Raziskujemo in pojasnjujemo: Zgodovina terorizma v Evropi

V današnjem prispevku se bomo posvetili zgodovini terorizma na evropski celini, pri čemer se bomo osredotočili predvsem na sodobno zgodovino, od konca 19. stoletja do pričetka druge svetovne vojne.
To obdobje je bilo zaznamovano s anarhističnim kot nacionalističnim terorjem.

Vladavina terorja

Na začetku bomo omenili le prvo večjo obdobje terorja in sicer v času francoske revolucije. T. i. vladavina terorja oz. veliki teror (v Sloveniji bolje poznano kot jakobitska diktatura) je bilo obdobje francoske revolucije od aprila 1793 do junija 1794, ko so množično usmrčevali (prave in namišljene) nasprotnike revolucije oz. francoske republike. V tem obdobju so tako uradno usmrtili 16.594 oseb, več kot 10.000 z uporabo giljotine, kar je povzročilo številne regionalne uporabe.

Medtem ko je francoska revolucija prinesla konec absolutistične monarhije in pričetek ustavne monarhije, ki se je pozneje preoblikovala v meščansko republiko, se je to spreobrnilo v diktaturno (komunistično) komuno, kjer so hoteli z nasiljem doseči politične cilje. Posledično je to obdobje francoske revolucije tudi primer državnega terorizma, hkrati pa tudi šolski primer za druge totalitarne režime pozneje v zgodovini.

Anarhizem

Francoska revolucija je prinesla republikanizem v to državo, a v večini drugih državah so še vedno bile monarhije, tako ustavne kot absolutistične.
Zahvaljujoč industrijski revoluciji je Evropa dobila nove tehnologije, ki so povečale storilnost kot tudi omogočili večji pridelek ter s tem zmožnost preživetja. V kombinaciji z izboljšanjem medicine kot osnovne higiene se je povečalo število prebivalstva, kar je vodilo v številne migracije znotraj Evrope kot tudi na druge kontinente. S tem se je vzpostavila tudi podlaga za družbene spremembe, ko se je pričelo vse bolj razslojevati prebivalstvo med meščanstvom (buržuazijo) in delavstvom.

Tako se je že v prvi polovici 19. stoletja izoblikoval koncept anarhizma, ki sprva ni zagovarjal uničenje države (kot najvišjega simbola avtoritete, vladavine nad ljudstvom), ampak le preoblikovanje države tako, da bi slednja spoštovala posameznika, kot tudi omogočila svobodno politično in gospodarsko udejstvovanje. Sprva so anarhisti želeli to spremembo doseči s političnimi sredstvi, a proti koncu 19. stoletja so se pričeli posluževati nasilnih dejanj. Primer prvega večjega anarhističnega nasilnega dejanja je iz leta 1877, ko so italijanski anarhisti okupirali občinsko zgradbo v Letinu, kjer so v imenu »socialne revolucije« zažgali zemljiške knjige in oklicali ustanovitev libertarnega komunizma. Kljub temu da so vojaki takoj zatrli to revolucijo, je bila ta epizoda simbol za druge anarhiste, kako lahko z dejanji propagandirajo družbene spremembe.

Sledil je val atentantov na vodilne evropske politike in člane plemstva, po katerem je anarhistični terorizem najbolj znan: junija 1894 je bil zaboden francoski predsednik Sadi Carnot, avgusta 1897 ubit predsednik španske vlade Antonio Canovas, septembra 1898 avstrijska cesarica Elizabeta, julija 1900 italijanski kralj Umberto I., itd.
 

Še več je bilo neuspešnih poskusov atentatov. Italijanski kralj Umberto I. je predhodno preživel dva poskusa, njegov španski »kolega« Alfonso XIII. je prav tako preživel tri poskuse (eno streljanje in dva bombna napada). Prav zahvaljujoč bombnim napadom so anarhisti postali zloglasni. Medtem ko so se večinoma usmerili svoje napade proti posameznikom, so včasih napadli tudi večje skupine ljudi. Največji tak napad se je zgodil novembra 1893 v barcelonski operi, kjer se je zbrala španska elita. Dve bombi sta bili v drugem aktu vrženi med občinstvo, pri čemer je le ena izmed knjig eksplodirala. V napadu je umrlo ali bilo huje poškodovanih 72 ljudi.

V Franciji se je najbolj odmeven bombni napad zgodil decembra 1893, ko je anarhist vrgel v parlamentarno dvorano bombo, medtem ko je potekala seja. Zaradi šibkega eksploziva ni nihče umrl, ampak 20 ljudi je bilo ranjenih. Sledila je zaostritev zakonodaje glede terorističnih dejanj (kot tudi spodbujanja k temu), kot tudi prepoved anarhističnih časopisev in val aretacij.

Od anarhizma do komunizma

Istočasno z valom anarhističnega terorizma v zahodnoevropskih državah (primerno Španiji, Franciji in Italiji), se je prav tako pričelo obdobje terorističnih dejanj v Rusiji. Ruski car Aleksander II., kot absolutistični vladar, je bil tako primarna tarča ruskih anarhistov. Najbolj pomembna organizacija je bila Narodna volja, ki je organizirala več neuspelih (bombnih in strelskih) napadov na carja v letih 1879-1881, dokler ga niso uspeli ubiti marca 1881. Medtem ko je Aleksander II. tik pred smrtjo podpisal ukaz o ustanovitvi posebne komisije, ki bi sestavila rusko ustavo. Njegov sin Aleksander III. ni nadaljeval zamisli svojega očeta o demokratizaciji, ampak je sprožil državni teror, ki je skoraj popolnoma uničil revolucionarno gibanje (ki se je moglo umakniti v tujino) kot tudi sprožil protijudovske pogrome.

Vodstvo Narodne volje je bilo obglavljeno, a pričel se je vzpon in preoblikovanje preživelih delov. Tako je v Sankt Peterburgu nastala skupina okoli petdesetih članov, ki so leta 1885 oblikovali načrt za atentat na carja. Policijski informatorji v skupini so preprečili načrt in med zaprtimi je bil tudi Aleksander Uljanov, starejši brat bolj znanega Vladimirja Uljanova Lenina.

Iz tega kroga se je izoblikovala Socialnodemokratska stranka, ki je zagovarjala revolucionarno vlogo proletariata. Drugi val ruskega terorizma so sprožili t. i. socialistični revolucionarji, člani Socialistične revolucionarne stranke, v prvih letih 20. stoletja. Slednji so se združili s socialdemokrati in skupaj ustanovili Bojno organizacijo Socialistične revolucionarne stranke. Med največjimi »uspehi« te organizacije je umor ruskega notranjega ministra

Dimitrija Sipjagina aprila 1902, guvernerja Ufe Borisa Bogdanoviča maja 1903, novega notranjega ministra Vjačeslava Plehveja julija 1904, in velike vojvode Sergeja februarja 1905.
Po ruski revoluciji leta 1905 so socialistični revolucionarji svoje teroristične napade proti predstavnikom oblasti kot tudi izvajala rope bank in drugih finančnih institucij za potrebe financiranja svojih dejavnosti.
Lenin, ki je bil sprva nasprotnik teh terorističnih dejanj, je po revoluciji leta 1905 pričel govoriti o množičnemu terorju, s katerim bi obglavili predhodni vodilni razred v Rusiji, kar je smatral kot »preventivni ukrep« proti morebitni protirevoluciji. Tega leta je pričel tudi sestavljati načrt za nasilna dejanja, ki jih je razdelil v dve skupini: samostojne vojaške akcije in nadzor množic.

S februarsko revolucijo leta 1917 so se Leninovi boljševiki približali oblasti, kar jim je uspelo z oktobrsko revolucijo istega leta. Odstranili so začasno vlado in prekinili obdobje nekakšnega sožitja v ruski družbi. Začela se je ruska državljanska vojna, ki se je končala s kapitulacijo zadnjih promonarhističnih sil leta 1923.

Nacionalistični terorizem

V prvi polovici 20. stoletja se je izoblikoval še en val terorizma, tokrat na valu nacionalizma, ki je preveval mnogonarodne države. Najpomembnejši dogodek tega nacionalističnega terorizma je nedvoumno atentat avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda junija 1914 v Sarajevu, kar je bil povod za prvo svetovno vojno. Atentat je izvedla Mlada Bosna, s pomočjo Črne roke, srbske vojaške nacionalistične skupine, ki se je zavzemala za združitev vseh južnoslovanskih dežel (po vzoru italijanske in nemške unifikacije).

Prav prva svetovna vojna je povzročila številne družbeno spremembe na evropskem političnem prizorišču. Ustanovljene so bile države, spremenile so se meje ter končali so se nekateri monarhistični režimi.
Ena izmed najbolj pomembnejših terorističnih organizacij, ki je nastala po vojni, je Irska republikanska armada, ki je vodila narodnoosvobodilni boj proti Združenemu kraljestvu v letih 1919-1921. Osamosvojitev (večjega dela) Irske so dejansko dosegli, a leta 1922 je nastala frakcija, ki je nasprotovala sporazumu in britanski kontroli nad Severno Irsko in je tako nadaljevala boj proti Britancem kot bila tudi v enoletno irsko državljansko vojno (1922-1923).
 

Med temi spremembami je tudi ustanovitev Kraljevine SHS, poznejše Kraljevine Jugoslavije. Njen absolutistični vladar, kralj Aleksander I., je bil oktobra 1934 ubit v francoskem Marseillesu s strani Notranje makedonske revolucionarne organizacije, ki se je prizadevala za odcepitev in samostojnost Vardarske Makedonije od Jugoslavije.