Raziskujemo in pojasnjujemo: Koran, vojna in džihad (2. del)

Danes nadaljujemo z drugim delom prispevka o povezavi med Koranom, vojno in džihadom. Prvi del je dostopen tu.

Vojna v Koranu

Poznanih je 27 bitk, v katerih je Mohamed sodeloval (tako posredno kot neposredno); pri tem je bilo 18 bitk obrambne narave in 9 napadalne narave. Preko teh bitk je muslimanska skupnost vsakič dobila nova pravila glede bojevanja.
Medtem ko Koran uči, da v veri ni prisile, hkrati tudi pravi, da bo širitev islama povzročila tudi širitev pravične družbe. Esposito to razlaga sledeče: »Verska utemeljitev džihada je širitev Božje besede in pravične vladavine Božje volje za celotno človeštvo«. Kdorkoli, ki sledi Božjemu ukazu in je bil ubit v tem prizadevanju, velja za mučenika in ima »posebno mesto v islamu«. V svoji zasnovi je islam usmerjen k imperialističnemu delovanju – nenehnemu širjenju političnega vpliva; to ne pomeni prisilnih spreobrnitev k islamu, ampak širjenju politične vladavine. Islam tako narekuje, da muslimani lahko in morajo vladati nevernikom, medtem ko je vladavina nevernikov nad muslimani smatrana kot nenaravno dejstvo.

Kdo se lahko bojuje?

Vojaški džihad lahko izvajajo samo posamezniki, »katere izbere imam ali njegov delegat« in »imajo dovoljenje za sodelovanje v vojaškem džihadu«. To ne velja v primeru, ko je muslimanska družba napadena; v tem primeru lahko vsi muslimani sodelujejo v vojaških akcijah. Dalje, vojaški džihad se lahko vrši samo zaradi »upravičljivih razlogov«, kar se navezuje tudi na »ofenzivne operacije v tujih deželah, da se zatre in kaznuje razkol, izločitev in upor«.
Koran prav tako narekuje natančna navodila, kdo lahko sodelujejo v vojaškem džihadu: mora biti musliman; mora biti odrasel in mentalno sposoben; mora biti moški; mora biti telesno sposoben; mora biti ekonomsko samostojen (ne sme biti suženj); džihadu se pridruži z dobrimi, pravimi nameni in med džihadom mora izvršiti določene dolžnosti (ubogati ukaze; biti lojalen; nikdar se umakniti, razen ko je sovražnikova vojska dvakrat večja od muslimanske vojske in je nevarnost uničenja muslimanske vojske; da je časten in vreden zaupanja, da ne oskruni mrtvih sovražnikov, itd.

Vojna proti nevernikom

Nekateri koranski verzi so poimenovani kot »verzi meča«, saj narekujejo grobo ravnanje za neverujoče. Pri tem pa obstajajo tudi t.i. »verzi miru in odpuščanja«, pri čemer jih radikalni muslimani izpuščajo ali jih izničujejo preko verzov meča.
Koran daje navodila tudi glede ljudstva knjige (judov, kristjanov, Zoroastrijancev,...) in sicer glede spreobrnitve, obdavčitve in vojne. Med vzroki za vojno Koran govori o boju proti nevernikom, ki napadajo muslimane. Dalje narekuje, da naj muslimani poskusijo doseči spravo z napadalci oziroma naj se izselijo v tujino. Če to ne uspe, pa jim narekuje kolektivno borbo proti nevernikom, ki jih napadajo, ne glede kako sami gledajo na vojno. Koran narekuje, kako se naj muslimani obnašajo v boju proti nevernikom: da naj jim zlomijo vratove, naj jih premagajo v boju, jih zajamejo ter da naj za njihovo izpustitev zahtevajo odkupnino. Pri tem naj muslimani vsepovsod napadajo nevernike, pri čemer se morajo boriti v Božjem imenu in da sami ne smejo začeti napadov. Dalje Koran zapoveduje krčevito obrambo meja, boj v imenu Boga, enakomerno povračilo in boj proti sovražniku ter možno odpuščanje, bojevanje kot enota, obkolitev in spodbujanje strahu pri sovražniku, zatrtje razkola oziroma nasprotij med muslimani in zavezniki,... Muslimani sami ne smejo začeti sovražnosti, se bojevati v zapovedanem času (ki velja za svet), ne smejo napadati miroljubnih ter tistih, ki ponujajo mir, zaveznike, in tiste, ki iščejo zatočišče pri muslimanskih zaveznikih.

Bogastvo v vojni

Koran dalje narekuje tudi, da naj bodo muslimani pripravljeni uporabiti svoje bogastvo in življenje za dolgotrajne ekspedicije proti sovražnikom v tujini, da naj ne obupajo, ampak naj ostanejo zvesti tudi ko je sovražnik v premoči, naj se trdo bojujejo, naj se ne umaknejo, naj ubijejo tiste, ki ne ponudijo miru, naj ne ubijejo mirovnih posrednikov, ker so neverniki, naj slavijo prve, ki gredo v boj ter naj zavrnejo zapoznele, naj nagradijo in zaščitijo preganjane begunce, še posebej tiste, ki se bojujejo, naj vsi verniki ne sodelujejo v boju, naj izločijo iz boja vse nezmožne oziroma nesposobne,...

Pomemben dejavnik pri motivaciji vernikov za boj je tudi priložnost za vojni plen, pri čemer Koran zapoveduje tudi delitev slednjega. Med vojni plen spadajo tudi vojni ujetniki, katere naj muslimani izpustijo v zameno za odkupnino, lahko pa se spokorijo in spreobrnejo v islam, ostanejo pri muslimanih kot plačniki davka, lahko pa se jih osvobodi. Skozi zgodovino so se vzpostavili različni pogledi na ravnanje z vojnimi ujetniki: od prepovedi njihove usmrtitve, pri čemer imajo možnost odkupnine ali izpustitve, do dopustitve njihove usmrtitve (če zavrnejo spreobrnitev ali če bi s tem pomembno zmanjšali vojaško moč sovražnika). Drugi so zagovarjali zasužnjevanje ali zamenjavo za muslimanske ujetnike; zasužnjevali naj bi predvsem ženske in otroke. Muslimanski vojni ujetniki morajo poskusiti pobegniti (razen če so obljubili drugače) oziroma uničevati sovražnikovo lastnino. Ne smejo dati nobene uporabne informacije, ne smejo prebegniti na sovražnikovo stran in ne smejo zatajiti vere (razen če so v to prisiljeni).

Koran predvideva tudi razloge za konec vojne: če sovražnik zaprosi za mir, če sovražnik preneha preganjati muslimane, ko so premagana vsa druga verstva, ko je plačana vojna škoda oziroma dan poklon, ko so kriminalci kaznovani ali uničeni, ko je sovražnik premagan oziroma ponižan, ko se sovražnik umakne oziroma preda.
V desetem stoletju, ko je muslimanska država pričela slabeti, so razmišljati o ukinitvi oziroma omejitve koncepta nenehnega džihada, saj so s tem želeli doseči prehod iz bojevniške države v civilizacijo.

Razglasitve vojaškega džihada

Med prvo svetovno vojno je Otomanski imperij razglasil džihad proti Rusiji, Franciji in Združenemu kraljestvu in sicer preko petih fatv, ki so jih objavili islamski učenjaki v novembru 1914. Preko njih so pozvali vse muslimane, da se pridružijo vojni, nato pa je sultan Mehmed V. razglasil sveto vojno. Po vojni je Atatürk vojno proti Grkom tudi smatral za džihad, pri čemer mu je parlament leta 1921 podelil naziv gazi-ja (»bojevnik za vero«). Podobne razglasitve sta bila deležna tudi vojna proti sovjetski invaziji na Afganistan (1979‒1989) ter druga zalivska vojna proti Iraku.

Knapp zaključi, da ima džihad politični namen: »namen po ustanovitvi edine, združene muslimanske države opravičuje islamsko zatiranje drugih ver in je dovoljevalo ustanovitev pravičnega političnega in družbenega reda«. Gabriel se strinja s Knappom: »Džihad se vrši z namenom dosege končnega cilja islama – vzpostavitev islamske avtoritete nad celotnim svetom. Islam ni samo religija, je tudi vlada.«

Hadisi in džihad

Hadisi dalje podkrepijo koranske verze še z dodatnimi pravili oziroma zgledi iz življenja Mohameda. Tako je musliman vprašal Mohameda, kdo se bori za Božji načrt: tisti, ki se bori za vojni plen, tisti, ki se bori za slavo ali tisti, ki se postavlja pred drugimi? Njegov odgovor je bil, da je to tisti, ki se bori za Božjo besedo. Medtem ko se hadisi in koranski verzi ujemajo in dopolnjujejo med seboj, pa se med hadisi ne najde tako veliko navezovanja na vojno, kot je to v Koranu. Medtem ko se skoraj nikoli ne nasprotujejo, pa hadisi pripomorejo k razširitvi osnovnih pojmov in razlag iz Korana.

Hadisi razkrivajo tudi osrednjo teme džihada in sicer širjenje islama preko boja. Tako je Mohamed izjavil: »Poslan sem bil celotni človeški rasi« in »ukazano mi je bilo, da se borim z ljudmi [ali z neverniki], dokler ne izjavijo: Ni Boga razen Boga in Mohamed je poslanec Boga«. Hadisi se nanašajo tudi na oblike, kako naj bi se izvajalo bojevanje, pri čemer se te večinoma sklicujejo na avtoriteto naslednikov in spremljevalcev, ne pa toliko na Mohameda. Tako večina hadisov dovoljuje, da se bojevnik udeleži džihada, tudi če mu poveljuje poveljnik, ki ne izpolnjuje standardov glede morale in religije.