Pravna mnenja razkrila nepotizem ameriškega predsednika Donalda Trumpa

Dokumenti ameriškega pravosodnega ministrstva razkrivajo, da se je zgolj predsedniku Donaldu Trumpu v Beli hiši posrečilo zaposliti družinske člane, kar zakon o preprečevanju nepotizma iz leta 1967 sicer prepoveduje. 

Ameriško ministrstvo za pravosodje je na zahtevo Politica v skladu z ameriškim zakonom za dostop do informacij javnega značaja (FOIA) razkrilo pravna mnenja v zvezi z zaposlitvami družinskih članov ameriških predsednikov. Ta pravna mnenja pa so v popolnem nasprotju z zadnjim pravnim mnenjem pravosodnega ministrstva, ki je omogočilo predsedniku Donaldu Trumpu, da na visoka mesta v ameriški administraciji - res sicer brez plače - zaposli svojo hčerko Ivanko in zeta Jareda Kushnerja.

V nasprotju z zakonom o nepotizmu

Ameriško ministrstvo za pravosodje je tako januarja letos vsa starejša mnenja razglasilo za napačna in zastarela in s tem omogočilo Donaldu Trumpu, da svojega zeta imenuje za "višjega svetovalca" ter na podobno funkcijo imenuje tudi hčerko Ivanko.  
Vendar pa so pravniki ministrstva za pravosodje v pravnih mnenjih, ki jih je to ministrstvo izdajalo v času predsednikovanja Richarda Nixona, Jimmya Carterja, Ronalda Reagana in Baracka Obame so več desetletij zastopali popolnoma nasprotna mnenja, da je namreč takšno zaposlovanje nezakonito in v nasprotju z leta 1967 sprejetim zakonom o preprečevanju nepotizma. Ta zakon pa je bil najverjetneje odgovor zakonodajalca na zaposlitev Roberta Kennedya, brata predsednika Johna F. Kennedya na mestu vrhovnega državnega tožilca.

"Sprašujete nas za mnenje, ali bi predsednik z novim izvršnim ukazom lahko imenoval ga. Carter za predsednico Komisije za mentalno zdravje. Po našem mnenju tega ne bi smel narediti," je februarja leta 1977 zapisal pomočnik generalnega tožilca John Harmon v pismu, ki ga je poslal Douglasu Huronu, svetovalcu ameriškega predsednika Jimmya Carterja. 

Vendar je tudi tukaj prihajalo do nedoslednosti. To kaže memorandum, ki ga je podpisal Edwin Kneedler, danes najvišji karierni pravobranilec v ameriškem zveznem pravobranilstvu, ki je pojasnjeval, da honorarno mesto za Rosalyn Carter naj ne bi bilo v nasprotju z zakonu o preprečevanju nepotizma iz leta 1967, kljub temu, da je Bela hiša potrdila, da bo Carterjeva soproga dejansko vključena v vse aktivnosti Bele hiše. Kmalu zatem je bila Rosalynn Carter imenovana na svojo funkcijo. Isti Edewin Knedler pa je v isti sapi podpisal še eno drugo, nasprotno mnenje, po katerem sinovi Carterjev zaradi preprečevanja nepotizma ne bi smeli biti zaposleni kot osebje Bele hiše, ter da sin James Earl "Chip" oziroma tretji sin svoje kampanje za Nacionalni demokratski komite ne bi smel voditi iz Bele hiše.

Kljub tako kontradiktornim mnenjem pa je ministrstvo za pravosodje na koncu ocenilo, da je bilo imenovanje soproge predsednika Jimmya Carterja v nasprotju z zakonom. 
Leta 1983 so pravniki pravosodnega ministrstva na podoben način, v času predsednikovanja Ronalda Reagana, prepričali Belo hišo, da ne imenuje neimenovanega člana družine Reagan kot člana svetovalnega odbora o zasebnem sektorju.  "Prepričani smo, da bi predlog o imenovanju člana predsednikove družine kot aktivnega člana komisije za pobude privatnega sektorja sprožil enake probleme, kot ga je sprožilo predlagano imenovanje gospe Carter," je zapisal namestnik generalnega tožilca Robert Shanks.

Baracku Obami so preprečili imenovanje polsestre in zeta 

Podobno je bilo ravnanje pravosodnega ministrstva v času Richarda Nixona. Ni jasno, koga je želel imenovati Nixon, ker se ime v dokumentih ne pojavlja, vendar je bilo v pravnih mnenjih jasno zapisano, da je zakon "popolnoma veljaven" tudi za imenovanja na nižje položaje v Beli hiši. 

Leta 2009 je ameriško pravosodno ministrstvo sprejelo podobno mnenje o nezakonitosti imenovanja polsestre predsednika Baracka Obame v komisijo, ki je odločala o štipendijah Bele Hiše. Ministrstvo za pravosodje je ocenilo, da imenovanje Obamine polsestre Maye Soetoro-Ng v komisijo Bele hiše ne bi bilo primerno. Isto mnenje je zavzelo pri predlogu o imenovanju zeta Baracka Obame Conrada Robinsona v komisijo o fitnesu. Robinson nato nikoli ni bil imenovan v to komisijo, Obamina polsestra Maya Soetoro-Ng pa je "tiho zapustila odbor za podeljevanje štipendij." 

V nasprotju s tem pa je januarja letos Daniel Koffsky, ki je dolga leta služboval kot tožilec, zapisal, da naj bi zakon iz leta 1978, s katerim so bile pristojnosti predsednika ZDA razširjene, presegel vse omejitve zakona iz leta 1967 ter da zato administracija "spoštuje sedanje zakone." 

Toda v tej argumentaciji je očitna nedoslednost. Mnenja, ki so bila napisana v času administracije Ronalda Reagana in Baracka Obame so bila očitno napisana po letu 1978, ko naj bi predsedniki dobili večja pooblastila. Kljub temu pa so ta mnenja onemogočala zaposlovanje sorodnikov predsednika ZDA. Zgolj mnenja glede zaposlitve Carterjeve soproge je bilo zapisano pred letom 1978. Takšna sprememba v mnenjih pri zgolj Donaldu Trumpu in njegovih sorodniki zato ni v skladu z dolgoletno prakso ministrstva za pravosodje. 

Očitno je, da je ameriško ministrstvo za pravosodje v primeru Donalda Trumpa - in ob tem brez razumljivega pojasnila - odstopilo od svojih dotedanjih mnenj. Pravnika Norman Eisen in Richard Painter, ki sta se v Beli hiši ukvarjala z vprašanjem etike sta prepričana, da je ameriška zakonodaja glede tega vprašanja vsaj "nejasna" in da bi bilo bolje za mnenje vprašati Kongres. 

V celotnem primeru pa težave povzroča tudi primer ameriškega predsednika Billa Clintona, ki je leta 1993 prav tako, ne da bi vprašal za mnenje kogarkoli, svojo soprogo Hillary imenoval v delovno skupino za reformo javnega zdravstva. To je v enem od sodnih procesov pozneje sprožilo različna mnenja med zveznimi sodniki o tem, ali je bil v tem primeru zakon prekršen ali ne. 

Vsekakor pa tudi ta primer kaže, da se sedanjemu ameriškemu predsedniku kljub njegovim trditvam, da so "vsi proti njemu" vsaj v okviru Bele hiše dovoljuje bistveno več, kot pa večini njegovih predhodnikov."