sreda, 13. november 2024 leto 29 / št. 318
Raziskujemo o pojasnjujemo. Fatva o terorizmu in samomorilskih napadih
Vir: wikimedia.org
Velika večina muslimanov ne sledi ideologiji skrajnih fundamentalistov kot tudi islamističnih teroristov, pri čemer tudi opozarjajo na zlorabe islamističnih teroristov, še posebej ko se sklicujejo na islamsko pravo.
Muhammad Tahir-ul-Qadri, islamski učenjak pakistanskega rodu, ki je študiral v Medini, Meki, Siriji, Iraku, Libanonu, Magrebu, Indiji in Pakistanu, je leta 2010 izdal Fatvo o terorizmu in samomorilskih napadih (»Fatwa on Terrorism and Suicide Bombings«. V delu je odgovoril na ključne verske zmote islamističnega terorizma in sicer:
»Islam ne le da zagotavlja zaščito življenja, časti in lastnine muslimanskih državljanov v islamski državi, ampak tudi zagotavlja isto zaščito življenja, časti in lastnine za nemuslimanske državljane, kot tudi za tiste, s katerimi so sklenili mirovni sporazum.«
1) Ali islam dovoljuje uboj/umor ljudi zaradi doktrinalnih razlik, ali dovoljuje zasego njihovega premoženja in nepremičnin ter uničenje mošej, verskih prostorov in svetišč? (»Svetost človeškega življenja in njegova zaščita zaseda poglavitni prostor v islamskem pravu. Odvzem življenja drugega je dejanje, ki je prepovedano in nezakonito, in v nekaterih primerih velja za verski dvom.«);
2) Kakšne so pravice nemuslimanov v islamski državi? (»Islam ne le da zagotavlja zaščito življenja, časti in lastnine muslimanskih državljanov v islamski državi, ampak tudi zagotavlja isto zaščito življenja, časti in lastnine za nemuslimanske državljane, kot tudi za tiste, s katerimi so sklenili mirovni sporazum.«);
3) Ali islam ponuja jasno razlago svetosti človeškega življenja? Ali je dovoljeno ugrabiti in izvesti atentat na tuje delegate in miroljubne nemuslimanske državljane z namenom povračila/maščevanja zaradi krivic s strani nemuslimanskih svetovnih sil? (»Na noben način ni dovoljeno držati tujih delegatov v nezakonitem pridržanju in jih umoriti ter druge miroljubne nemuslimanske državljane kot povračilo za vmešavanje, krivice in agresijo njihovih držav. Kdor stori taka dejanja, nima nobene povezave z islamom ali prerokom Mohamedom.«);
4) Ali je dovoljen oborožen boj proti muslimanskim vladarjem z namenom njihove odstranitve z oblasti zaradi njihovih neislamske politike oziroma jih vrniti na pravo pot ali jih prisiliti k zavrženju teh principov? (»Islam strogo prepoveduje upor proti muslimanski državi, nasprotovanje njihovi avtoriteti in napovedovanje vojne proti državi. Islamski zakon smatra taka dejanja kot brezbožnost.«);
5) Kdo so Haridžiti in ali so današnji teroristi njihovi nasledniki? (»Termin Haridžit ni omejen samo na skupino, ki se oboroži proti pravično vodenih kalifov, ampak zajema tudi—od tedaj in do dneva sodbe—vsako skupino in posameznika, ki ima njihove lastnosti in prepričanja ter tiste, ki izvajajo terorizem v imenu džihada.«);
6) Kako naj vlada zaustavi teroristične aktivnosti in oborožen upor? (»Vlada in agencije za uveljavljanje zakona bi morale, na začetku, odstraniti vse faktorje in stimulanse, ki prispevajo k temu, da je običajni človek žrtev dvomov glede dopustnosti terorizma kot metode spremembe.«);
7) Ali so lahko grozote terorizma opravičljive in dopustne v primeru, če so izvedene z namenom promocije islama in varovanja pravic muslimanov? (»Ubijanje običajnega človeka, sodelovanje v zatiranju in kruto ter nasilno obnašanje ne morajo biti opravičljivi prekrški zaradi prisotnosti dobrega namena ali pobožnega prepričanja.«).
Avtor se dalje podrobno dotakne vzrokov, motivacije ter principov islamističnega terorizma, pri čemer jih razlaga s pomočjo Korana, hadisov in islamskega zakona. V poglavju o nezakonitosti nepremišljenega pobijanja muslimanov tako izpostavi:
- svetost vernika je večja od Kaabe oziroma različnih interpretacij islama; prepovedano je že samo usmerjanje orožja proti verniku;
- umor posameznika (razen v primerih uboja, ropa in širjenja anarhije) je izenačen z umorom celotnega človeštva;
- prepovedano je ubiti nekoga, ki je med bitko sprejel islam;
- biti pomočnik pri terorizmu je zločin;
- tisti, ki napadejo mošeje in druge verske hiše so največji krivičniki;
- umor muslimana je večji greh kot uničenje sveta;
- kot politeizem je umor eden od največjih napak;
- množični umor, uboj in nezakonito ubijanje je največji od vseh zločinov;
- tisti, ki izpostavljajo muslimane sežigu preko eksplozij in drugih načinov, spadajo v peklenski ogenj;
- kakršno koli versko dejanje, ki ga opravi morilec muslimana, ni sprejemljivo;
- samomor je prepovedan v islamu;
- obsoja voditelje, ki drugim ukazujejo samomorilsko dejanje;
- raj je prepovedan za samomorilce; kdor stori samomor med džihadom, bo vstopil v pekel;
- prerok ni izvršil pogrebne molitve pri samomorilcih.
Pobiti civilno prebivalstvo in to označiti kot pravično dejanje je brezbožno dejanje, medtem ko poboj nemuslimanskih državljanov morilcu preprečuje vstop v raj.
V poglavju glede nezakonitosti nepremišljenega ubijanja in mučenja nemuslimanov avtor pravi, da ni razlike med ubijanjem muslimanskih in nemuslimanskih državljanov. Pobiti civilno prebivalstvo in to označiti kot pravično dejanje je brezbožno dejanje, medtem ko poboj nemuslimanskih državljanov morilcu preprečuje vstop v raj. Prav tako je prepovedano ubiti tuje delegate in verske voditelje; kot tudi je prepovedano poškodovanje nemuslimanskega državljana zaradi maščevanja; nezakonito je prilaščanje lastnine nemuslimanov ter prepovedano je poniževanje nemuslimanskih državljanov. Muslimanska država mora zaščititi nemuslimanske državljane pred notranjimi in zunanjimi napadalci, medtem ko povračilo (za uboj človeka) velja tako za muslimane kot nemuslimane.
Dalje se avtor posveti vprašanju (ne)zakonitosti terorizma proti nemuslimanom, tudi v času vojne. Islamsko pravo prepoveduje:
- bojevanje proti nevtralnim državam, tudi če so z muslimani v ideološkem sporu;
- pobijanje nemuslimanskih žensk, otrok, starejših, verskih voditeljev, trgovcev in kmetov, služabnikov in delavcev, nebojevnikov;
- izvajanje nočnih operacij proti nemuslimanov; zažiganje nemuslimanov; vlamljanje in plenjenje sovražnikovih domov ter uničevanje živine, pridelkov in sovražnikove lastnine.
Potem ko avtor jasno pokaže, da islam prepoveduje sovražna dejanja proti nedolžnim nemuslimanov, to utemelji tudi s prikazom pravil glede zaščite življenja, lastnine in verskih prostorov nemuslimanov: tako v času življenja preroka Mohamed, v času življenja kalifa Abu Bakra, v času kalifa Umarja al-Kataba, v času kalifa Utmana, v času kalifa Alija, in v času kalifa Umarja Abd Al-Aziza.
Dalje govori o nezakonitem siljenju k spreobrnitvi in o uničevanju verskih prostorov: islam narekuje popolno svobodo glede verskega prepričanja; prepovedano je ubijanje nemuslimanov in uničenja njihove lastnine zaradi verskih razlik; prerokova suna zagotavlja nemuslimanom prostore za bogočastje; muslimani imajo versko dolžnost varovanja bogoslužnih prostorov nemuslimanov; prepovedano je uničevanje nemuslimanskih bogoslužnih prostorov na področjih z muslimansko večino.
Muslimanska država je v skladu s Koranom zavezana, da se bori proti tistim, ki so uporni in izvršujejo teroristična dejanja proti muslimanskim državljanom in vladam. Upornikom grozi pekel, pri čemer je nezakonito tudi uporabljati slogane, ki spodbujajo sovraštvo in nasilje. Kaznovano je ubijanje zaradi verskih razlik.
Glede oboroženega upora proti muslimanski vladi avtor pravi, da je slednja nedovoljena, tudi če je vlada grešna in koruptivna. Upor je dovoljen le v primeru, če se vlada izreče proti islamu, ali je muslimanska uma v popolnem soglasju glede bogokletne vlade, ali so vladarji dovolili, kar je prepovedano (in obratno) ali so preprečili vernikom, da opravljajo molitve. Muslimanom je dovoljeno, da protestirajo proti slabi vladi, a protest mora biti miren in utemeljen, kar avtor označuje za »pravilni pomen džihada proti koruptivnim vladarjem«.
O ekstremizmu in terorizmu avtor (ponovno na podlagi sune) opozarja na sledeče navedbe, da bodo:
Dalje navzven verska podoba Haridžitov ne sme zavesti nikogar, saj so Haridžiti najslabše od vsega ustvarjenega.
- haridžitski teroristi bili ekstremisti v verskih zadevah;
- haridžitski slogani vzbujali vtis pravilnosti in bodo pritegnili običajnega človeka;
- Haridžiti oprali možgane mladih in jih uporabili za teroristične aktivnosti; Haridžiti prišli iz vzhoda;
- Haridžiti prisotni vse do nastopa Antikrista oziroma Satana;
- Haridžiti zapustili religijo (islam);
- Haridžiti bili psi v peklu,…
Dalje navzven verska podoba Haridžitov ne sme zavesti nikogar, saj so Haridžiti najslabše od vsega ustvarjenega. Posledično tako Koran in hadisi narekujejo, da je potrebno odstraniti Haridžite. Vsi tisti, ki se borijo proti njim, bodo bogato nagrajeni.
Na podlagi verske tradicije (Koran in hadisi) ter mnenj verskih učenjakov je avtor zbral opise, kdo in kaj so Haridžiti: so mladi, imajo oprane možgane, bodo imeli debele, neurejene brade, bodo nosili spodnja oblačila visoko na nogah, bodo prišli iz vzhoda, se bodo pojavili v vsaki generaciji, bodo imeli šibko vero, bodo bili ekstremisti v verskih zadevah, verniki bodo prepričani, da so Haridžiti bolj verni, drugače bodo citirali Koran, citirani ga bodo s spreobrnitvijo pomena, navidezno bodo vabili ljudstva Knjige, uporabljali bodo verske slogane in izdajali islamske zahteve, bodo bili ekstremni zatiralci, željni krvi in nasilni, bodo bili najslabše od ustvarjenega, zaničevali bodo voditelje in jih obtoževati po krivem, pojavili se bodo v času razkola, razlili bodo zaščiteno kri (tako muslimanov kot nemuslimanov), blokirali bodo ceste, razlivali kri brez Božjega dovoljenja ter dovolili ubijanje nemuslimanov, verjeli bodo jasnim koranskim verzom, ter hkrati spreobračali pomen dvoumnih, lagali bodo glede svojih zahtev, uporabili bodo besede nevernikov proti vernikom, razglasili bodo obveznost oboroženega upora proti zatiralski in koruptivni vladi, vse, ki so proti njim bodo razglasili za nevernike, za zakonito bodo razglasili ubijanje in razlastninjenje tistih, ki naj bi storili velik greh, zasegli bodo del ozemlja in ga naredili za center teroristične dejavnosti ter ne bodo želeli se pogajati z nasprotniki.
