih zaznana tudi radioaktivnost …

Night of horror: #Russia closes case on #Dyatlov mystery: https://t.co/VI2iUT7wJW #dyatlovpass

— AATSEEL (@AATSEEL_Tweets) July 14, 2020

Vse se je začelo 27. januarja leta 1959, ko se je devet izkušenih smučarjev in obetavnih mladih športnikov, študentov z Uralskega politehničnega inštituta odpravilo na pohod v severni Ural – od koder se nikdar niso vrnili. 18 dni pozneje so našli prva trupla, do sedaj pa je svojce in radovedneže trl misterij, kako so njihovi bližnji umrli.

Zahvaljujoč skopim poročilom tedanjih sovjetskih oblasti, so kmalu zaokrožile številne razlage in špekulacije, od dokaj logičnih in zato ne posebej razburljivih za teoretike zarot (kot je snežni plaz), prek tistih bolj srh vzbujajočih (srečanje nič hudega slutečih pohodnikov bodisi z nezemljani bodisi s Snežnim človekom) do precej intrigantnih, ki so burile domišljijo (preizkus jedrskega orožja v nekem od sovjetskih vojaških oporišč).

Kakor koli že, do sedaj nikomur ni uspelo dognati pravega in dovolj utemeljenega odgovora.

Mystery of Dyatlov Pass is solved after 61 years https://t.co/7Xv2zajQ6e

— Daily Mail Online (@MailOnline) July 11, 2020

Edino, kar je bilo neizpodbitno je, da je skupina devetih mladih 25. januarja z vlakom pripotovala do Ivdela sredi severne pokrajine Sverdlovsk. Nato so se vkrcali na tovornjak, ki jih je odpeljal do Vižaja, zadnje poseljene vasi na severu.

27. januarja so se napotili proti svojemu cilju, gori Otorten.

Na tem območju se je v času stalinizma nahajalo tudi zaporniško taborišče, kjer je okoli 30.000 ljudi gradilo ceste. Le redki so poskušali pobegniti, predvsem zaradi odmaknjene lokacije in neusmiljenega okolja.

Skupino je zbral in vodil 23-letni Igor Aleksejevič Djatlov, vsi do zadnjega pa so bili izkušeni pohodniki in turni smučarji. Vzpon na Otorten bi jim ob vrnitvi domov prinesel tedaj najvišji certifikat v Sovjetski zvezi, za katerega je bilo treba prečkati 300 kilometrov.

Preiskovalcem je pozneje s pomočjo posnetkov, pridobljenih iz njihovih fotoaparatov in dnevniških zapisov, ki so jih našli na prizorišču, uspelo sestaviti časovni trak, ki je kazal, da je ekipa, ki jo je sestavljalo osem moških in dve ženski, 1. februarja začela vzpon prek prelaza (danes imenovanega Djatlov, po vodji skupine in v spomin na tragedijo, ki je doletela deveterico) proti Otortenu.

Presenetile so jih zelo slabe vremenske razmere in ko so se bližali vznožju gore, jih je ujel snežni vihar. Zaradi slabe vidljivosti so izgubili orientacijo in se namesto proti Otortenu usmerili preveč na zahod in na pobočje sosednje gore, zlovešče imenovane Gora mrtvih (Kholat Sjahl v jeziku staroselskega ljudstva Mansi).

Djatlov se je odločil, da kljub temu tabor postavijo tu in ne kilometer in pol nižje, kjer bi imeli naravno zavetje. Ta odločitev se je izkazala za usodno.

Preden se je skupina podala na popotovanje, je Djatlov prijateljem obljubil, da jim bo poslal telegram takoj, ko se vrnejo s pohoda, kar naj bi bilo čez približno tri tedne, torej okoli 12. februarja. Ko do 20. februarja še vedno ni bilo nobenega glasu od Djatlova in njegovih sotrpinov, so na inštitutu na pozive zaskrbljenih staršev le sprožili iskalno akcijo. Skupina prostovoljcev, sestavljena iz študentov in učiteljev, je 26. februarja našla tabor, ne pa tudi pohodnikov, zato so vpoklicali vojsko in policijo, da bi ugotovili, kaj se je zgodilo s pogrešanimi študenti.

Med študenti, ki so jih iskali, je bil tudi danes 80-letni Mikhail Šaravin. Za BBC je razkril, kako so jih na območje odpeljali s helikopterji, nato pa so se razdelili v več skupin in začeli z iskanjem.

»Prehodili smo okoli 500 metrov, ko sem na levi zagledal šotor, bil je delno prekrit s snegom.« V šotoru je zagledal odeje, oblačila, zemljevide, škornje, denar in stekleničko alkohola ter hrano. Vse skupaj je bilo po njegovih besedah videti, kot da so pripravljali večerjo. Nato je opazil, da je bil šotor prerezan od znotraj, kot da bi nekdo skušal zbežati ven. Nato je naletel na nekaj še bolj nenavadnega.

Pred šotorom so bile zamrznjene stopinje več ljudi, videti je bilo, kot da so bili obuti zgolj v nogavice ali celo bosi. Stopinje so se po nekaj metrih končale. Šaravin in drugi so se začeli spraševati, zakaj bi študenti na –20 stopinjah Celzija zapustili šotor, oblečeni zgolj napol in morda celo bosi.

Ko so prvo skupino njihovih trupel naslednji dan le našli, je najdba odprla še več dvomov in vprašanj, nobenega odgovora pa ni bilo na spregled.

Prvo, kar so preiskovalci zabeležili, ko so prispeli do tabora, je bilo, da je bil šotor delno zasut s snegom in precej poškodovan ter z rezilom odprt od znotraj, večji del osebnih predmetov študentov, vključno s čevlji, pa je ostal znotraj šotora. Iz njega je po drugi strani vodilo osem ali devet parov stopinj, pri čemer je bila očitno večina bosa ali pa zgolj z enim čevljem na nogi.

Sledi so vodile do roba bližnjega gozda, poldrugi kilometer od tabora. In tam, pod veliko cedro, so preiskovalci našli manjše pogorišče in prvi dve trupli: 23-letnega Jurija Krivoniščenka in 21-letnega Jurija Dorošenka. Čeprav se je temperatura v času njune smrti gibala okoli -27 stopinj Celzija, sta bili obe trupli bosi in oblečeni le v spodnje perilo.

Nato so našli naslednja tri trupla: Djatlova, 24-letne Zinaide Kolmogorove in 23-letnega Rustema Slobodina, ki so umrli na poti nazaj proti taboru, vsako v razmiku približno sto metrov. Preiskovalci so kot vzrok smrti navedli podhladitev, ker na truplih ni bilo nobenih zunanjih poškodb, ki bi nakazovale na drugačen scenarij.

Kmalu pa je vse skupaj dobilo precej srhljiv preobrat, ko so čez dva meseca, 4. maja, ko se je sneg stalil našli zadnja štiri trupla nesrečnih pohodnikov.

Vsa štiri so bila pokopana štiri metre pod snegom v soteski 75 metrov globlje v gozdu, in to s hudimi poškodbami. Trije so imeli usodne poškodbe: 23-letni Nicolai Thibeaux-Brignolles je imel počeno lobanjo, 20-letna Ljudmila Dubinina in 38-letni Semjon Zolotarjov sta imela več zlomljenih reber …

Ugotovljeno je bilo, da so poškodbe take narave, da jih lahko povzroči le velika sila, primerljiva z avtomobilskim trkom. In ne samo to – Ljudmilo so našli brez jezika, oči, dela ustnic in obraznega tkiva, manjkal je tudi delček lobanje. Semjonu so prav tako manjkale oči.

Na isti lokaciji so našli še truplo 24-letnega Aleksandra Kolevatova, ki je imel rano za ušesom in nenavadno zvit vrat.

So the Russian government finally figured out what happened at the Dyatlov Pass and to those nine skiers/hikers. Only took them 61 years to fully investigate it - geez. #DyatlovPassIncident

— Alexandra Renée (@alex_andrarenee) July 16, 2020

Ta druga skupina naj bi umrla precej časa za prvo in so, kot so ugotovili preiskovalci, nosili kose oblačil že umrlih kolegov – Ljudmila je imela oblečene ožgane volnene hlače Jurija Krivoniščenka, eno nogo pa je imela ovito v strgano bundo, Semjon Zolotarjov pa si je imel odet krzneni plašč in kapo Ljudmile Dubinine, kar je nakazovalo, da si ju je oblekel po njeni smrti.

Vse to se je sčasoma prelevilo v številne teorije o klavrni usodi devetih študentov na prelazu Djatlov. Sprva se je celo ugibalo, da je skupina padla v roke lokalnih staroselcev iz plemena Mansi, kar bi pojasnilo, zakaj so v naglici zbežali iz svojih šotorov, pa tudi poškodbe, ki so jih našli na članih druge skupine, ki je umrla pozneje.

To teorijo so celo najbolj zagreti privrženci teorij zarot šele čez čas ovrgli, saj so Mansiji veljali za miroljubne. Toda sovjetski preiskovalci so bili sprva res prepričani, da so študente ubili tam živeči Mansi.

»Veliko ljudi so aretirali, ženska iz sosednje vasi je pravila, da jih je tajna policija mučila. Ne vem, ali je to res, a vem, da so jih zasliševali več tednov,« je pred nekaj leti za britanski BBC razlagal Valerij, vnuk Nikolaja Anjamova, ki je pomagal pri iskanju študentov. Tudi knjiga iz leta 2015 je nakazovala, da naj bi lovci opravljali skrivnostne rituale, ko so naleteli na skupino. A te navedbe Valerij zavrača: »Če bi bil kdorkoli od nas vpleten v ta zločin, bi vsi končali v zaporu. V tistih časih so ljudi usmrtili brez sojenja.«

Zbrani dokazi tako niso onkraj razumnega dvoma potrdili teorije o boju pohodnikov z neznanimi napadalci – vsaj ne z napadalci človeškega rodu. Poškodbe so bile namreč precej brutalne in silovite, po drugi strani na gori niso odkrili nobenih drugih stopinj, razen od umrlih ...

The #Dyatlov Pass Incident: A Case Study https://t.co/GvrLEXyuuu #conspiracy #soviet #ufo

— UFO Insight (@UFOinsightcom) July 9, 2020

Nato se je pojavila še bolj odbita teorija, namreč da napadalci – niso bili ljudje.

Začele so se širiti govorice, da so pohodnike pokončali nezemljani ali pa ruski jeti, kar bi pojasnilo tudi grozljive poškodbe na licih Ljudmile Dubinine. To plat zgodbe je raziskala celo ekipa Discovery Channela in je leta 2014 nastala oddaja Ruski jeti, toda na koncu so morali priznati, da niso našli trdnih dokazov, ki bi to teorijo podprli.

Sta pa dva člana iskalne odprave, ki sta bila leta 1959 na prizorišču prva, v pogovoru zatrdila, da sta res videla stopinje, večje od človeških, a njihova omemba nikdar ni bila vključena v uradno vladno poročilo.

To this day, no one knows how or why the nine hikers involved in the Dyatlov Pass incident died.

Investigate this cold case alongside @joshuagates on #ExpeditionUnknown, Wednesday at 9p on Discovery + Discovery GO. pic.twitter.com/wIUUYjxB7X

— Discovery (@Discovery) August 27, 2019

Po več mesecih je ruska sodelavka pri nastajanju dokumentarca dobila dostop do zaupnega sovjetskega vojaškega dokumenta o preiskavi pogrešanih študentov, kjer pa je bil kot začetek preiskave naveden drug datum - 6. februar, torej precej pred časom, ko so bili študenti uradno prijavljeni kot pogrešani. To pa je odprlo pot za novo teorijo, da je sovjetska vojska v tem primeru nekaj skrivala.

To teorijo je podpihovalo dejstvo. ugotovljeno pri obdukciji, da so na truplih preminulih namreč zaznali manjše količine sevanja, na pogrebu pa so imela trupla nenavadno oranžen odtenek, kar je porodilo govorice, da je študente ubilo nekakšno tajno radioaktivno orožje, ko je deveterica po naključju zašla na območje, na katerem je ZSSR testirala jedrsko orožje.

One of Russia's enduring mysteries has been the gruesome, unexplained deaths of Soviet hikers at the Dyatlov Pass in 1959 - inspiring countless theories about UFOs & secret military tests. Now, Russian investigators think they've solved the case https://t.co/Zdm2CzWuKy

— Bryan MacDonald (@27khv) July 11, 2020

Ugibanja o preizkusih jedrskega orožja v času, ko je bila Sovjetska zveza sredi hladne vojne, so bila najbolj priljubljena različica razvoja tragičnih dogodkov usodnega februarja 1959, morda tudi zato, ker jo nekoliko podpira pričanje neke druge pohodniške skupine, ki je isti večer taborila 50 kilometrov od prelaza in je poročala o nenavadnih oranžnih kroglah, ki da so lebdele nad Mrtvo goro. Sila jedrske eksplozije pa bi lahko razložila nepojasnjene poškodbe trupel zadnje skupine gornikov.

Dejansko obstajajo tudi podatki o testiranju min, odvrženih z letal s padali, ki naj bi jih sovjetska vojska preizkušala na območju prav v času, ko so bili pohodniki tam. Tovrstne mine eksplodirajo že v zraku in ne ob stiku z Zemljino površino, pri tem pa povzročijo poškodbe, ki se ujemajo s tistimi, ki so bile zaznane na posmrtnih ostankih študentov.

Leta 1990 je Lev Ivanov, glavni preiskovalec v tem času, v pogovoru za manjši kazahstanski časopis potrdil, da je skoraj prepričan, da so bile te žareče krogle neposredno povezane s smrtjo študentov. A sta ga cenzura in tajnost, ki je vladala znotraj Sovjetske zveze, prisilili, da opusti to sled oz. teorijo.

Na koncu so smrt pohodnikov uradno pripisali »neznani elementarni sili«, primer pa zaprli in nanj prilepili oznako »tajno«.

Zato so tudi starši umrlih študentov menili, da so smrti njihovih otrok nekako povezane z vojsko.

»Kaj se je tam dogajalo, ne ve nihče. Družinam so rekli: ’Nikoli ne boste izvedeli, nehajte spraševati!’ Ničesar nismo mogli storiti. V tistih časih, če so ti ukazali, da bodi tiho, si utihnil,« je pozneje pričala Tatjana, sestra Igorja Djatlova.

S tako zgodovinski prtljago najrazličnejših teorij in domnev so preiskovalci pred več kot enim letom, februarja 2019 začeli novo preiskavo z namenom dokončno ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo pred 61 leti.

Marsikoga je presenetila novica, da ruske oblasti znova odpirajo preiskavo, s katero želijo dokončno pojasniti, kaj se je zgodilo tistega daljnega leta 1959 na gorovju, ki meji na evropsko in azijsko celino.

Andrej Kurjakov iz urada regionalnega tožilstva je sedaj sporočil rezultate preiskave, po katerih so za smrt gornikov krivi naravni vzroki.

Kurjakov razkriva, da je najverjetnejša razlaga vendarle plaz, ki se je začel valiti proti dolini v času, ko je skupina spala v gorah približno 2000 kilometrov vzhodno od Moskve.

Zvok padajočega snega bi lahko pognal na pol slečene študente iz njihovih šotorov in proti gozdu.

Planincem je tako uspelo zapustiti svoje šotore in se zateči pod pobočje, ko jih je dohitel plaz.

Nesrečniki niso mogli ničesar videti zaradi velike snežne gmote, ki jih je pod seboj pokopala in na koncu so zmrznili, je pritrdil Kurjakov in pristavil, da je bila temperatura okoli minus 40 stopinj Celzija.

Silovitost plazu bi lahko pojasnila tudi hude poškodbe žrtev iz druge skupine.

Večini se ta razlaga zdi najbolj logična, toda ne vsem.

Nejeverni poudarjajo, da preiskovalci niso našli nobenih pristnih dokazov, da bi se v tistem času ali pa sploh na tistem območju utrgal kak plaz.

Niti se nikdar do takrat in ne pozneje - še ni.

Od dogodka se je na tisto stran gore podalo več kot sto odprav in nobena ni poročala o razmerah, ki bi ustvarile plaz.

Študija območja s sodobnimi meritvami pa je pokazala, da je skrajno malo verjetno, da bi na tistem območju lahko nastal plaz.

Preiskali so več kot 75 možnih okoliščin smrti in izvedli poskuse, je poudaril ruski tožilec.

Poškodbe pa so bile značilne za žrtve plazov, je opozoril Kurjakov in dodal, da se primer zdaj šteje za zaključenega.

Toda družinski člani žrtev so že izjavili, da ne verjamejo v to, sedaj uradno in dokončno različico dogodka.