Raziskujemo in pojasnjujemo: Samomorilski terorizem

Islamistični terorizem se od ostalih verskih terorizmov ločuje predvsem po uporabi samomorilskih napadalcev (kot v primeru napadov 11. septembra 2001). Samomorilski napadi ekstremisti smatrajo kot mučeništvo (»istišad«), pri čemer je samo dejanje smrti označeno kot izpoved vere (»šahada«), kljub temu da je slednja ponavadi verbalni izrek vere. Sprva pomemben element šiizma se je pozneje koncept mučeništva razširil tudi med suniti.

Zgodovina

Uporaba samomorilskega terorizma (namesto klasičnega nekonvecionalnega, gverilskega bojevanja) naj bi bila povezana z možnostjo države, ki se bori proti upornikom. V primeru, če je država zmožna (preko tehnologije) doseči premoč nad uporniki, je zelo verjetno, da se bodo slednji začeli posluževati terorizma, še posebej samomorilskih napadalcev, saj lahko le tako prizadenejo državo, proti kateri se borijo. Pomemben dejavnik je tudi, da država prične namenjati denar za zaščito očitnih tarč (vojaki, policisti), medtem ko so civilisti prepuščeni sami sebim ter s tem predstavljajo lahke tarče.

Primeri, ko so bojevniki raje umrli kot se predali oziroma umaknili, so prisotni skozi celotno zgodovino in vseh kulturah ter religijah. Posebno pozornost je potrebno nameniti obdobju druge svetovne vojne, ko so preko propagande slavili padle vojake oziroma tiste, ki so se namerno ubili (npr. japonske kamikaze). V manjšem obsegu so se odvijali samomorilski napadi tudi v poznejših vojnah v Koreji, Vietnamu ter na Bližnjem vzhodu. Med najpomembnejšimi dejavniki samomorilskega terorizma so bili nacionalistično-marksistično motivirani Tamilski tigri (LTTE), ki so statistično gledano izvršili več samomorilskih napadov kot bližnjevzhodni teroristi, pri čemer so uporabili tako kopenske, letalske kot mornariške samomorilske napade.

Asimetrično bojevanje

Laqueur priznava, da je terorizem pomembno orodje za vpliv na oblikovanje javnega mnenja, a hkrati opozarja, da nima večjega ekonomskega vpliva (razen neposredne škode). Samomorilski terorizem predstavlja najpopolnejšo obliko asimetričnega bojevanja, saj ne upošteva nobenih pravil. Dovoljena je uporaba najbolj uničujočih sredstev proti najšibkejšim članom družbe, pri čemer se država v odzivu na napade mora držati pravil in zakonov. Ta oblika terorizma je pogojena z organizacijsko strukturo, v kateri sodelujejo organizatorji, načrtovalci, izdelovalci bomb, izvajalci, … El-Affendi piše, da se »samomorilski terorizem razlikuje od tistih preračunanih tveganj v tem, da se izvajalci že v naprej odločijo, da se bodo ubili, ter vedo, da bo to neizbežen izid njihove akcije«. Prav tako navaja, da »v samomorilskih bombnih napadih, samomor ni predmet sam na sebi, niti ni sredstvo protesta, ampak je sredstvo za dosego škode pri sovražniku«. Glavna značilnost »samomorilskega terorizma je tako dejanje ubijanja, in ne samomor«.

Značilnosti in cilji

Samomorilski napadi imajo tako taktični kot strateški cilj: prvi je doseči čim več žrtev oziroma večjo škodo, medtem ko je strateški cilj vzbuditi grozo v širšem prebivalstvu (ki ni bil neposredno prizadet v napadu). Laqueur med skupne značilnosti samomorilskih napadalcev uvršča prepričanje:

• da so bojevniki v pravičnem boju v skladu z najboljšo tradicijo svoje vere oziroma ideologije;
• da je njihova skupina (organizacija) preganjana s strani drugih ali države;
• da je njihovo žrtvovanje ne samo potrebno, ampak nujno za dosego cilja;
• da je obstoj njihove skupine bolj pomemben kot obstoj posameznika, člana te skupine;
• da pripadajo verski, rasno, nacionalno,… bolj superiorni skupini;
• da bodo s samomorilskim dejanjem dosegli večno življenje, večno slabo oziroma, da se jih bodo za vedno zapomnili in slavili zaradi njihovega dejanja.

Sookhdeo navaja pet najpomembnejših motivacijskih vzrokov pri samomorilskih napadalcih:

Nekateri vzroke za samomorilski terorizem iščejo v muslimanski kulturi in psihološkemu profilu napadalcev. Psihološki profil povprečnega samomorilskega napadalca naj bi bil sledeč: večina je zelo pobožnih muslimanov, ki izpolnjujejo verske dolžnosti. Veliko izmed njih je spreobrnjencev, ki so prepričani, da se morajo dokazati kot pravi muslimani. Vsi pa so motivirani z občutkom intenzivne jeze, sovraštva in maščevanja proti tistim, katere smatrajo kot izvajalce krivic proti njim ali celotni muslimanski skupnosti. S svojim dejanjem želijo preseči občutek nemoči. Večina napadalcev je mlajših moških, ki so izobraženi (a med napadalci so tudi bolj preprosti in neizobraženi, katere so z lahkoto prepričali k napadu). Ne sme se jih obravnavati kot duševno bolne, saj so napadi končni rezultat dolgotrajne priprave in organizacije. Ponavadi so bili pred napadom dolgoletni člani organizacije, v sklopu katere so bili postopoma indoktrinirani. Dalje morajo verjeti, da bodo s svojim dejanjem pomembno vplivali na razvoj dogodkov.

Drugi avtorji preučujejo samomorilske napadalce z vidika zgodnjega otroštva. Samomorilski napad naj bi tako bil prenešen srd, ki izvira iz matere. Slednja, kot ženska, ima v muslimanski kulturi nižjo vrednost kot moški in je tudi izpostavljena fizičnemu nasilju (kar dovoljuje tudi Koran). Otrok fizično nasilje doživlja kot napad nase, saj je v zgodnjem otroštvu popolnoma odvisen od matere, ki mu predstavlja tudi idol popolne ženske. Hkrati se otrok nauči, da se preko nasilja in sile lahko kontrolira druge. V prehodu v odraslost se mladi moški fizično odtrga od matere, a ker v mladosti ni bil deležen vzora ljubečega očeta, ta vzor išče v drugih starejših moških. Vse bolj narašča njihova frustracija in iščejo način za dosego sprostitve; ko pridejo pod vpliv verskih fanatikov, so godni za samomorilski. Juergensmeyer vidi v terorističnemu dejanju tudi simbolen prevzem moči oziroma sredstvo za doseganje moči. Dalje opozarja na pomen izražanja seksualnosti kot tudi moškosti.

Islamsko pravo in samomor

Šeriatsko pravo, preko fatev, podaja tudi nekatera pravila glede samomorilskih napadalcev: »Dovoljeno je, da se oseba vrže v sovražnikovo skupino oziroma, da jih napade v primerih, kjer upa na lastno rešitev oziroma če ni takega upanja, v primerih, da bo zadal škodo sovražniku in ga bo demoraliziral, ali da bo spodbudil svoje sobojevnike ali zaradi izjemne moči, katero čuti ali v primeru ujetnika, ki se boji, da bi izdal tajno informacijo«. Yüce dalje analizira to fatvo, pri čemer pride do sklepa, da morajo obstajati trije elementi, da je samomor upravičen (s čimer samomorilski napadalec postane mučenik):

Zadnji pogoj je ključen zaradi koranskega pravila o svetosti življenja, ki sodi med pet poglavitnih vrednot (ostale štiri so: religija, nasledstvo, um in premoženje). Ker je življenje darilo od Boga, ima samo On pravico, da vzame življenje. Koran tako prepoveduje samomor, pri čemer je tudi Mohamed »izjavil, da je samomor nezakonit v islamu«. Kazen za samomor je večnost v peklu. Da drugemu vzameš življenje, je dovoljeno samo zaradi »pravičnega namena«; ta namen je dalje opredeljen kot kazen za »uboj ali objestnost v deželi«. Aboul-Enein in Zuhur opozarjata, da je v zgodnjih islamskih delih o bojevanju očitno pomanjkanje koncepta samomora, kljub temu da so navedeni opisi nekaterih samomorov preko epov o bitkah in popularne literature. Današnji samomorilski napadalci so tako bolj »produkt sodobne politike«.